O kompleksnosti življenja in burji z močjo, da jo razpiha

Mojca Petaros se loteva pisanja neobremenjeno. Liki v njenih zgodbah se sprehajajo po ­beneških ulicah, spopadajo z neusah­ljivo tržaško burjo in neznan(sk)ostjo tujih krajev, obenem se spoprijemajo tako z izgubljeno preteklostjo kot s težavno sedanjostjo. Avtorica naslika žive, večplastne posameznike, s katerimi se večinoma uspešno izogne klišejem, prav tako banaliziranju kompleksnih tem ljubezni, smrti ter izgube spomina.

V njenih zgodbah izstopa predvsem smisel za podrobnosti, ki jih delajo ne le zanimive, temveč na unikaten način še toliko bogatejše. To se lepo izrazi v kratkem delu Sprehod skozi Mill Road, v katerem vzporedno teče pripoved o odnosu protagonistke z njeno mamo ter obisku angleškega mesta, v katerem je študiral njen pokojni oče. Kmalu se namreč pokaže, da se je dekle na poti do prenočišča znašlo na zapuščenem pokopališču, s čimer avtorica spretno poveže bolečo izgubo in manko, ki ga ta predstavlja, z iskanjem dela sebe.

Obenem pa nekaj tako neoprijemljivega, kot je smrt, še poudari z opisom (zdaj že) zaraščenih grobov in vpeljavo lika fanta, ki je tudi sam doživel fizično izgubo. »Ne skrbite,« je prijazno odvrnil. »Veste … tudi jaz sem izgubil veliko bližnjih. Že zelo mlad sem šel med vojake. In ne mine dan, ko se ne bi vprašal, kaj si mislijo o meni. Kakšen bi se jim zdel. Kako bi se naš odnos razvijal, če bi se stvari obrnile drugače …«

Preseči predstavo pesnika kot zasanjanega individualista

Podobno je v zgodbi Spomin(i), v kateri ostane povezava med starejšim gospodom in dekletom neznana skoraj do konca, avtorica pa jo bralcu med pripovedjo razkriva skozi detajle, kot je na videz nezainteresirana obrazna mimika mlade ženske in izkriv­ljena interpretacija moškega, ki se kasneje pokaže za njenega dementnega dedka. »Hvaležno jo je pogledal in ocenil, ali bi bilo vljudno, da bi jo povabil gor na kavo, toda od vse pozornosti mu je bilo že nerodno. Poleg tega se ni mogel spomniti, kdaj je zadnjič počistil stanovanje, bil pa je precej prepričan, da ni ravno v stanju za sprejemanje gostov. Zazdela se mu je kar malo olajšana, ko se je nazadnje na hitro poslovil,« zapiše.

Neža Kokol (1998) je diplomirala iz konceptualne umetnosti in arhitekturnega oblikovanja v Amsterdamu. FOTO: Črt Piksi

V zgodbah Mojce Petaros se pojavljajo razni znani, na čase tudi pravljično obarvani motivi, kot sta huronski veter (Trije prašički) in nesojena ljubezen (Romeo in Julija), ki se povezujejo z vzporednim raziskovanjem odnosov med posamezniki in družbo. Četudi lahko povezave z ikoničnimi motivi delujejo preveč očitno, celo rahlo »na prvo žogo«, same zgodbe prav z razkrivanjem globine odnosov in njihove kompleks­nosti preidejo oviro klišejskosti. Kljub temu avtorici to zmeraj ne uspe: v zgodbi Podoknica se nesojena ljubezen med Romeom in Rose sklene z luno na morski gladini in Rose »s solznimi očmi«, ki se sprašuje, »kje neki se je izgubil mladi Italijan, ki ji je še pred kratkim izpovedoval večno ljubezen«.

Rahlo obrabljeni so tudi nekateri simbolni motivi: v zgodbi Sprehod skozi Mill Road protagonistka na obisku v Cambridgeu bere Dickensa (kaj drugega boš bral ob obisku Anglije), v Tržaški pravljici se zasuk zgodi ob pojavu otroka, ki je zmožen govoriti z burjo.

In vendar je to dlakocepljenje. V pisanju Mojce Petaros še posebej izstopa njen smisel za humor, ki ga subtilno, predvsem pa z občutkom za prostor in čas vpelje v sicer kompleksno in težavno dogajanje. »Če bi pohodil golobji drek, bi se njegov dan morda odvil drugače,« izreče neuslišani, vendar še kako nerodni zaljubljenec Romeo v Podoknici. »'Nisi violine opustil že v osnovni?' ga je s slabo prikrito grozo vprašal Antonio. Prijatelj mu ni odgovoril, a mu niti ni bilo treba, saj je bil odgovor na dlani takoj, ko je prvič potegnil z lokom,« odnos med prijateljema hudomušno opiše avtorica.

Čeprav so zgodbe tematsko raznolike, jih povezuje lastnost vsakdanjosti; oprijemljive, bralcu prepoznavne situacije, ki jih Mojca Petaros v svojih zgodbah predstav­lja, pa slednjega rade speljejo na neznana področja s tem, ko se prepoznavni liki nenadoma pojavijo v njim tujem prostoru ter obratno. Tako se na primer Romeo iz Romea­ in Julije ter Rose (iz Titanika?) znajdeta v Benetkah, avtorica pa se na angleškem pokopališču izpove mlademu vojaku.

Kot odlična pripovedovalka zgodb ima Mojca Petaros še posebej dober občutek za njihovo strukturo in gradnjo, saj zgodbo razkriva počasi, medtem ko vanjo vpleta namige, ki bralcu vztrajno izrisujejo širši kontekst, obenem pa ga vodijo k poanti, ki zgodbo ponavadi tudi zaključi. Ob tem se avtorica rada poigrava s konceptom tako imenovanega happy enda (srečen konec) oz. odsot­nosti tega. Zgodbe namreč pogosto zaključi brez jasnega odgovora, s čimer bralca drži v suspenzu, nemočnega v soočenju z lastnimi mislimi, ki le redko pripeljejo do pomirljive katarze.