Luščenje in plastenje: O poeziji Vida Karlovška

Zven in pomen sta v poeziji nerazdružljiva – pravzaprav se ves čas izenačujeta, odsevata in dopolnjujeta. Zven odstira pomene, pomen pa zvenu podeljuje barvo. Odvisna sta drug od drugega in v spoju tvorita izkušnjo poezije, ki ves čas prehaja od racionalnega k intuitivnemu, od razuma k občutenju. Tega se Vid Karlovšek dobro zaveda, v pisanju prisluhne besedam in sledi njihovemu zvenu, ta pa mu nenehno odpira nove plasti pomenov, ki sestavljajo sliko njegovega pesniškega sveta.

Kakšen je pričujoči upesnjeni svet, se izriše že v vizualni podobi. Za pesnika značilni ozki verz nakazuje ujetost, tesnobo, s katero je prežeta tudi vsebina njegovih pesmi, »premalo/zraka je ostalo da bi ponovno/vdihnil in preveč čutiš da bi/lahko zares govoril«.

Zdi se, da ta tesnoba izvira predvsem iz globokega prepada med posameznikom in zunanjim svetom, kar med drugim nakazujeta motiva skorje in lupine, ki lirski subjekt ločujeta od okolice, a ga ne zmoreta zares zaščititi, saj trajne rešitve iz stiske ne najde. Zunanjemu svetu se čuti tuj, z njim ne najde stika, »povsod sami/obrazi obrazci/brezobraznosti/obrazložitve«, obenem pa zatočišča ne najde niti v svoji notranjosti, kajti tudi sam sebi se pogosto zazdi kot tujec, produkt zunanjih sil, nad katerimi nima občutka nadzora: »grabim tuje besede/izletavajo vame/tuj glas pronicam/skozi razpoke/jezika izrekam/reko glasov valov«.

Nezmožnost komunikacije s svetom na eni strani in s samim sabo na drugi je vseprisoten motiv, lirski subjekt pa varen pristan išče v pisanju: »črno črno vse je črno/le med verzi je drobna plast belega«. Pesem je tisto, kar ostane po požaru, ki divja v njem: »in vreli veter veje/skozi pogorišče/skozi špranje/teh vrstic«. Kljub vsemu pa besede večinoma ne zadostujejo – ker na drugi strani ni nikogar, ki bi jih slišal, so oropane pomena, postanejo le še obupano rjovenje, ki pa prav tako ponikne v tišino, brezplodnost izražanja pa ga vodi do skrajne točke, da njegovo temeljno občutenje sveta postane gnus.

Razpoloženje v pesmih niha med potrebo po intenzivnem, silnem izkustvu, po življenju, četudi uničujočem, ter popolno resignacijo, kadar zavzame distanco tako do sebe kot do sveta. Hrepeni po viharjih, prav silovita življenjska izkušnja bi ga namreč lahko iztrgala iz otopelosti in mu dala čutiti: »vabim/ogenj da za hip/oblizne vsaj kos/kosti poledenele/krvi«. Mestoma pa pusti, da ga otopelost povsem preplavi: »vse kar/ti preostane je nemo opazovati/kamen kako tone na dno«.

Nekatere pesmi so fragmentirane, kot da avtor v njih trosi drobce razpadajočega sveta, medtem ko so druge kot izbruhi, porojeni iz subjektove stiske in nuje po izražanju, ubesedovanju te stiske. Pesmi, ki ritem gradijo na ta način, dajejo občutek drdrajočega vlaka, ki se ne bo ustavil, ki se morda niti ne more ustaviti, kajti tok občutenj je premočan. Včasih se na koncu ritem upočasni in pesem se lahko izlije v resignacijo, zamiranje in praznino ali pa se nadaljuje v neskončnost drdranja. Spet drugič zadnji verz odločno zadoni, na primer: »usmiljenje/cviljenje/da ne pozabiš živeti/žival«.

Vemo, da vsako pravilo že vključuje svojo izjemo

Karlovšek ima izjemen posluh za zven besed, njegov izraziti ritem (sploh v povezavi z mračnim vzdušjem) pa lahko spomni na močan ritem Daneta Zajca. Podobno kot Zajc ga tudi Karlovšek ustvarja z različnimi pesniškimi figurami, najpogosteje z anaforami, aliteracijami in asonancami, ki se izmenjujejo in prepletajo: »ves gnev/ves gnus/ves gnoj«, »koraki drdrajo donijo/po tlakovcih tleskajo« in: »iz kričeče gmote/se luščijo glasovi/luščijo besede/ujede preletavajo/pusta pogorišča/ki jih preplavljajo/gomazeče množice«.

Predvsem je Karlovšek spreten pri vezanju ritma na vsebino – z najmočneje zvenečimi figurami usmeri pozornost na težišče pesmi. Skorajda vseprisotna silovitost ritma je pogosto v vlogi stopnjevanja napetosti, ponekod pa ritem valovi, odmeva in pojenja, prav tako skladno z vsebino: »noč je prazna in tiha/prodira v vse spomine/in ne mine in ne mine/le čedalje/tišja je«.

Tudi bistre besedne igre so vtisnjene v vsebino, preobračajo pomene in ustvarjajo presenetljive, učinkovite obrate. Metafore na ta način pridobijo konkretnost izraza, ki ga ponuja jezik sam. Naslov ene od pesmi se tako glasi: »verz = zver«, druga pa se, denimo, konča z verzom: »človek človeku molk«, ki z nepričakovanim zasukom znane formulacije nakaže pogosto prisotno temo Karlovškove poezije, da je največji sovražnik nezmožnost komunikacije.

Tematsko so pesmi med seboj tesno povezane, ponavljajo se motivi ognja in pogorišča, besed in jezika, vetra in kamna, krvi in kosti, gnusa in solz, prav prek tega motivnega prehajanja pa se izriše poseben pogled na svet, ki bralca s svojo spretnostjo preobračanja, kotaljenja in pretakanja besed posrka vase in živo uprizori dinamične notranje boje lirskega subjekta.

Ta izstopajoča motivno-tematska prepletenost je hkrati pesnikova močna točka in potencialna past. Tako vsebina kot same podobe skozi Karlovškovo poezijo le rahlo variirajo, zaradi česar se pojavi nevarnost monotonije – pesmi bi bile učinkovitejše, če bi ponavljajoče se motive skozi različne pesmi nizal in nadgrajeval bolj načrtno, jih postavljal v čim bolj različne kontekste in jim sproti podeljeval nove variacije in plasti pomenov. Tako bi se izognil temu, da se metafore izpojejo in izgubijo svojo moč.

Vsekakor je Karlovškova največja odlika občutek za jezik in ritem. Z nepričakovanimi povezavami med besedami se odpirajo tudi novi prostori pomena, kar Karlovšek spretno izrabi, včasih načrtno, drugič pa preprosto sledi toku besed, ki je naraven in asociativen. To je izjemno učinkovito in pesmi odpira večpomenskosti. Karlovšek je nedvomno pesnik velikega talenta, vendar pa je za nadaljnji razvoj njegove poetike pomembno, da sledi poti iskanja novega.