Raznolikost in drznost mlade slovenske literature

V rubriki Mlado pero, ki smo jo v sodelovanju s pisarno ­Ljubljane, Unescovega mesta literature, ­odprli lanskega septembra, smo vsak mesec predstavili mlade avtorje in literarne kritike, dali prostor za razmislek o ­literaturi mlajših generacij in spodbujali njeno prisotnost v publicistiki.

Predstavitvam so se vsak drugi mesec pridružili pogovori, ki sta jih vodila glavni urednik Cankarjeve založbe Aljoša Harlamov ter urednik pri Založbi Goga in nekdanji urednik zbirke Prišleki ter spletnega medija www.ludliteratura.si Andrej Hočevar. Sezono, ki jo bomo sklenili 23. junija ob podelitvi nagrade kresnik na Rožniku, so z vrhunskimi in raznolikimi pesniškimi, proznimi, dramskimi ter kritiškimi prispevki zapolnili Liu Zakrajšek, Luka Benedičič, Aljaž Primožič, Rina Pleteršek, Tanja Božić, Tomaž Rode, Selma Skenderović, Tinkara V. Kastelic, Aiko Zakrajšek, Eva Ule, Lara Gobec, Martin Justin, Benjamin Zajc, Tajda Lipicer, Urša Majcen in Neža Kokol.


Liu Zakrajšek (1998)
/P/išem tistim, / ki so me pustili za seboj. / lahko bi rekla: / »zdaj sem tu, a ni bilo lahko«, // ampak večinoma besede / ne potujejo tako, je v ciklu to svetlobo zapisala pesnica, prozaistka ter prevajalka iz francoščine in angleščine Liu Zakrajšek, ki o svojih pesmih pravi, da so natlačeni predali, ki se jih trudi zapreti z besedami, pri tem pa sledi vodilu, ki ga je nekoč izrekla pesnica Mary Oliver: »Brala sem, kot bi plavala za življenje. Tako sem tudi pisala.«

Luka Benedičič (1998)
»Njen odnos do besede je proces rasti, zaznamovan z osebno historijo o minevanju, strahu in izgubi, zato sta spomin in zasledovanje bližine morda osrednja motiva pesničine lirike. [...] V pretočni resničnosti, ki včasih zahteva njeno pozornost, včasih pa je presilna, da bi jo gledala, skuša razločiti med tem, kar mora, in tem, kar zmore, pri tem pa sebe in bralca vedno znova opomni, kolikšen pogum je potreben – da bi izpolnili, kar je treba, kot tudi dopustili, česar ni mogoče prestreči: ni, ni, ni preprosto / stokrat zamižati // nad prepadom,« je o poeziji Liu Zakrajšek zapisal pesnik in literarni kritik Luka Benedičič.


Aljaž Primožič (2001)
/V/sak moj pramen las / bi lahko bil dolga kita, je v pesmi in če se veter enkrat izprazni zapisal pesnik in dramatik Aljaž Primožič, ki pri pisanju stremi k »stanju nekakšne 'vmesnosti' – ko nisem ne sit in ne lačen, ne srečen in ne nesrečen. Ko vem, da bi bilo lahko bolje, in se hkrati zavedam, kako dobro mi gre. Takšni trenutki so redki.« Ob tem je poudaril, da rubrika Mlado pero »z majhnimi potezami odpira slovenski literarni prostor, ki se mladim avtorjem (pre)večkrat zdi srhljivo nedostopen. Mladi nujno potrebujemo ta prostor; prav tako pa potrebujemo starejše pesnike, ki so ljudje in ne zveri, če uporabim prispodobo Katje Gorečan iz zbirke ­Trpljenje mlade Hane.«

Rina Pleteršek (1996)
»Vsak dan smo večji, zapiše Aljaž Primožič in s tem opiše ne le sebe, temveč tudi smisel svoje poezije in dramatike, ki raste skupaj z avtorjem in bralcem; njegova poezija, ki z izjemnim občutkom za podrobnosti in na trenutke zelo domiselnimi metaforami vzpostavlja občutek vsakdanje preprostosti, nam nudi miniature iz življenja, ki bralcu omogočajo, da išče (in najde) vzporednice z lastnim vsakdanom,« je o delu Aljaža Primožiča zapisala piska, prevajalka in literarna urednica portala Koridor – križišča umetnosti Rina Pleteršek.


Tanja Božić (1995)
»Pisanje mi dovoli shajati sama s seboj in svetom, ki me obdaja, je moja oblika premlevanja in preizpraševanja. Pa vendar je ključno to, da gre za polje igre – v poeziji se zelo rada igram s pomeni, v prozi pa s prepletom motivike, namigi in strukturo pripovedi,« je svoje delo povzela pesnica, prozaistka in prevajalka Tanja Božić in dodala, da je rubrika Mlado pero »zelo dobra vaja v posluhu, pri kateri uveljavljeni medij prisluhne mladim, neznanim glasovom, ki se literarnih tonov še privajajo. Priložnost, da sem s svojimi prispevki lahko sodelovala pri njegovem soustvarjanju, je precejšen veter v hrbet ter dragocena in dobra popotnica za korake, o katerih upam, da bodo na ustvarjalnem področju sledili.«

Tomaž Rode (1998)
»Poezija Tanje Božić je poezija rasti (v pesmi Jabolka beremo: da ne otrdim / paralizirana v iskanju / da se ne posušim v vprašanje), vendar je ta rast opredeljena z odnosom do trenutne konkretnosti, želja ostati v gibanju pa je vezana na partikularno skrb – čas postaja glina / in glina posoda / za jabolka moje mame,« je zapisal pesnik in literarni kritik Tomaž Rode, ki ga je »poleg pisanja prispevka navdušilo tudi spremljanje raznolikih glasov, s katerimi pisci in kritiki moje generacije vstopajo v literarni prostor. Želim si, da bi nam ob nadaljnjem razvoju svojega pisanja uspelo ohraniti mnogoterost pogledov in pristopov, ki jo kažemo danes.«


Selma Skenderović (2001)
Povsod poznan, nikjer domà, / kjer uleže uro se poslednjo, / tam smrt mu domovanje dá, je v kratki zgodbi Brezimni obraz zapisala prozaistka Selma Skenderović, ki je bila za kratkoprozna dela pod okriljem Festivala mlade literature Urška ovenčana tudi z nazivom uršljanke 2020, »z drzno pisavo, v kateri samosvoje prepleta različne sloge in se pri tem suvereno loteva težkih tem, kot so brezdomstvo, sovražnost, tesnoba in potrošniška miselnost«, si je prislužila izdajo prvenca in mentorstvo pisateljice Suzane Tratnik.

Tinkara V. Kastelic (2001)
»Čeprav je v njenem pisanju močno prisotno vprašanje narodne identitete, sta v srži literarnega izraza Selme Skenderović predvsem drznost in kritičnost, ki sega prek meja etničnih in nacionalnih stisk. S svojim pisanjem nastavlja ogledalo družbi, ki odtujuje, izloča in izolira na podlagi površinskih razlik; družbi, ki si prizadeva označiti, ukalupiti, zatreti drugačnost. Jaz sem višek, občutje outsiderstva povzame v Brezimnem obrazu,« je zapisala literarna kritičarka, pesnica in prozaistka Tinkara V. Kastelic.


Aiko Zakrajšek (2002)
Vse se zbudimo v isto stanovanje / k istemu vonju kave / in glasnem ­stokanju prvega vlaka, / ki nas prijazno spomni, / da vseeno nismo same. / Sanjamo življenja, / ki bi jih imele / in nikoli tega. [...] Vsakič znova se zbujamo / in enkrat nam bo to dovolj, je v pesmi Ena/dva/tri zapisala Aiko Zakrajšek, ki na videz banalne in vsakdanje podrobnosti spretno prepleta z vprašanji ­samote, družine, identitete, ­odraščanja, spomina, izgube in upanja.

Eva Ule (2001)
»Poezija Aiko Zakrajšek spominja na foto album vsakdanjih trenutkov, za katerimi se skriva in razkriva čuteča lirska izpovedovalka mnogih identitet. Gibko se levi iz gimnazijke v sestro, hčer, odraščajoče dekle, ki svet doživlja, se mu čudi in ga prek besed na novo odkriva. Ne preseneča, da v pesmih prevladujejo teme, kot so družina, samopodoba, samota in samoaktualizacija,« je o poeziji Aiko Zakrajšek zapisala pesnica in literarna kritičarka Eva Ule.




Lara Gobec (2001)
»Poezija je eden od najosnovnejših instrumentov, kar jih premore človeštvo, se pa sama ne zavedam, natanko kje in kako se rojevajo moje pesmi. Zdijo se mi popolnoma gole, brez nepotrebne navlake in kiča,« je povzela Lara Gobec, ki so jo vsebinsko vselej »fascinirali zatohlost režima vzhodnega bloka, trenutki pred/med/po opitosti, slovenski obredi, kot so koline in praznovanje velike noči, deviance v najbolj vsakdanjih odnosih, bežni stiki z mimoidočimi na ulici«. Lara Gobec je dodala, da ji je rubrika Mlado pero »omogočila, da sem se soočila z močnimi in tudi šibkejšimi točkami svojega pesniškega opusa in identitete. Svoje umetniško delo zdaj zrcalim povsem drugače.«

Martin Justin (1998)
»/P/rihajajo / čisto počasi / razmesarjeni oblaki / vidiš jih v hrbet / modre jopice nosijo / in brade imajo / rečem jim / vse bo v redu. Tudi poezija Lare Gobec, lanske nagrajenke natečaja Župančičeva frulica, prihaja počasi, po verzih, ki redko obsegajo več kot štiri ali pet besed ter so popolnoma osvobojeni ločil in velikih začetnic. Jezik pesmi je preprost in večinoma opisen, redke metafore so dobro umeščene in domiselne, kot v pesmi avtogram: in misli / se tresejo / kot ponorele so / slačijo svoje luske / modre / in mastne / polzim med njimi / kot skozi gost plankton,« je o poeziji Lare Gobec zapisal literarni in filmski kritik Martin Justin.


Benjamin Zajc (1997)
»Dramatika ti veliko bolj kot druge pisarije omogoča, da se izogneš svojim besedam in si sposodiš tuje. Čeprav gojim globoko spoštovanje do vseh literarnih zvrsti, je v dramatiki nekaj skrivnostnega, fascinantnega; verjetno dejstvo, da ni nikoli dokončan, zaključen produkt. Vedno čaka na nekaj več, na svoj vrhunec – in v tem je nekaj strašno človeškega,« meni gledališki ustvarjalec Benjamin Zajc. Dodal je, da je »v snovanju uravnotežene kulturne slike pomembno, da svoj glas dobijo tako uveljavljena kot še razvijajoča se imena. Rubrika Mlado pero je pomembna in na neki način tudi drzna platformo za tiste, ki v kulturno-umetniški svet šele vstopajo.«

Tajda Lipicer (2000)
»Brat brata žre iz dramskega besedila Prilika o bratstvu in edinosti je stavek, ki najbolj celostno zaobjema tematiko, s katero se z družbenokritičnega stališča na porogljiv, ironičen ter humoren način spogleduje Benjamin Zajc, predstavnik vzhajajoče generacije, v svetu katere je (bratska) izdaja v zameno za lastno okoriščenje prvi v vrsti ključev do uspeha,« je o dramatiki Benjamina Zajca zapisala dramatičarka in gledališka kritičarka Tajda Lipicer.


Urša Majcen (1998)
»Pri poeziji nikoli ni šlo za izbiro,« je dejala pesnica, dramatičarka, scenaristka in dramaturginja Urša Majcen. »Odkar se spomnim, svet predelujem v verzih, poezija je bila vedno neločljiv del moje identitete.« Dodala je, da je pisanje zanjo »način dihanja in delovanja v svetu, hkrati pa tudi način, da sežem vanj, z njim navežem stik in v njem pustim nekaj svojega. Tako mi kot še neuveljavljeni umetnici – čeprav to nikoli ni in ne more biti motivacija ali cilj pisanja – vsaka možnost za prepoznavnost odpira nove načine poseganja v vedno širši svet in gibanja po njem.«

Neža Kokol (1998)
»Motivika telesnosti, identitete, odnosov in pričakovanj kot reka povezuje pritoke posameznih pesmi in jih združi v celoto, ki oživi v svoji značajski raznolikosti – je ostra, odločna, mehka, ranljiva, ljubeča pa tudi tesnobna,« je o poeziji Urše Majcen zapisala kritičarka Neža Kokol in dodala, da je »pisanje na način, ki ni zgolj intuitiven ter impulziven, temveč zavesten – in v katerega so vloženi trud, premislek in preciznost –, kot del mojega ustvarjanja še zmeraj zelo sveže in polno neodkritega potenciala. To je tudi eden izmed razlogov, zakaj je objava v rubriki Mlado pero zame toliko bolj posebna.«