Tanja Božić: vezi družine in jezika

V rubriki Mlado pero vsak mesec predstavljamo mlade avtorje in literarne kritike, dajemo prostor za razmislek o literaturi­ mlajših generacij in spodbujamo njeno prisotnost v slovenski publicistiki. Rubriko spremljajo pogovori, ki v sodelovanju s pisarno Ljubljane, Unescovega mesta literature, vsak drugi mesec potekajo na Vodnikovi domačiji v Šiški (po sili razmer trenutno prek spleta). Za tokratno pero je poprijela pesnica, prozaistka in prevajalka Tanja Božić, recenzijo njenega dela je pridal pesnik in filmski ter literarni kritik ­Tomaž Rode.

Babica pravi / tvojo mamo bi morala poimenovati eva / a kaj ko ime ni važno / vsako spoznanje je izgon iz raja, v pesmi Jabolka zapiše pesnica, prozaistka in prevajalka Tanja Božić (1995), ki v navidezne vsakdanjosti svojih pesmi in kratkih zgodb tke vezi pripadnosti – družini, jeziku, državi, telesu –, ganljivost in mehkoba se nemalokrat mešata z ostrim, igrivim in premetenim humorjem.



Tanja Božić, ki na ljubljanski filozofski fakulteti končuje magistrski študij primerjalne književnosti in francistike, se s književnostjo ukvarja na mnoge načine – prevaja, dela v knjižnici in piše. Pesmi in kratke zgodbe je doslej objavljala v literarnih revijah (Sodobnost, Mentor, Spirala), zbornikih (Biće bolje/Bo že, Rukopisi 42, Rdeči klobčič) in na spletnih portalih (AirBeletrina, MKC Maribor), leta 2019 pa je v soavtorstvu z Natalijo Milovanović objavila dvojezično knjižico pesniškega dvogovora Udomačevanje domačih živali/Pripitomljavanje domaćih životinja. Ob tem se lahko ponaša z zmago na literarnem natečaju Rdeča nit (2016), Pesniški olimpijadi (2018) ter natečaju revije Spirala (2018), letos je postala tudi vitezinja 20. pesniškega turnirja v organizaciji založbe Pivec.



»Pisanje mi dovoli shajati sami s seboj in svetom, ki me obdaja, je moja oblika premlevanja in preizpraševanja. Pa vendar je ključno to, da gre za polje igre – v poeziji se zelo rada igram s pomeni, v prozi pa s prepletom motivike, namigi in strukturo pripovedi,« je povzela svoje delo. Za pisanje nujno potrebuje tišino, »bolj kot odsotnost zvokov pa je pomembna odsotnost govorjenja. Ravno zato pogosto pišem zvečer in ponoči, ko se hrup v okolici poleže.« Pesnica in prozaistka med svoje vzore med drugimi uvršča Milana Kundero, Georgija Gospodinova in Vaska Popo, pa Wisłavo Szymborsko, Fernanda Pessoo, Gabriela Garcío Márqueza, Thomasa Bernharda in Astrid Lindgren, ob tem pa dodaja, da jo pri pisanju proze »zanimajo zlasti družbene tematike, človeška psihologija, socialna obrobja in drobne zgodbe, pa tudi magični realizem in poetičnost pripovedi, v poeziji pa minimalizem izraza, spodnašanje pomenov in drobci«.

Čeprav jo trenutno zanaša v prozo, zlasti daljša besedila, se noče odpovedati poeziji, temveč bi rada razvijala oboje, saj je »polje literature dovolj prostrano, da se v njem najde prostor za marsikatero zgodbo, ki jo je življenje povozilo, spregledalo, preslišalo. Trenutno stremim k temu, da bi takšni zgodbi dala glas.«