Na Festivala dokumentarnega filma tudi oskarjevec Edina zemlja

Začenja se 27. Festival dokumentarnega filma (FDF), ki bo trajal do 19. marca. Po več letih bo njegovo odprtje zaradi velikega zanimanja znova v večji, Linhartovi dvorani, in sicer s filmom Praslovan, posvečenim kantavtorju Zoranu Predinu. Kot je v navadi, bodo filmi razporejeni v štiri sekcije z retrospektivo, tokrat posvečeno Maji Weiss. Sklepni film bo zmagovalec mednarodnega filmskega festivala v Rotterdamu, slovenska manjšinska koprodukcija Fiume o morte!.

Skupno si bo na festivalu (če izvzamemo retrospektivo) mogoče ogledati 17 filmov, od tega pet v tekmovalnem programu: Edina zemlja, z oskarjem za najboljši celovečerni dokumentarni film nagrajeni prvenec Basla Adre, Juvala Abrahama, Rachel Szor in Hamdana Balala o izraelskem preganjanju Palestincev na območju Masafer Jate na jugu okupiranega Zahodnega brega, križanec glasbenega dokumentarca in kritike kolonializma ter destruktivnosti kapitalističnih sil med dekolonizacijo v petdesetih in šestdesetih letih Glasba za državni udar, Prestreženi ukrajinske režiserke Oksane Karpovič, ki je dobila dostop do pogovorov ruskih vojakov v Ukrajini z njihovimi sorodniki doma, Še zdaleč ne lipicanci Olge Kosanović o zapletenem postopku pridobivanja avstrijskega državljanstva ter poljsko-litovska koprodukcija Vlaki, ki izriše vlogo vlaka v družbenem, političnem in kulturnem kontekstu 20. stoletja, pri tem pa črpa iz šestinštiridesetih arhivov po svetu.

Družita ju bratska ljubezen in isti cilj, ločuje apartheid

Teh pet se bo potegovalo za nagrado Amnesty International Slovenija za najboljši film na temo človekovih pravic, o kateri bodo odločali igralec in performer Primož Bezjak, režiserka Maja Prettner, katere zadnji dokumentarni film Duhovnica je prejel več nagrad, ter srbski režiser Nemanja Vojinović, čigar drugi celovečerni dokumentarec Stekleničarji je leta 2023 v svoji kategoriji prejel nagrado srce Sarajeva.

Od vešč in volkov do kolonializma in okupacije

»Na tokratnem festivalu bomo kar nekajkrat priča obravnavi pojma pristnega/lažnega. Poglejmo samo 'beljenje' kariere in osebnosti Leni Riefenstahl, vse življenje si je prizadevala zmanjšati svojo vlogo v nacističnem propagandnem stroju. Nikoli nismo povsem nasedli njeni zgodbi o naivni mladenki in 'zgolj' sopotnici tretjega rajha. Nato so po njeni smrti odprli osebne arhive, ki nedvoumno pričajo o več kot formalnih povezavah z režimom,« je v popotnici k festivalu, uvodniku, naslovljenem Resnice in laži, poudaril programski direktor Simon Popek.

Omenjeni film bo prikazan v sekciji Miti, ikone, mediji, ki vključuje še dokumentarce o Nicku Cavu, Beatlih v New Yorku, uvodni film festivala Praslovan Slobodana Maksimovića, ki je svetovno premiero doživel na lanskem sarajevskem filmskem festivalu, na Festivalu slovenskega filma v Portorožu pa dobil nagrado občinstva, ter Osem razglednic iz utopije, v katerem Radu Jude po besedah Simona Popka »z veliko ironične distance, značilne za novi romunski film, dekonstruira mit o napredni tranziciji posocialistične Romunije devetdesetih, ilustriran z abotno pretiranimi in zmanipuliranimi televizijskimi oglasi, ki so med drugim groteskno povzdigovali nacionalnega duha in herojske motive iz romunske zgodovine«.

Praslovan razkriva Predinovo pot od mladosti v Mariboru do vrhunca slave s skupino Lačni Franz in solo kariere, ki je iz njega naredila glasbeno ikono. FOTO: Invida

Osmim razglednicam iz utopije je Popek v uvodniku postavil ob bok »hibridno mojstrovino« Fiume o morte! hrvaškega režiserja Igorja Bezinovića, ki doda »ščepec igrivega komentarja na bizarno okupacijo Reke, ki jo je po koncu prve svetovne vojne izpeljal Gabriele D'Annunzio, italijanski pesnik, dramatik in bonvivan«. Projekcija, s katero bo sklenil 27. Festival dokumentarnega filma, je razprodana, v distribucijo bo predvidoma prišla v začetku junija. Poleg glavne nagrade v osrednjem tekmovalnem programu 54. mednarodnega filmskega festivala v Rotterdamu je ta prejel še nagrado fipresci mednarodnega združenja filmskih kritikov. Žirijo je med drugim navdušila »igriva uporaba arhivskih posnetkov in rekonstrukcija, ki osvetljuje premalo znano epizodo evropske zgodovine«. Sekcijo Intimni in globalni portreti si deli s filmoma Med volkovi in Nočni obiskovalci – o lokalnih zvereh in utripu divjine med Finsko in Rusijo ter veščah in moljih, ki se, kolikor neprivlačno se sliši, razvije v pravi estetski spektakel.

V sekciji aktualnih in družbenokritičnih filmov je tokrat obravnavana minljivost zgradb in civilizacij, kaos, ki ga je za seboj v Afganistanu pustila ameriška vojska, in talibski kaos, izraelsko-palestinski konflikt na švedski televiziji v obdobju 1958–1989 ter bikoborbe. »A naj vas občutek ne zavede, večina dokumentarcev še vedno zareže v bistvo problema sodobnega sveta, sploh ko je govor o nevralgičnih točkah našega bližnjega prostora; v filmih o Ukrajini in Palestini, silovitih dokumentarcih Prestreženi in Edina zemlja, ni dvoumnosti, to nista le zgodbi o vojni, okupaciji in zatiranju, temveč tudi zgodbi o popolnem razčlovečenju na vseh ravneh dominant­nega agresorja,« je sklenil nagovor Simon Popek.