Galerija
Ljubezen je zver z dvema glavama: o dramatiki in poeziji Urše Majcen
Recenzijo poezije in dramatike Urše Majcen je pridala kritičarka Neža Kokol.
Neža Kokol (1998) je študentka arhitekturnega oblikovanja na akademiji Gerrit Rietveld v Amsterdamu, ob študiju pa se ukvarja s fotografijo in literaturo. FOTO: Matic Ačko
Svet, v katerem rože ne cvetijo, ure stojijo in lazarji na nebu ust dušijo besede – na videz fiktivno, a v resnici toliko bolj realistično delo Urše Majcen nam skozi iracionalne in nelogične podobe, prevpraševanja in ranljivosti vsakdana predstavi sliko življenja in posameznika v njem, ki je hkrati tuja in osebna, v abstraktnosti idej konkretna, predvsem pa kompleksna v številnosti pogledov, ki presegajo omenjene dualizme. Je mehka površina trave, na kateri se zlahka porežeš.
Z izrazitim osebnim tonom avtorica prepleta prevpraševanje lastnega obstoja z družbenim položajem v svetu tujih pričakovanj. V tem prepletu je jasno izraženo kritično stališče, s katerim se njeno delo izogne redukciji na izpovedno ter mu pridoda kompleksnost širšega, večplastnega konteksta življenja: izvila bi lovke / iz maternice / in rodila sonce // in pogoltnila svet. V dramskih besedilih in – predvsem – v poeziji Urše Majcen motivika telesnosti, identitete, odnosov in pričakovanj kot reka povezuje pritoke posameznih pesmi ter jih združuje v celoto, ki oživi v značajski raznolikosti – je ostra, odločna, mehka, ranljiva, ljubeča pa tudi tesnobna.
Izmuzljiv lirski subjekt, ki v pesmih iz nagovora sebe ali drugega prehaja v nagovor družbe, se marsikje dotika vprašanj in idej eksistencializma, vendar se njihovi izrabljenosti spretno izogne s prenosom v lastno stvarnost: led se ne bo več topil / ker sem sama // in polži ki lazijo skozi oči / so rjavi // nič več invazivna vrsta. Iskanje (lastnega) smisla ob tiktakanju ur – tako bioloških (ker si sama punčka / izruj materinskost / iz maternice) kot analognih (med sabo neusklajene ure tiktakajo čudno harmonijo) – prikazuje čas kot abstraktno in pasivno dejstvo ter hkrati kot podtalno silo, ki vodi življenje s precizno roko lutkarja.
Ure, ki po vzoru teatra absurda s kazalci po tihem krojijo zgodbo, se kot motiv pojavljajo tudi v dramskem besedilu Kozmonavt, hkrati ustvarjajo apokaliptično atmosfero ujetosti v vakuumu, kjer voda živahno mezi skozi streho ter špranje pod okni in vrati. V zgodbi Nikolaj, triinosemdesetletni igralec šaha, skozi lik kozmonavta sprevidi status quo lastnih strahov in tako naredi odločilen korak, ki mu omogoči premik – prevetri hišo in misli, rože pa končno zacvetijo. Kljub nedoločenosti in s tem preseganju konteksta kraja in časa se avtorica odloči za uporabo dialekta (Mogu bi me vidt!), ki osebe lokalizira, s tem pa poda določeno mero večplastnosti, ki je ponekod primanjkuje.
Urša Majcen se z dramami, kot je Beckettov Konec igre, ne spogleduje zgolj prek motivike časa, temveč predvsem skozi vlogo šaha in z njim značilno iracionalnimi dialogi, ki ohranjajo ritem izmenjave potez. Če je začetna scena igranja igre s samim sabo rahlo obrabljena, je dialog med Nikolajem in Magdo, ki to besedno zrcali, naravnost izvrsten: Star sem. / Utrujen. / Bolan. / Kosti ti razpadajo. / Šklepetajo. / Se spominjajo. / Obljub. / Da ostaneš. / Za vedno. Šah – mat.
Izjemno poetični dialogi delujejo kot plesni koraki, kar čudovito odseva tudi v avtoričini poeziji – osvobojena rim in ločil ustvarja ritem tako z obliko kot s pesniškimi sredstvi. Če nekatere pesmi z enokitično (čeprav občasno nepotrebno kačasto strukturo) izražajo urgentnost in zanos, druge s premori posnemajo ritem dihanja, zamišljenosti in bolečine.
Prodorna ostrina in premišljenost, ki najbolj zažarita v dialogih, pogosto ne prideta do izraza prav v krajših pesmih, kjer igra vsaka beseda za celoto ključno vlogo. Kljub udarnosti nekaterih pesmi, ki ohranjajo jasnost in globino (rekli so / da bom rodila svet // povrgla / sem pepel), druge delujejo hipno in nedodelano, zaradi česar obvisijo v zraku v neizpolnjenem potencialu (iz medprostorov kože / razbiram koščice / včasih sem imela telo).
Bojevitost verzov in kritičnost pisateljice do še zmeraj večinoma patriarhalne družbe in njenih diskriminatornih načel je toliko bolj poudarjena skozi implementacije raznih ponavljanj, hkrati z njimi ustvarja morečo atmosfero sanj, skorajda zakletev (ker ne upajo sami spat / ker ne upajo sami fukat /.../ pogoltni / kepo z jezika // pogoltni / svojo punčko // pogoltni / da je ne bo treba izruvat).
H koherentnosti vzdušja pripomorejo tudi spretno uporabljene metafore in prispodobe, katerih surrealnost prikazuje stvarnost kot nekaj instinktivnega, telesnega, mezečega iz globin neoprijemljive podzavesti: v prostornini prsnega koša / sem vzgojila lazarje // in pustila / da mi zalimajo jezik / na nebo ust. Zaključki Urše Majcen imajo pogosto prizvok nauka, slutnjo katarze in namig odgovora, ki se v svoji izmuzljivosti nikoli ne podreja pričakovani enoznačnosti.
Čeprav so v ozadju avtoričinega dela abstraktne in univerzalne teme, ki so od modernizma dalje ničkolikokrat navdihovale umetniška dela, jih Urša Majcen z izrazitostjo lastnega glasu, ki se v prepletu bojevitosti in ranljivosti zgolj okrepi, naredi za svoje. Priveže nam jih na roko kot helijev balon otroku, ki v lebdeči rdečini vidi čudovit preplet realnosti in čarovnije. Ali kot zapiše avtorica: Po sobi se razlije nežna vesoljska frekvenca. Skozi odprta vrata začne padati vedno več dežja. Sunek vetra se zažene v notranjost, pohištvo škripa, rože šelestijo, slike se zamajejo. Med zelenimi listi se razkriva vedno več cvetov.
Z izrazitim osebnim tonom avtorica prepleta prevpraševanje lastnega obstoja z družbenim položajem v svetu tujih pričakovanj. V tem prepletu je jasno izraženo kritično stališče, s katerim se njeno delo izogne redukciji na izpovedno ter mu pridoda kompleksnost širšega, večplastnega konteksta življenja: izvila bi lovke / iz maternice / in rodila sonce // in pogoltnila svet. V dramskih besedilih in – predvsem – v poeziji Urše Majcen motivika telesnosti, identitete, odnosov in pričakovanj kot reka povezuje pritoke posameznih pesmi ter jih združuje v celoto, ki oživi v značajski raznolikosti – je ostra, odločna, mehka, ranljiva, ljubeča pa tudi tesnobna.
Izmuzljiv lirski subjekt, ki v pesmih iz nagovora sebe ali drugega prehaja v nagovor družbe, se marsikje dotika vprašanj in idej eksistencializma, vendar se njihovi izrabljenosti spretno izogne s prenosom v lastno stvarnost: led se ne bo več topil / ker sem sama // in polži ki lazijo skozi oči / so rjavi // nič več invazivna vrsta. Iskanje (lastnega) smisla ob tiktakanju ur – tako bioloških (ker si sama punčka / izruj materinskost / iz maternice) kot analognih (med sabo neusklajene ure tiktakajo čudno harmonijo) – prikazuje čas kot abstraktno in pasivno dejstvo ter hkrati kot podtalno silo, ki vodi življenje s precizno roko lutkarja.
Ure, ki po vzoru teatra absurda s kazalci po tihem krojijo zgodbo, se kot motiv pojavljajo tudi v dramskem besedilu Kozmonavt, hkrati ustvarjajo apokaliptično atmosfero ujetosti v vakuumu, kjer voda živahno mezi skozi streho ter špranje pod okni in vrati. V zgodbi Nikolaj, triinosemdesetletni igralec šaha, skozi lik kozmonavta sprevidi status quo lastnih strahov in tako naredi odločilen korak, ki mu omogoči premik – prevetri hišo in misli, rože pa končno zacvetijo. Kljub nedoločenosti in s tem preseganju konteksta kraja in časa se avtorica odloči za uporabo dialekta (Mogu bi me vidt!), ki osebe lokalizira, s tem pa poda določeno mero večplastnosti, ki je ponekod primanjkuje.
Urša Majcen se z dramami, kot je Beckettov Konec igre, ne spogleduje zgolj prek motivike časa, temveč predvsem skozi vlogo šaha in z njim značilno iracionalnimi dialogi, ki ohranjajo ritem izmenjave potez. Če je začetna scena igranja igre s samim sabo rahlo obrabljena, je dialog med Nikolajem in Magdo, ki to besedno zrcali, naravnost izvrsten: Star sem. / Utrujen. / Bolan. / Kosti ti razpadajo. / Šklepetajo. / Se spominjajo. / Obljub. / Da ostaneš. / Za vedno. Šah – mat.
Izjemno poetični dialogi delujejo kot plesni koraki, kar čudovito odseva tudi v avtoričini poeziji – osvobojena rim in ločil ustvarja ritem tako z obliko kot s pesniškimi sredstvi. Če nekatere pesmi z enokitično (čeprav občasno nepotrebno kačasto strukturo) izražajo urgentnost in zanos, druge s premori posnemajo ritem dihanja, zamišljenosti in bolečine.
Prodorna ostrina in premišljenost, ki najbolj zažarita v dialogih, pogosto ne prideta do izraza prav v krajših pesmih, kjer igra vsaka beseda za celoto ključno vlogo. Kljub udarnosti nekaterih pesmi, ki ohranjajo jasnost in globino (rekli so / da bom rodila svet // povrgla / sem pepel), druge delujejo hipno in nedodelano, zaradi česar obvisijo v zraku v neizpolnjenem potencialu (iz medprostorov kože / razbiram koščice / včasih sem imela telo).
Neža Kokol (1998) je študentka arhitekturnega oblikovanja na akademiji Gerrit Rietveld v Amsterdamu, ob študiju pa se ukvarja s fotografijo in literaturo. FOTO: Matic Ačko
Bojevitost verzov in kritičnost pisateljice do še zmeraj večinoma patriarhalne družbe in njenih diskriminatornih načel je toliko bolj poudarjena skozi implementacije raznih ponavljanj, hkrati z njimi ustvarja morečo atmosfero sanj, skorajda zakletev (ker ne upajo sami spat / ker ne upajo sami fukat /.../ pogoltni / kepo z jezika // pogoltni / svojo punčko // pogoltni / da je ne bo treba izruvat).
H koherentnosti vzdušja pripomorejo tudi spretno uporabljene metafore in prispodobe, katerih surrealnost prikazuje stvarnost kot nekaj instinktivnega, telesnega, mezečega iz globin neoprijemljive podzavesti: v prostornini prsnega koša / sem vzgojila lazarje // in pustila / da mi zalimajo jezik / na nebo ust. Zaključki Urše Majcen imajo pogosto prizvok nauka, slutnjo katarze in namig odgovora, ki se v svoji izmuzljivosti nikoli ne podreja pričakovani enoznačnosti.
Čeprav so v ozadju avtoričinega dela abstraktne in univerzalne teme, ki so od modernizma dalje ničkolikokrat navdihovale umetniška dela, jih Urša Majcen z izrazitostjo lastnega glasu, ki se v prepletu bojevitosti in ranljivosti zgolj okrepi, naredi za svoje. Priveže nam jih na roko kot helijev balon otroku, ki v lebdeči rdečini vidi čudovit preplet realnosti in čarovnije. Ali kot zapiše avtorica: Po sobi se razlije nežna vesoljska frekvenca. Skozi odprta vrata začne padati vedno več dežja. Sunek vetra se zažene v notranjost, pohištvo škripa, rože šelestijo, slike se zamajejo. Med zelenimi listi se razkriva vedno več cvetov.
Neža Kokol (1998) je študentka arhitekturnega oblikovanja na akademiji Gerrit Rietveld v Amsterdamu, ob študiju se ukvarja s fotografijo in literaturo. Njeno delo je bilo med drugim objavljeno v revijah Mladina in Provinca, piše tudi literarne in filmske kritike za portal Koridor – križišča umetnosti.
Sorodni članki
Hvala, ker berete Delo že 65 let.
Vsebine, vredne vašega časa, za ceno ene kave na teden.
NAROČITEObstoječi naročnik?Prijavite se
Predstavitvene vsebine
VEČ NOVIC
Predstavitvene vsebine
Komentarji