Razpletati težavnost odraščanja: o prozi Nike Matanović

V osnovnošolskih letih nadobudni knjižni molji kot za stavo požirajo mladinske romane. V teh so najpogosteje opisane dogodiv­ščine mladostnikov, njihovi podvigi in težave, tako kot tudi v prihajajočem romanu Betonski labirint Nike Matanović. Njena proza zajema širok spekter tematik, od otroških iger in bežanja v domišljijski svet do težjih tem medvrstniškega nasilja, zapletenih družinskih situacij, učnih težav in nerazumevanja. Vse to v pripovedi o štirih prijateljih spretno prepleta in ustvarja zgodbo, ki se ne izogiba kompleksnim težavam, temveč jih pogumno vpleta v tkivo svoje pripovedi.

Štiri prijatelje, Jana, Tiano, Tineta in Ano, spoznamo prek klasične tretjeosebne pripovedi – ta omogoča avtorici, da zgodbo pripoveduje s širokega zornega kota, hkrati pa k vsakemu liku pristopi z njegovega gledišča, kar s pridom izkorišča. Na slogovni ravni se to kaže v rahlo spremenjenem načinu pripovedovanja pri vsakem liku – predvsem je to opazno pri Ani, saj se pogosto zateka v svet vil in morskih deklic, s čimer je nakazana otroška perspektiva. Tako dobimo vpogled v njihovo medosebno dinamiko, obenem pa nam to omogoči spoznavanje vsakega posebej.

To ni zanemarljivo, saj imajo vsak svoje težave in skrivnosti, ki jih skrivajo pred drugimi. S časovnega vidika se pripoved osredotoča na posamezne dogodke, ki so opisani detajlno, z razdelanimi dialogi in notranjimi občutji posameznikov, daljša obdobja pa posamezni liki preskočijo s krajšim opisom vmesnega dogajanja. To lahko bralca zmede, saj ne pričakuje, da se bo podrobna pripoved o pomembnem dogodku nemudoma ustavila.

Otroci se spoznajo, ko Tiana in Jan, dvojčka, prideta v rejništvo k Tinetovi družini, Ana, njegova prijateljica, pa živi v bloku poleg njihovega. Čeprav si na neki točki obljubijo, »da bomo zvesti prijatelji in da si bomo vedno stali ob strani. Ne glede na vse in za veke vekomaj«, se njihovo prijateljstvo skrha, odtujijo se in izgubijo stike. Toda moč prijateljstva je večja in pomembnejša od zamer in prepirov, kar jih na koncu znova združi in poveže.

Žonglirati s pisanjem, branjem in prevajanjem

Takšna zgodbena premisa na prvi pogled deluje precej preprosto in vsakdanje, vendar Nika Matanović vanjo vpleta elemente, ki jo razvejijo in razplastijo. Eden od takih je na primer dejstvo, da je vsakemu od likov namenjen svoj del zgodbe (ti se med seboj prepletajo), poleg tega to niso enoznačni, preprosti liki, temveč so njihovi značaji kompleksni, njihove zasebne težave pa predstavljene rahločutno, a neposredno.

Glede na prebrane odlomke je od štirih prijateljev najmanj pristno predstavljen Tine, saj mu je v besedilu namenjenega najmanj prostora, v interakcijah s preostalimi tremi prijatelji pa je večinoma le jezen ali pokroviteljski, razen v odlomku, ko njega in Jana dekleti rešita pred nasilnimi sošolci, ki ju držijo pod vodo. Poleg tega ima on izmed vseh štirih najmanj težav v zasebnem življenju (k čemur gotovo prispeva tudi to, da njegova zgodba zavzema najmanj znakov), vendar to ne bi smel biti razlog, da je predstavljen manj slikovito in večplastno kot drugi trije.

Ana se pred nasilnim očimom zateka v domišljijski svet, s čimer je v roman vpleten fantazijski element, obenem je izredno pogumna in bo naredila vse, kar je v njeni moči, da bo pomagala prijateljem. Jan in Tiana sta žrtvi medvrstniškega nasilja, poleg tega oba (vsak zase) noči občasno preživita stran od doma in se zatekata k uporabi raznih substanc, s katerimi bežita od resničnosti. Poleg tega ima Jan učne težave, zaradi katerih se počuti manjvrednega in nesposobnega, Tiana pa po nesreči med igranjem skrivalnic ni več prišla domov, zaradi česar sta bila dvojčka dalj časa odtujena.

Njuni zgodbi, ki se deloma spletata v eno, sta torej najbolj kompleksni – na trenutke morda že preveč, saj v odlomkih, ki so (za zdaj) na voljo, ne razberemo vseh zapletov in povodov za nastale situacije, zaradi česar na trenutke tipamo v temi. Sporen je tudi jezikovni vidik, saj sploh pri Janu in Tiani slog pisanja pogosto zapade v kompleksnejšo pisavo, ki ne razloži dogajanja ali problemov neposredno, kar bi lahko bil razlog za nepopolno razumevanje pri mladih bralcih.

Toda ne smemo pozabiti, da so to le odlomki iz romana – liki so sami po sebi zastavljeni izredno plastično, osnova, ki je tu predstavljena, je odličen nastavek za poglobitev in razširitev, ki obeta. V avtoričinem slogu je zaznati premišljene elemente, ki povezujejo celotno pripoved – takšna je na primer »lobanja«, ki se pojavi ob začetku in koncu besedila, ob kateri si prijatelji prisežejo zvestobo in da bodo drug drugemu »ne glede na vse in za veke vekomaj« stali ob strani, predvsem pa izstopa motiv nevihte, ki se pojavi v večini odlomkov.

Ta v vsakem od kontekstov funkcionira drugače, s čimer motiv vedno znova dobi pomenske odtenke. Naj je to grmenje, ki prijateljem v gozdu požene strah po žilah, »razbesneli orkan« očimove jeze, obrvi, ki se usločita »v dve streli, ki [prasketata] pod nevihtnim oblakom [Tinetovih] las«, ali občutek »težkega grmenja«, s katerim se Tiana vedno znova prebudi iz nočne more. Motiv neurja učinkovito povezuje posamezne odlomke in kaže na pozornost, ki jo avtorica namenja takšnim podrobnostim.

Pisava se občasno zatakne pri dialogih, ki ponekod delujejo okorno in neprepričljivo za govor otrok, starih manj kot trinajst let – če se bo avtorica tudi drugje osredotočila na pisavo, kot jo je izpisala v prepiru med Janom in Tinetom, kjer je dialog izredno živ, gibek in odrezav, s pravo mero mladostniških izrazov, bo tudi drugje v romanu zaživel in prepričal. Prav tako okorno na trenutke izpadejo posamezne metafore ali primerjave, ki so bile že prevečkrat slišane in prebrane,­ na primer »gledala sta se kot boksarja v ringu« ob prepiru med Janom in Tinetom ali pa Tianini strahovi, ki se ponoči preslikajo v pohištvo, ki »se je v temi spremenilo v pošasti, ki hlastajo po njej«. Protipol tem rahlo zbanaliziranim primerjavam so omenjeni primeri z motivi neurja, ki delujejo sveže in izvirno.

V mladinski literaturi, ki izhaja v našem prostoru, je izvirnemu leposlovju namenjenega le malo prostora – že hitro brskanje po spletni knjigarni pokaže, da je bistveno več prostora namenjenega prevodom mladinskih romanov, čeprav je slovenska produkcija na visoki ravni, kar potrjuje tudi vsakoletna podelitev Levstikovih nagrad na področju otroške in mladinske književnosti.

Pisava Nike Matanović najbolje deluje, ko izkoristi izvirne motive, ki pripoved povežejo in dvignejo. Če bo namenila še nekaj več pozornosti dialogom, da jih bo izbrusila in naredila bolj podobne živemu govoru, slogu jezika, da se bo izognila že prevečkrat slišanim izrazom, in vse glavne like obravnavala dovolj poglobljeno, ne bo dvoma o tem, da je pred nami avtorica, ki dodaja h kakovosti slovenske mladinske literature.