Dobro jutro!

Hitre povezave
Moje naročnineNaročila
Film & TV

Kanibalistična distopija do konca zafuranega sveta

Jarmuschevi Mrtvi ne umrejo so poziv k večji okoljski odgovornosti, če ni za vse že prepozno.
Bill Murray, Chloë Sevigny in Adam Driver v zombijevski komediji Jima Jarmuscha <em>Mrtvi ne umrejo</em> (<em>The Dead Don&#39;t Die</em>) z grozo zrejo v neizogibno kataklizmo. FOTO: Abbot Genser/Focus Features
Bill Murray, Chloë Sevigny in Adam Driver v zombijevski komediji Jima Jarmuscha <em>Mrtvi ne umrejo</em> (<em>The Dead Don&#39;t Die</em>) z grozo zrejo v neizogibno kataklizmo. FOTO: Abbot Genser/Focus Features
15. 5. 2019 | 19:25
19. 5. 2019 | 10:42
5:18
Legenda pravi, da je mitičnega leta 1984 Jim Jarmusch privijugal v Cannes kar v starem volkswagnu in prinesel s sabo film Bolj čudno od raja. Domov se je odpeljal z zlato kamero v prtljažniku. Lahko bi torej rekli, da je tudi Jarmusch »zvesti otrok Cannesa«, kot direktor festivala Thierry Frémaux sicer ljubkovalno kliče Tarantina.

Mojster črnih komedij je letos osmič v uradnem programu Cannesa. Ob tem ga je doletela čast, da je slavnostno odprl festival s filmom Mrtvi ne umrejo.



Pričakovanje Jarmuscheve zombijevske komedije je bilo veliko. Kako bo kultni neodvisni režiser, mojster duhovitih dialogov in subverzivnih odtenkov v črno-beli maniri zasukal ta z vseh mogočih strani eksploatiran žanr? Kdo so njegovi zombiji in kako bo nagovoril zlorabo metafore, ki je priljubljena v retoriki populizma? Kako bo posodobil družbenokritični komentar mojstra žanra Georgea Romera s konca šestdesetih let? Bo to izpeljal tako čudovito, kot je to storil z vesternom v Mrtvecu? Lahko pričakujemo spin-off zombijev, ki v stranski vlogi že nastopajo v njegovi vampirijadi Večna ljubimca? Če so vampirji zanj prispodoba večnosti, lepote, izobraženosti, kaj v Jarmuschevem svetu, katerega gibalo je poezija, počnejo zombiji? Bodo zombiji dolgočasni nadležneži, filistri, ki se bojijo lastne domišljije, za kakršne jih je označil v Večnih ljubimcih?


Toksične vibracije lune


Kako že pravijo – radovednost je ubila mačko. Preveliko pričakovanje skoraj nujno vodi v razočaranje – ne toliko po sporočilnosti, kolikor v izvedbi. Torej, zgodba se odvija v »res luštnem mestecu« Centerville, v katerem sosed pozna soseda, policija prizanesljivo ravna z delikventi oziroma izobčenci in Trumpovi privrženci, kot je kmet Miller (Steve Buscemi), ki s čepico Keep America White Again ob šanku zbija rasistične šale s temnopoltim prijateljem (Danny Glover). Osrednja lika sta policista: starejši, nekoliko letargični Cliff (Bill Murray) in mlajši, realistični, da ne rečemo pesimistični Ronnie (Adam Driver), ki opazita, da je »svet zadnje čase nekam čuden«. Dan vztraja, ko bi že zdavnaj morala biti noč, elektronske naprave vse po vrsti odpovedujejo, vaški posebnež Hermit Bob (Tom Waits), ki živi v gozdu, pa opazi nenavadno vedenje živali in začuti toksične vibracije lune. Znanstveniki opozarjajo, da se je zaradi čezmernega polarnega črpanja nafte in zemeljskega plina zamaknila zemeljska os, in stvar neizogibno vodi v popolno planetarno uničenje. Da ob vsem tem iz grobov lezejo še mrtvi in se gostijo z živimi, se Ronnieju ne zdi posebej presenetljivo.



...
...


Kataklizma


To je doslej najbolj krvava Jarmuscheva ekstravaganca. Ob trganju mesa z živega človeka in sekanju glav s samurajskim mečem (to počne lokalna pogrebnica, vilinska Škotinja v podobi Tilde Swinton) skoraj pomislimo, da gledamo Tarantina, če ne bi ob tem slišali kitarskih rifov, ki nas spomnijo na Jarmuschevo malikovanje tega inštrumenta (tudi za ta film je ustvaril glasbo s svojo zasedbo Sqü​rl). Da gledamo Jarmuscha, je jasno tudi po stalnih motivih, s katerimi popopra vse svoje filme. V Centerville se kot odkriti hommage Romerju v pontiacu LeMans letnik '68 pripelje skupinica hipsterjev iz Clevelanda s filmsko navdušenko Seleno Gomez na čelu. Pokloni se tudi kavi, ki jo iz golid lokajo zombiji, tokrat izpusti le cigarete – najbrž bi bile za zombije preveč smrtonosne. Zato pa hlepijo po stvareh, s katerimi so bili obsedeni v času življenja – chardonnayju, telefonu, dostopnem internetu, sladkarijah in Netflixu.

Jarmusch v znanem redundantnem ritmu, a s precej bolj okornimi dialogi ter nepregledno množico filmskih (avto)referenc, ki jih ne prepušča interpretaciji gledalca, ampak mu jih nazorno pokaže in razloži, nariše sliko neizogibne ekološke katastrofe. Če se strinjamo, da so pošasti iz grozljivk metafora za naše najgloblje strahove, da nagovarjajo kolektivni id, svarijo pred bližajočo se kataklizmo, so po Jarmuschu torej groza stvarstva nerazmišljujoči potrošniki, obsedeni z materializmom, ki buljijo v telefone in se ne zavedajo, da svet okoli njih drvi v pogubo. Lahko pa vstajo zombijev razumemo tudi kot klic k odgovornosti preteklih generacij, ki so stvari v resnici zavozile. Ne, ne bo vse v redu, sporoča Jarmusch. To možnost smo že zdavnaj zapravili. Včeraj bi morali ukrepati, nas kliče k osebni odgovornosti. Zdaj nas lahko rešijo samo še vesoljci.

Hvala, ker berete Delo že 65 let.

Vsebine, vredne vašega časa, za ceno ene kave na teden.

NAROČITE  

Obstoječi naročnik?Prijavite se

Komentarji

VEČ NOVIC
Predstavitvene vsebine