Festival v znamenju ženske in dobrih zgodb

Festival, ki je nastal iz ideje, da se v filmsko lepem okolju, ki je že večkrat služilo za filmsko scenografijo ustvari festival, se očitno z vsakim letom približuje svojemu cilju. Še vedno je veliko kaotičnosti, veliko nepredvidljivih situacij, a presenetljivo veliko kakovostnih filmov za tako mali festival, presenetljivo število uglednih mednarodnih gostov, in ja, tudi veliko koncertov in nepozabnih srečanj.

To je festival, kjer z zvezdo kultnega filma Nazaj v prihodnost ali Divji v srcu Crispinom Gloverjem, razpravljaš o Zločinu in kazni, vmes zavrtiš čas nazaj, in zaplešeš v diskoteki Hotela Kompas, ki je z veliko disko kroglo, ogledali in plišastimi separeji res videti kot ikona iz drugega časa. To je festival, kjer s švedskim režiserjem dokumentarca o nogometašu Zlatanu Ibrahimoviću poslušaš razpravo o Zlatanovem mitskem golu, z njim govoriš o vročici, ki ga je preplavila, ko je kot najstnik bral Idiota Dostojevskega ali zaplešeš na pop rock skladbo Marka Vozlja (ki ga spominja na švedski rock) na gasilski veselici v Podkorenu. In to je tudi festival, kjer po naključju s tremi filmarji zasedeš mizo v kavarni Rajska ptica, in z ruskim avtorjem dokumentarca o vodi Victorjem Kossakovskim govoriš o človeških obrazih in njihovi neskončni lepoti, o DNK analizi, o surrealizmu in Daliju, ki ima menda podobno gestikulacijo kot ti, medtem, ko ima natakarica gotovo lepo in veselo dušo in njeni predniki prihajajo iz Danske ali Nizozemske. Kako ste tako prepričani v to, se pošalim. Kako? se je posmejal avtor. Poglejte v njene oči? To je tako, kot bi Zlatana Ibrahimoviča vprašali, zakaj je tako prepričan, da bo dal najboljši gol, je odvrnil Kossakovsky. On za to vadi vsak dan. Jaz vsak dan, odkar vem zase, opazujem človeške obraze. Jaz vem,« se je še pomenljivo nasmehnil, in še vedno nisem vedela, ali se šali. In v resnici je vseeno.
To je tisto, kar označuje  Mednarodni filmfest v Kranjski Gori. Nepredvidljivost, spontanost, dostopnost.

Tokrat nagrad niso podeljevali sredi tradicionalne gasilske veselice v Podkorenu, ki je Javšnikova ideja, kako festival povezati z lokalnim prebivalstvom, ki je lani celemu dogajanju dala občutek nadrealnosti, celo bizarnosti; ampak v Ljudskem domu, in to prav tako s kančkom improvizacije in z Javšnikovimi duhovitimi vložki, a veselica kasneje festivalskim gostom ni ušla.

Glavna nagrada avtorici filma Kafarnaum

Glavno nagrado, vitranc, letošnjega 4. mednarodnega filmfesta v Kranjski Gori je žirija (Maruša Majer, Ognjen Sviličić in Zeynep Özbatur Atakan) prisodila celovečernemu filmu Kafarnaum priznane libanonske režiserke in igralke Nadine Labaki, ki je vešče ustvarila pretresljiv portret o dvanajstletnem dečku, ki ga življenje v revščini pripelje do skrajnih meja – tudi do tega, da pod prisilo staršev prodaja obleke, prepojene s tramadolom, iz česar njegov brat v zaporu predeluje droge. Nadine labaki zaradi obveznosti žal ni bilo na festivalu.

Nagrado za najboljšo režijo je dobil režiser Ivan Ayr za film Soni o mladi policistki v Delhiju, ki skupaj s svojim načelnikom poskuša ustaviti naraščajoče nasilje nad ženskami, a se tudi sama sooča s problematiko neenakosti spolov v Indiji. »Žirija je v tem filmu očitno zaznala glas, ki ga je treba prepoznati, in za to sem res hvaležen,« je po podelitvi z žarečimi očmi rekel avtor. »Sporočilo filma je v skladu z duhom časa, ko se pozornost javnosti in filmskih ustvarjalcev vse bolj usmerja na neenakopravnost žensk v družbi. A nisem želel pridigati, hotel sem le pokazati; gledalec si svoje mnenje lahko ustvari sam.«
Najboljši dokumentarec po mnenju žirije (Matjaž Ivanišin, Bohdan Blahovec in Filip Remunda) je bil America mladega režiserja Chasa Whitesida. Ta je svojo kamero usmeril na mladega cirkuškega umetnika Diega, ki v polarizaciji Američanov zaradi prihoda predsednika Donalda Trumpa na čelo ZDA vidi priložnost, da se bo njegova razpadla družina spet združila.

Po prejemu nagrade je Whiteside vzneseno dejal: »Preživel sem najbrž najboljši teden v zgodovini mojih obiskov festivalov, družil sem se z izjemnimi ljudmi in gledal sem super filme!«

Posebno nagrado žirije so podelili filmu, ki govori o vrstniškem nasilju, Srbenki režiserja Nebojše Slijepčevića; nagrado Boštjana Hladnika za najboljši kratki film pa je žirija (Marija Krunić, Lazar Bodroža, Matevž Jerman) podelila dokumentarcu Teje Črnivec V iskanju srečnega konca, ki spremlja Štefana, invalida s cerebralno paralizo, ki se sooča s številnimi omejitvami, tudi s pomanjkanjem spolnosti. Žirijo je, kot je povedal eksperimentalni filmar in sodelavec Kinoteke Matevž Jerman, »prepričala predvsem drznost tega filma, ker se je avtorica nepretenciozno lotila velike teme: človeka s posebnimi potrebami je postavila v specifične situacije, in to brez moraliziranja, in pokazala, da ima iste potrebe kot vsak izmed nas«.


 

Ajdovska deklica – priznanje ženskam v filmski industriji

Posebno priznanje ženski ustvarjalki v filmski industriji so podelili Elaheh Nobakth, iranski producentki otvoritvenega filma Ljubljena režiserja Yaserja Talebija. Ta se je vidno ganjena zahvalila, da vodstvo festivala spremlja dogajanje v njeni deželi, da jim je mar, da se s tem filmom poklanjajo močnim, neustavljivim ženskam, kakršna je protagonistka njenega filma. »Položaj žensk v Iranu se mi zdi podoben kot, recimo, v Turčiji,« je dejala za Delo takoj po podelitvi nagrad. »Kadar želi iranska ženska karkoli narediti, pa naj gre za umetnost, filmsko industrijo, politiko, se mora dokazovati vsaj trikrat bolj kot moški, če hoče sploh dobiti možnost, da se loti projekta. V Iranu imamo nekaj izjemnih filmskih ustvarjalk, a ker vem, kako so se morale potruditi za to, jih toliko bolj cenim.«

Direktor festivala Matjaž Javšnik je na koncu zaključne slovesnosti v sproščenem slogu na oder povabil vse ustvarjalce in jih imenoval »filmska družina« – in res je bilo videti ganljivo, kako se objemata predsednica žirije za igrani film, turška producentka Zeynep Özbatur Atakan, in omenjena nagrajena producentka iranskega filma. Kako se sicer odmaknjeni, rahlo ekscentrični igralec Crispin Glover celo nasmehne, ko pride na oder in se pusti objeti Viktorju Kosakovskemu, kako na odru stoji pisana množica mednarodnih ustvarjalcev vseh generacij, vsak s svojo posebno zgodbo, ki so jo delili z drugimi udeleženci, iz česar se bodo spet rodile nove zgodbe. Včasih bodo končale tudi v novem filmu. »Rekel bi, da smo toliko zrasli, da smo vstopili v novo stanje duha, ki se mu reče čudenje, je vzhičen dejal Javšnik. »Ves festival sem se čudil pozitivni energiji ljudi, njihovi naklonjenosti ideji, polnim, predvsem pa izjemnim zgodbam, ki smo jih imeli možnost videti v spremljevalnih in tekmovalnih programih, ki sta jih oblikovala Miroljub Vučković in Petra Seliškar, ki je izbrala sedem izjemnih dokumentarcev, imeli smo izjemne otroške delavnice in delavnice za odrasle, s strokovnjaki na najvišjem nivoju, ki bi nam jih zavidali veliki festivali ...« je bil po festivalskem vrhuncu videti zadovoljen direktor.

 

Novi programski direktor

»Dodatno upanje za razvoj tega festivala je gotovo tudi to, da smo dobili izjemnega programskega direktorja Miroljuba Vučkovića, pomembno ime srbske kinematografije,« je dejal član odbora KGIFF Damjan Kozole, ki se je pridružil festivalu zadnje tri dni skupaj z vizualno umetnico Zoro Stančič. Vučković je bil enajst let umetniški direktor Mednarodnega filmskega festivala in je v Beograd pripeljal Jafarja Panahija in Kiarostamija, še preden sta prejela zlato palmo, prav tako je bil svetovalec festivalov A-kategorije, kot so Toronto, Montreal in Benetke.

»Ko me je Javšnik poklical v začetku leta, sem to ponudbo videl kot velik izziv, ker gre za mali festival z velikim potencialom – in s posebno energijo, ki privablja mednarodno ugledne ustvarjalce, tudi zaradi svojevrstne osebnosti direktorja festivala,« je rekel Vučković. »Letošnji program seveda odseva moj filmski okus, a resnično sem se trudil, da izberem kakovostne filme inovativnih avtorjev, ki pa lahko zadovoljijo tudi okus širšega občinstva, tako lokalnega prebivalstva kot tujcev, ki prihajajo v Kranjsko Goro.
Festival nekako organsko odseva našo letošnjo vizijo, da se posvetimo prav položaju ženske v sodobni družbi. Od nagrajenega filma Soni, ki se ukvarja s položajem ženske v Indiji, do filma Ljubljena, ki govori zgodbo osemdesetletne pastirice v gorah severnega Irana, ki je samozavestna, ne glede na to, da je nepismena, da je vse življenje negovala ostarelega moža, da jo je zapustilo enajst otrok, da nima nikogar, samo svoje krave, ki jih vsako poletje odžene na pašo.«
 

Vreme kot muhasti soorganizator festivala

»V teh festivalskih dneh smo gotovo doživeli nove razsežnosti in spoznali, da je bil ključni soorganizator letošnjega filmfesta vreme,« je z nasmeškom rekel Matjaž Javšnik, »in upam, da smo zadeve skupaj z ekipo in izvršnim proucentom festivala Francijem Kokaljem speljali tako, da so bile najmanj moteče in najmanj boleče, tako za nas kot za publiko.« Vse projekcije filmov, predvidene v okolju najbolj ključnih naravnih lepot Kranjske Gore, kot recimo projekcija filma Aquarela ruskega režiserja Victorja Kossakovskega, ki bi morala biti v Planici pod velikanko, so bile namreč zaradi dežja ali napovedanih neviht prestavljene v Ljudski dom v središču mesta. Tako je bilo tudi z Mileno Zupančič in Tadejem Golobom, ki sta med pogovorom o biografiji Kot bi luna padla na zemljo s svojo uigranostjo in anekdotami navdušila občinstvo; tako je bilo na otvoritveni slovesnosti, ko se je Javšnik z najožjimi sodelavci odločal, ali bodo celotno slovesnost s filmskim platnom, razpetim čez jezero Jasna, umaknili v varni objem Ljudskega doma in s tem tvegali, da odpovedo tudi koncert Marka Hatlaka in Funtanga. »Stvari so se, tako kot vreme, spreminjale na petnajst minut, nenehno smo imeli vsaj dva vzporedna načrta, da smo tako lahko izpeljali tehnične premike in, recimo, predvideno slovesnost na jezeru stisnili v malo dvorano Ljudskega doma,« je dejal koordinator prireditev in dogodkov KGIFF Milan Gregorn. »Festival v takšnih razmerah pač improvizacija, je pripomnila Ana Milaković, asistentka festivalske produkcije, ki je mimogrede vskočila še v vlogo voditeljice zaključne prireditve: »Samo predani in kreativni ljudje lahko plavajo v tem kaosu – in zato ta festival ne more potoniti, vsaj ne v vodi.«


 

Velikani pod velikanko

Lahko pa voda postane glavna protagonistka, tudi filma. Čeprav je bil težko pričakovani film festivala Aquarela ruskega cineasta Victorja Kossakovskega predvajan v kinodvorani namesto v Planici, ni bil učinek njegovih hipnotičnih filmskih podob nič manj veličasten. Tako kot ga je napovedal avtor sam, je bil film zmes heavy metal in klasičnega koncerta z impresivnimi, hipnotičnimi podobami vode v vsej silovitosti in njeni grozljivi lepoti. Kossakovsky je v treh letih, kolikor je trajalo naporno snemanje, z ekipo prepotoval skoraj ves svet. Prikazal je nevarne poledenele vode Bajkalskega jezera, največjega in najglobljega sladkovodnega jezera na svetu, ki vsako leto zaradi vdora ledu zahteva smrtne žrtve; potem vidimo, in še močneje slišimo, ob trdih zvokih težkometalne glasbe, kako se na severu planeta topijo velike ledene gore, visoke tri kilometre, začutimo uničujočo in veličastno silo vode in našega planeta, nato se z enim samim rezom preselimo v Miami, ki se bori z orkanom Irma, srhljivi posnetki, kjer se sprašuješ, kako je bilo sploh mogoče posneti kaj takega, glede na to, da orkan odnaša palmew, strehe, ruva drevesa in odnaša ljudi ... In nato, spet z enim samim montažnim rezom- že lahko občudujemo mogočne venezuelske Angelske slapove ali spremljamo ekipo v jadrnici, ki v orkanu pluje čez ocean, pred očmi gledalcev se nevarno ziblje vse, polovica ljudi v dvorani je dobila morsko bolezen, medtem, ko kamera kljubuje in ostaja v skladu s horizontom, kar je še en neverjeten tehnični podvig.

Snemanje je bilo ne samo tehnično zahtevno, ampak izjemno nevarno. Vsaj štirikrat je bil z ekipo na robu smrti, je povedal v pogovoru s programskim direktorjem Vučkovićem. Najprej takrat, ko so v štirih tednih na jadrnici prepotovali ocean in vmes doživeli viharno morje v najbolj nepredvidljivih razsežnostih. »Prvi teden smo mislili, da bomo umrli,« je dejal avtor in za hip premolknil. »Drugi teden smo si želeli umreti. Vsi smo bili privezani z vrvmi, vse na jadrnici je moralo biti privezano, sicer je nenehno letelo z ene strani na drugo, ničesar, kar smo popili ali pojedli, nismo obdržali v sebi, zato tri tedne nismo zaužili skoraj nič. Vsi člani ekipe smo bili na robu zmogljivosti ...« Kossakovsky, ki ne želi govoriti ne o Putinu, ne o Rusiji, vztraja pa tudi na mednarodnemu zapisu njegovega imena, je nenavaden govorec, ves čas pogovora se je smehljal, kot bi imel za sabo leta budističnega samostana. To je bila gotovo  izkušnja, ki me je globoko spremenila,« je dejal. »Začutil sem, kako majhni in krhki smo v primerjavi z mogočno naravo. Zato je ta film tudi zadnji klic k temu, da spremenimo svoj odnos do planeta. Ne glede na to, kaj počnemo z njim, bo narava vedno preživela, mi ne bomo.«

Kossakovsky, ki je za svoje delo prejel več kot sto nagrad in je član Evropske filmske akademije in Akademije filmske znanosti in umetnosti (oskarji), je po pogovoru iz rok direktorja festivala prejel posebno nagrado KGIFF za prispevek k razvoju svetovne kinematografije.

Kekčeva dežela s pastirji dobrih zgodb

 

Festival je neobhodno povezan s Kekcem, filmom, ki se je pred več kot pol stoletja snemal prav na lokacijah, naravnih lepotah tega dela Slovenije, v katerih lepoti  zdaj lahko uživajo mednarodni gostje festivala. Nič čudnega, da je podnaslov festivala »Pastirji dobrih zgodb«; in da je bil eden od bolj nenavadnih izletov za festivalske goste prav odhod v Kekčevo deželo. Mednarodni filmski ustvarjalci so tako res kot »pastirji dobrih zgodb«  stopali po kozjih stezah Kekčeve dežele, mimo  Bedančeve kolibe, poslušali monologe in dialoge med Kekcem, Mojco in Pehto, se plazili  v Kosobrinovo kočo, pred Pehtino kočo med meketanjem koz, ki so kradle iz košar Pehtino pecivo,  poslušali Kekčevo pesem in pili »kačjo slino«, vmes pa se je tu in tam zaslišal stavek, ki je očitno postal moto tega festivala: »To je res surrealno«.  In dejansko je bilo celoten performans z v naravi   za tuje goste najbrž nekaj bolj nadrealnega, kar so videli v teh dneh, kot film z elementi suspenza tistih grozljivk, ki se dogajajo v idilični naravi, recimo Idila, morda Odrešitev, ali celo Blaire Witch Project, kot je z ironičnim nasmeškom šepnil Lazar Bodroža, predsednik žirije za kratki film, ko smo se zavedli nenavadnega prizora, ko se filmarji, iranska producentka, švedski režiser, ruski eksperimentalni režiser in plazijo skozi grmovje, skozi rove, plezajo po lestvah, se vzpenjajo v »kosobrinove hiše... medtem ko iz ozadja odmeva Bedančev krohot.«
 

Zaključek festivala - gasilska veselica v Podkorenu

Včasih se zdi, da direktor festivala namerno ustvari vzdušje, v katerem je vsaka naslednja minuta presenečenje, usodni preobrat, v katerem nikoli ne veš, kaj se še lahko zgodi. Le na tak način se zgodijo še bolj nenavadne zgodbe, o katerih laho napišeš ali posnameš nove zgodbe. In to je najbrž tudi smisel festivalov, pravi Javšnik sam, » da slavijo zgodbe, ki se zgodijo ob srečanuju ustvarjalcev zgodb.«



Okrog osmih zvečer častni šofer festivala Uroš Razpet, sicer župan Ruš, a kot Javšnikov prijatelj in podpornik KIFF pomaga prostovoljno in z užitkom, kot pravi sam; okrog osmih zvečer pripeljal na preddverje obsežne veselice, je gostom, ki so se usuli iz kombija, za hip zastal korak. Ko so zagledali nepregledno površino dolgih lesenih miz, na katerih so zasedale družine, prijsatelji, kjer so se vrstili čevapčiči in klobasice, in se je razlegala glasna glasba, ki je gostje niso bili vajeni tako kot mi; sem začutila, da bo nastala panika. Sploh hiperobčutljivemu Crispinu Gloverju, ki je bil v črni obleki, z deško frizuro in skoraj otroškim obrazom videti kot bitje, ki se je znašlo v džungli, kot divji srnjak, ki ga osvetlijo avtomobilski žarometi: Njegovo telo se je napelo in zravnalo kot struna, ohranil je sicer stoičen izraz, in z ničemer ni izdajal, da ga kaj moti, le njegov pogled se je zastrmel v prazno. Stopil je mimo polnih miz, kot nenavadna filmska prikazemn iz drugega časa, je stopal med kadečimi se strojnicami s klobasami in čevapčiči, med pivom v plastičnih kozarcih, med glasno glabo, med hrupi, vzkliki otrok, vzklikanjem zdravljic, in nato, kljub poskusom, da ga prikličemo nazaj, počasi  izginil v noč. Kasneje so ga fantje tehnične ekipe ki so s Simonom Šulerjem pospravljali prizorišče ob jezeru Jasna, videli, kako se je nenadoma znašel tam, kot prikazen iz jezerskih megic in teme.  Glover ni bil edini, ki si je zaželel dolg samoten sprehod.  V noč se je izgubil tudi ruski režiser, ker ga je motila glasnost, količina ljudi in vonj žara, ostali so tisti najbolj trdoživi in prilagodljivi mendarodni gostje, tudi sicer navidezno krhka iranska producetka Elaheh je bila videti presrečna, da lahko sproščeno uživa v družbi, kjer ji ni treba nenehno popravljati rute, ki ji je tu in tam zdrsnila in razkrila svetleče lase, čedni italijanski režiser in igralec Germano Maccioni, kot podoba iz Caravaggiove slike, avtor delavnice Čustveni spomin, je klepetal s svojo someščanko Marijo Krunić, direktorico filmske šole v Bologni, bosanski profesor Nenad Dizdarević je bil v debati s producentom Zoranom Dževerdanovićem ... že omenjeni švedski režiser Magnus Gertten si je dal skupaj z direktorico pressa Petro Rutar in igralko Inti Šraj duška na plesišču ...

Bil je nenavaden festival, ki je prinesel galerijo neobičajnih obrazov, živobarvnih osebnosti, prinesel je pomembne filme, ki so odpirali obzorja, še bolj neobičajne goste, in še več neobičajnih zgodb, morda jih bo nekoč nekje nekdo ujel in zapisal. Morda to ni potrebno, morda lahko ostanejo tam, kot spomin, kot magnet, zaradi česar se gostje tako radi vračajo.