Stanje v družbi, osvetljeno z molotovko

Zdaj, ko se je zvezdni prah po otvoritvi polegel, se je filmski program v Cannesu zares začel. In takoj na začetku je dokaj visoko letvico postavil Francoz Ladj Ly s svojimi Nesrečniki (Les Miserables), edinim prvencem med tekmovalnimi filmi. Resda v uradni selekciji prevladujejo francoski in ameriški filmi, a nekaj jih vseeno prinaša zgodbe iz drugih dežel. Tak je brazilski Bacurau, s katerim je režiser in filmski kritik Kleber Mendonça Filho zavil s svoje vajene poti.

Ladj Ly, francoski filmar z malijskimi koreninami, festivalski publiki ni neznano ime, čeprav se v Cannesu predstavlja prvič. Že dvajset let s svojimi filmi opozarja na razmere, v katerih živijo ljudje v revnejših mestnih predelih, iz kakršnega prihaja tudi sam. Z dokumentarcem Speak-Up si je prislužil nominacijo za nagrado cezar, kar mu je predlani uspelo še s kratkim filmom Nesrečniki, ki je po nagradi na festivalu v Clermont-Ferrandu zakrožil po več kot dvajsetih festivalih po svetu. Zakaj bi popravljal nekaj, kar deluje, je bržčas pomislil, in zgodbo o treh policistih, ki nadzorujejo primestno sosesko v Parizu, nadgradil v celovečerni film. Ni se zmotil. Kruta resničnost življenja v betonskih mravljiščih oživi ob neposredni kameri, ki dokumentaristično prodre v srž dogajanja, od koder spremlja dinamiko med kriminalnimi združbami, ki krojijo usodo soseske, in posebno mini enoto proti uličnemu kriminalu, ki naj bi skrbela za mir in red, a s svojimi sumljivimi metodami prej v življenje skupnosti vnaša strah in nezaupanje. Chrisu, primitivnemu vodji enote, ki ne izpusti priložnosti, da ne bi dokazoval svojo premoč in vpliv, ter njegovi »boljši« polovici Gwadu, se pridruži novinec Stephane, ki nejeverno opazuje utečene poulične mahinacije dvojice.



Film, ki so ga navdihnili pariški ulični izgredi leta 2005, v nastavku nevarno spomni na Dan za trening, a se z nekaj zapleti temu spretno izogne in z molotovko osvetli vladavino brezzakonja v revnih, pozabljenih soseskah pod policijskim terorjem, včasih celo ob tihi podpori oportunističnih lokalnih tolp. Največje žrtve te igre pa so (temnopolti) mladi, ujeti v peklenski krog revščine, nasilja, brezperspektivnosti in brez vzornikov, da bi jim povedali, kaj je prav in kaj narobe. »Ni slabega človeka, ne rastline, so samo slabi vzgojitelji.« To sporočilo Victorja Hugoja Ladj Ly lansira z direktom, po katerem se gledalec zlepa ne pobere.


 

Dogodek v vasi Bacurau

Tudi brazilski tandem Kleber Mendonça Filho in Juliano Dornelles s svojo bizarno lokalno pripovedko Bacurau sporoča, da nasilje lahko rodi samo nasilje. V filmu sta prepletla teme, kot je domača skorumpirana oblast in podrepništvo, ameriški imperializem, eksploatacijski turizem, fetišizacija orožja in neonacizem ter pri tem angažirala vrsto znanih igralcev, kot so Sônia Braga, Karine Teles (lani na Liffu smo jo videli v filmu Ljubljeni) in Udo Kier. Dogajanje sta postavila v Bacurau, majhno vasico, ki šteje nekaj hiš in nekaj deset prebivalcev. Vseeno pa premore cerkev, trgovino, ki je v enem mesnica in bar z biljardno mizo, šolo, dispanzer, javno hišo in celo muzej. Prebivalci so tesno povezana skupnost, ki razume in sprejema posebnosti drug drugega, še posebej pa se poveže na pogrebih. Da bo teh kar nekaj, daje slutiti že prvi prizor s prevrnjenim tovornjakom, s katerega popadajo (za zdaj še prazne) krste. Z županom bližnjega mesta so Bacurauci v sporu zaradi vode, a izkaže se, da jim preti veliko večja nevarnost, saj jih ima na muhi skupina z ubijanjem obsedenih Američanov, ki želi Bacurau izbrisati iz obličja zemlje. Da bi Američane prikazala kot zombije, ki kot nori pritiskajo na sprožilec in ne trenejo z očesom, ko ubijejo otroka, se režiserja nista posluževala nobenih metafor, kot kolega Jarmusch. Ponosni vaščani se uzurpatorjem postavijo po robu, kako drugače, kot tako, da zombijem porežejo glave.