Ni igralca, ki bi zavrnil več denarja

Matt Damon je igralec velikega kalibra, ki se enako suvereno in sproščeno počuti med zvezdniškimi kolegi v visokoproračunskih franšizah, kot sta Oceanovih 11, 12, 13 in Bournova tetralogija, ki v kinematografih žanjejo milijone, in med starimi prijatelji, s katerimi snema male neodvisne eksperimente, kot je Gerry Gusa Van Santa.

Njegov najnovejši film Stillwater, ki si ga te dni lahko ogledamo tudi v naših kinematografih, se verjet­­no bolj nagiba k slednjim, torej manjšim neodvisnim filmom, h katerim ga, kot je dejal v Cannesu, bodisi pritegne zgodba bodisi zaupanje v igralske kolege ali reži­serja. Stillwater (film je dobil naslov po mestu v ameriški zvezni državi Oklahoma, od koder prihaja glavni junak) v režiji igralca Toda McCarthyja je v osnovi zgodba o očetu Billu (Matt Damon), ki poskuša rešiti iz zapora svojo (tako verjame) nedolžno hčer Allison (Abigail Breslin) – premiso naj bi navdihnil resnični in razvpiti primer ameriške študentke Amande Knox, ki je bila v Italiji po krivem obtožena umora sostanovalke. To je tudi vse, kar si film »izposodi« od resničnosti. V nadaljevanju ne posveča pozornosti ne zločinu, ne pravnemu sistemu, ne obtoženki, še italijansko Perugio spremeni v francoski Marseille, temveč ga najbolj zanima oče.

Grobi, čokati, redkobesedni delavec na naftni ploščadi z bejzbolsko čepico in karirasto srajco ter dvema puškama v posesti, tako imenovani roughneck, tipični predstavnik modrih ovratnikov iz globin srednjih ZDA, in kot tak popolno nasprotje uglajeni liberalni francoski buržoaziji, ki ji je malo mar za razvajeno Američanko, ki se je prišla afnat v Evropo. Zaplet, ki obeta solidno sodno dramo, se prevesi v kriminalko, skoraj triler, ko se Bill potepa po getih Marseilla in išče morilca, da bi dokazal hčerino nedolžnost, potem pa se kar naenkrat spremeni v romantično melodramo, ko Billa posvojita svobodomiselna Francozinja Virginie (Camille Cottin) in njena devetletna hči Maya (Lilou Siauvaud). In ravno ko se zdi, da se je Billu vendarle nasmehnila (družinska) sreča, privrejo na dan grehi preteklosti, stare zamere, celo družinsko prekletstvo, ki z nemalo odrekanja in nekaj napačnih odločitev vendarle pripeljejo do odpuščanja in odrešitve. Ameriški film gledalca sicer motivira, a zaradi žanrske razpršenosti dobi okus evropudinga – zgodbe, ki jo različne države, koprodukcije vlečejo vsaka na svojo stran, da na koncu ostane brez identitete.



Tisto, zaradi česar je Stillwater gledljiv, je gotovo dovršena igra glavnih igralcev z mlado novinko Lilou Siauvaud vred, ki so jo soigralci poimenovali kar »Meryl Streep med devetletnicami«, in seveda z Mattom Damonom na čelu, ki je vlogo zadrtega rovtarja študiral na terenu – v Oklahomi med delavci na naftnih ploščadih. »To so sami močni fantje, s specifično postavo, ki hodijo in govorijo na poseben način. Po srednji šoli gredo takoj delat na ploščad in mnogi naenkrat zaslužijo veliko denarja, zato neredko zapadejo v droge in alkohol. Spoznal sem jih nekaj in skupaj smo preživljali čas. Z režiserjem Todom naju je eden izmed njih povabil domov, nama predstavil družino, imeli smo piknik, se prijetno pomenkovali, hči je ob kitari zapela nekaj cerkvenih pesmi, potem pa so nama potisnili v roke puške in smo še malo streljali. Specifična kultura, a zelo gostoljubni ljudje,« se je Damon spomnil priprav na Stillwater med pogovorom v festivalski palači v Cannesu, kjer se je izkazal kot sproščen, dostopen in zanimiv pripovedovalec zgodb, ki rad deli svoje igralske izkušnje z mlajšimi kolegi.



»Največ, kar lahko delim z vami, so praktični napotki. Film sem od nekdaj dojemal kot zelo praktično umetnost. Ne vidim smisla v teoretiziranju,« se je ozrl po mladem občinstvu v dvorani. »Na igro sem od nekdaj gledal kot na obrt – kot na mizarstvo, denimo. Več ko bom delal, bolje bom igral, sem si mislil, zato sem na začetku vzel katerokoli delo,« je povedal igralec, ki je tri leta stal na odrskih deskah na Broadwayu, vrata Hollywooda pa si je odprl s pisanjem scenarijev.

Leta 1994 je s prijateljem iz mladostniških dni Benom Affleckom za šolski projekt napisal scenarij Dobri Will Hunting. »Živela sva v skromnem stanovanju s sošolcem s faksa, ki je po propadli zvezi pri naju bivakiral na kavču. Tip je bil ogromen, vsako jutro sem se spotikal ob njegove noge, ki so štrlele s kavča, in si brundal v brk, 'to ne pelje nikamor.' Potem nama je z Benom uspelo prodati scenarij. Zanj sva dobila veliko denarja in hotela sva se preseliti v boljšo sosesko, v večje stanovanje, a naju nihče ni vzel resno, ker nisva imela bančne garancije in sva bila dotlej brez prebite pare. Vse, kar sva imela, je bil članek v reviji Variety, v kateri so najino zgodbo o uspehu objavili na naslovnici. Ta članek sva molela stanodajalcem pod nos in nekoga je to prepričalo, da nama je oddal stanovanje,« je pripovedoval Damon.

Po vzoru Tarantina, ki je za prvenec Stekli psi zbral denar tako, da je zasedel slavnega Harveyja Kei­tela, sta vlogo v svojem prvencu, v katerem igrata tudi sama, ponudila pokojnemu Robinu Williamsu, režijo pa prepustila prijatelju Gusu Van Santu.

Dobri Will Hunting je bil nominiran za devet oskarjev. Williams je dobil oskarja za stransko vlogo, Damon in Affleck pa za najboljši izvirni scenarij. Tako se je Matu Damonu pri 27 letih življenje postavilo na glavo. Iz popolne obskurnosti je stopil pod žaromete in zanj so se začeli zanimati slavni režiserji.
 

Režiser je šef

»Vsako vlogo sprejmem na podlagi režiserja. Film je režiserjev medij, on je šef in podrediti se moraš njegovi želji, viziji. Vseeno mi je, kakšen slog ima, če je mojster, se mu bom prilagodil. Pomembno je, da prideš na snemanje tehnično pripravljen, ker nikoli ne veš, kaj te čaka in kaj bodo zahtevali od tebe,« je povedal in se spomnil anekdote s snemanja vojne drame Reševanje vojaka Ryana (1998). »Steven Spiel­berg je snemal z desetimi kamerami naenkrat. Snemanje je bilo na tako visoki ravni, da nisem niti razumel vsega, kar se je dogajalo okoli mene. Steven od igralcev zahteva pripravljenost in profesionalnost. Zadeti moraš že v prvem poskusu, ker bo tudi on zadel in ne bo čakal, da se ti pripraviš,« je opisal stres igralca na visokoproračunski holly­woodski produkciji. Podobno je bilo s Clintom Eastwoodom.

»Clint, recimo, ti bo dal natanko eno priložnost in nič več. Prvič sem z njim sodeloval pri filmu Nepremagljiv (2009). Pol leta sem po osem ur na dan vadil južnoafriški naglas. In ko smo posneli prvi prizor, se mi je zdelo, da bi lahko bilo bolje, in prosil Clinta, če bi lahko sceno ponovili. Pogledal me je in hladno rekel: 'Zakaj? Bi res rad tratil čas vseh?'«



Povsem drugačno strategijo ima Robert De Niro, ki stavi na repeticijo, je izdal Damon. Tako je pri filmu Dobri pastir (2006) borih sedem vrstic svojega monologa De Niro ponavljal tri četrt ure, da so morali snemalci kolut filma kar štirikrat zamenjati. Podobno velikodušen je bil De Niro kot režiser tudi do igralskih kolegov.

S Stevenom Soderberghom je Matt Damon posnel devet filmov, od franšize Oceanovih za sto milijonov dolarjev do »manjših naslovov« za 20 milijonov dolarjev, kot sta Moje življenje z Liberacejem in Špicelj!. A težave, ki jih je treba rešiti, so vedno enake, ne glede na višino proračuna, je pripomnil izkušeni igralec in producent. »Snemanje filmov je eno samo reševanje problemov. Razmišljanje, kako bomo postavili kader, kako se bodo premikale kamere … drugo za drugo skupaj rešujemo težave,« je skoraj citiral svoj monolog iz filma Marsovec (2015). Zato ni nepomembno, s kom to počneš, je pristavil. Matt Damon velja za moralnega in profesionalnega igralca, ki drži obljube. Včasih tudi na svojo škodo.


 

Priložnost zamujena …

Tako je zaradi obljube, da bo ekipi na voljo tudi med postprodukcijo Bournovega ultimata, zavrnil ponudbo Jamesa Camerona za vlogo v Avatarju. »James mi je za plačilo ponudil 10 odstotkov od dobička od filma. Nikoli ne boste spoznali igralca, ki bi zavrnil več denarja, kot sem ga jaz,« je dokaj sprijaznjeno priznal Damon. »Ne le da sem zavrnil veliko denarja, ampak sem tudi zamudil priložnost, da bi delal s Cameronom. Upam, da se mi bo še kdaj ponudila.«

Sicer pa je imel pri odločitvah za vloge kar srečno roko, je prepričan. Ko se je začelo, se je začelo zares. Naenkrat je imel na mizi ponudbe za vloge v filmih Planet opic Tima Burtona, Posebno poročilo Stevena Spielberga, Oceanovih 11 oziroma Igraj svojo igro Stevena Soderberga, on pa se je že zapisal filmu Kdo je Bourne? tedaj ne preveč znanega režiserja Douga Limana, ki ga je izstrelil med zvezde.

Mlado igralko iz občinstva je zanimalo, kako se je njegov odnos do igre z leti spremenil. »V zadnjih tridesetih letih sem v kreativnem procesu bolj ekonomičen. Ko sem bil mlad, sem naredil vse, da bi se na vlogo kar najbolje pripravil. Počel sem stvari, ki mi pri igri niso toliko pomagale, so mi pa vzele veliko časa. Nekoč sem slišal Anthonyja Hopkinsa, ki je rekel, da pri igri ne gre za to, da delaš manj trdo, ampak da delaš bolj pametno. To spoznanje pride z leti. Vsak igralec najde svojo metodo. Veliki pa naredijo točno to, kar morajo, in nič več.«

Oče štirih deklic je priznal, da mu očetovstvo pomaga pri igri, predvsem v emocionalnem smislu. »Vloga lahko zahteva od tebe, da se fizično spremeniš, zrediš, govoriš drugače in se na neki način tudi počutiš kot nekdo drug, a čustva, ki jih moraš pokazati, so še vedno tvoja. Ko sem postal oče, sem postal bolj ranljiv. Čustva so postala bolj dostopna. Ni se mi bilo več treba truditi, da bi v neki vlogi emocionalno odreagiral, vse je bilo v meni, na voljo, le sprostiti sem se moral in odprl se mi je dostop do palete čustev.«

Občinstvo je zanimalo tudi, kako je mogoče, da je kljub slavi in 90 filmih, v katerih je nastopal, ostal tako prizemljen. »Do sedemindvajsetega leta sem bil anonimnež in nisem hotel, da bi slava uničila moje odnose z bližnjimi. Zgodaj sem se odločil, da se ne bom ukvarjal z imidžem. Pomaga tudi to, da se človek ne jemlje preveč resno,« je povedal in dodal, da so mediji in paparaci obupali nad njim, ker je precej dolgočasen tip. »Sem poročen in imam štiri otroke, relativno neškandalozen. Ugotovili so, da je posedati pred mojo hišo in čakati, da me bodo ujeli v kočljivem trenutku, precejšnja izguba časa in denarja. Veliko mojih prijateljev nima te sreče. Vedno se spomnim na Brada [Pitta]. Čeprav je tip iz Misurija in ne bi mogel biti bolj normalen, je okoli njega vedno popolna norišnica, on pa ostaja hladen kot špricar. Zato si mislim, da imam veliko srečo. Lahko delam to, kar sem si vedno želel, a za to ne plačujem take cene kot nekateri moji kolegi,« je dejal zvezdnik, ki se mu je, čeprav je letos Cannes obiskal že petič, zdelo, da je tam prvič in ga je aplavz po premieri filma Stillwater ganil do solz. »Vsakič, ko se povzpnem po stopnicah, pogrnjenih z rdečo preprogo, se mi zdi, da je to življenje nekoga drugega.«