Dober dan!

Hitre povezave
Moje naročnineNaročila
Mlado pero

Zgodbe mladih me nagovarjajo, četudi že nekaj časa nisem del njihovega sveta

Od otrok in mladostnikov pričakujemo, da bodo sami od sebe znali ravnati zrelo in odgovorno, pravi prozaistka Nika Matanović.
Nika Matanović (2000), ki na Filozofski fakulteti v Mariboru študira angleški in slovenski jezik s književnostjo, je začela pisati že v osnovni šoli. FOTO: Miloš Vujinović/Mediaspeed
Nika Matanović (2000), ki na Filozofski fakulteti v Mariboru študira angleški in slovenski jezik s književnostjo, je začela pisati že v osnovni šoli. FOTO: Miloš Vujinović/Mediaspeed
28. 5. 2024 | 06:00
28. 5. 2024 | 12:59
14:55

»Očijevi izbruhi po navadi niso bili tako hudi. Vedno so jih izzvale že najmanjše, najmanj pomembne podrobnosti. Ker je našel odprt tetrapak mleka na mizi. Ker je bila v koritu nepomita posoda. Ker je na tleh pustila šolsko torbo ali blatne čevlje,« v prihajajočem romanu Betonski labirint zapiše Nika Matanović (2000), prozaistka, ki se posveča literaturi za otroke in mladino.

Avtorica, ki na Filozofski fakulteti v Mariboru študira angleški in slovenski jezik s književnostjo, je začela pisati že v osnovni šoli. »Natečaj, ki ga je šola vsako leto objavila ob Prešernovem dnevu, je bil zame velik spodbuda za pisanje – poslala sem odlomke svojih prvih romanov Brez panike in Razred. Vseskozi so me podpirale učiteljice slovenščine in angleščine, me spodbujale in z veseljem prisluhnile vsemu, kar sem napisala. Za to jim bom večno hvaležna,« je poudarila Nika Matanović.

Omenjeni romaneskni prvenec Brez panike je pri založbi Ved izšel leta 2013, tri leta zatem mu je pri založbi Pivec sledil Raz­red, te dni se mu bo pri isti založbi pridružil še roman Betonski labirint, v katerem spremljamo odraščanje štirih prijateljev, ki živijo v blokovskem naselju, njihovi dnevi pa so polni igre in smeha. Obenem, pravi avtorica, se morajo nemalokrat spoprijeti s težavami, ki jih prinašajo težke družinske situacije in medvrstniško nasilje.

image_alt
Žonglirati s pisanjem, branjem in prevajanjem

Nika Matanović (2000), ki na Filozofski fakulteti v Mariboru študira angleški in slovenski jezik s književnostjo, je začela pisati že v osnovni šoli. FOTO: Miloš Vujinović/Mediaspeed
Nika Matanović (2000), ki na Filozofski fakulteti v Mariboru študira angleški in slovenski jezik s književnostjo, je začela pisati že v osnovni šoli. FOTO: Miloš Vujinović/Mediaspeed

»Zgodba štirih prijateljev je začela nastajati že dolgo nazaj, ko sem bila v devetem razredu. Na počitnicah pri babici v Beogradu sem z njenega balkona opazovala igro blokovskih otrok. V mojih mislih so se pojavili liki, ki sem jih hotela postaviti v sivo, nemalokrat grobo mestno okolje, v katerem se spopadajo z najstniškimi težavami. Njihove poti so se razhajale in spet združevale na različne načine, dokončno pa so se izklesale, ko sem delala z urednico Zalo Stanonik, ki me je vodila že pri Razredu, in z urednikom Vasjo Jagrom. Njegov uvid mi je zelo pomagal, da sem zgodbo pripeljala do konca,« je povedala Nika Matanović in kot pomembno prelomnico pri pisanju omenila tudi pogovore s prijateljico, ki prav tako piše.

»Zdaj je že najina stalnica, da se pogovarjava o tem, kako nama gre pisanje, katere nove ideje sva dobili in kje se nama je zataknilo. Potem sva skupaj obiskovali še delavnico kreativnega pisanja In beseda je zgodba postala pod mentorstvom pisateljice Neli K. Filipić. Takrat sem se prvič zares strukturirano učila, kako oblikovati like, zaplet in slog.«

Zgodbe si je avtorica rada izmišljevala od nekdaj, pri čemer je pisanje izšlo iz prvotne ljubezni do branja, je dodala. »Tako tudi težko razložim, zakaj se najdem ravno v mladinski prozi. Zgodbe otrok in mladostnikov me nagovarjajo, četudi že nekaj časa nisem del njihovega sveta. Če si izposodim besede pisateljice Dese Muck, je to morda tudi zato, ker mi marsikatere najstniške težave še vedno ni uspelo rešiti.«

Med najljubšimi tujimi pisateljskimi glasovi Nike Matanović najdemo avtorje, kot so Rainbow Rowell, John Green, Alice Oseman, Taylor Jenkins Reid, Neil Gaiman in Markus Zusak, sama pa je zrasla s knjigami Dese Muck, Janje Vidmar in Neli K. Filipić. Navdušujejo jo tudi Bronja Žakelj, Maša Ogrizek in Adriana Kuči, pri čemer se slogovno uči »načela 'manj je več'. Tudi kot bralki so mi ljubše povedi, ki niso zasičene z okrasjem.

Najprej sem tudi sama lahko napisala dolgo poved, v katero sem spravila že manjšo zgodbo, a poskušam isti učinek zdaj doseči krajše. Še vedno pa sem rada zasanjana, odbita in humorna. Ko sem kot deklica brala romane Dese Muck in Janje Vidmar, sem občudovala njuno sposobnost, da z najbolj nenavadnimi metaforami, primerami ali pa že z besedami, ki se jih nihče od nas ne bi spomnil, razvijata zgodbo, ki je ne moreš nehati brati.«

Avtorica, ki se namerava usmeriti v literaturo za otroke in mladino, ob tem pa si želi, »da bi v pisanju še naprej uživala in da bi se mi razpletanje zapletene zgodbe še naprej zdelo kot križanka, ki jo je treba rešiti«, je tudi poudarila, da od otrok in mladostnikov pogosto pričakujemo, »da se bodo sami od sebe vedli odraslo. Da bodo znali ravnati zrelo in odgovorno, tudi če jim sami tega nismo pokazali. Takšna pričakovanja zaznamujejo obdobje ob koncu osnovne šole in prehod v srednjo šolo, s tem pa tudi nekakšna vmesnost. Kdo sem, če se ne počutim več kot otrok, a mi ni jasno, kaj bi od mene radi odrasli? Kdo sem v svetu, ki me kar naprej hoče popredalčkati? Kaj, če ne spadam nikamor? Kaj, če spadam povsod? Mislim, da si taka vprašanja postav­ljajo tudi moji liki.«

Sorodni članki

Hvala, ker berete Delo že 65 let.

Vsebine, vredne vašega časa, za ceno ene kave na teden.

NAROČITE  

Obstoječi naročnik?Prijavite se

Komentarji

VEČ NOVIC
Predstavitvene vsebine