V nadaljevanju preberite: 

Film Sopotnica se začne s kar se da klišejskim prizorom naključnega srečanja v trgovini in ljubezni na prvi pogled, ki bi gledalca lahko navdal z grozo, da je zgrešil kinodvorano in pomotoma prišel na osladno romantično komedijo namesto filma, ki ga oglašujejo kot znanstvenofantastično srhljivko, če ne bi glas protagonistke že v prvih minutah napovedal, da bo umorila svojega partnerja.

Na videz domala idealen mlad par, Josh (igra ga Jack Quaid) ter že kar preveč zaljubljena in predana Iris (v glavni vlogi blesti Sophie Thatcher, ki smo jo na platnih slovenskih kinematografov nazadnje lahko videli pred pičlima dvema mesecema v grozljivki Heretik), se odpravita na večdnevno zabavo s prijatelji v osamljeno hišo v gozdu. Seveda je to skrajno klišejski začetek, vendar prvenec ameriškega režiserja Drewa Hancocka, kakor večina srhljivk, temelji na nepredvidenih preobratih zgodbe. Težava je le v tem, da niso zares nepredvideni, saj ključnega razkrije že filmski napovednik, zato ga verjetno brez slabe vesti lahko tudi mi. Navsezadnje je o filmu brez tega nemogoče karkoli napisati.

Kmalu se namreč izkaže, da Iris ni resnična ženska, temveč robot s programiranimi čustvi in lažnimi spomini, namenjen izpolnjevanju vseh želja in potreb moškega lastnika. Zaplete se, ko – kakor v skorajda vseh zgodbah s tovrstno premiso – Iris prekrši prvi zakon robotike, kot ga je pred več kot 120 leti formuliral sloviti pisec znanstvene fantastike Isaac Asimov, in umori človeka.