Na kratko

Zadnja prebrana knjiga?

Deklice izjemne avtorice Annet Schaap.

Knjiga, za katero si želiš, da bi jo napisala?

Modri otok pisateljice Irene Androjna, ki mojstrsko združuje fantazijo in najstniški svet.

Najljubši prostor za pisanje?

Balkon oziroma kjerkoli, kjer lahko opazujem naravo in hkrati polnim računalnik.

Najljubše umetniško delo?

Trenutno album Aurora »izmišljene« zasedbe Daisy Jones and the Six iz serije, posnete po romanu pisateljice Taylor Jenkins Reid.

Najljubša beseda?

Konec.

Betonski labirint (odlomek iz prihajajočega romana)

Ana je smuknila iz stanovanja na hodnik, kot da v žepu nosi prgišče skrivnosti. Tine je sijal in ji hitel razlagati o bratu in sestri, dvojčkih, ki sta se priselila k njima z mamo.

»Fantu je ime Jan, punčki pa Tiana,« je poročal.

»Dalje,« je Ana vrtela dlan v zraku.

»Hm. To je v bistvu vse.«

Prijela se je za glavo. »To je vse, kar si izvedel? Kaj naj delam z imeni, če nimam pojma, kako zgledata!«

»No,« je Tine nadaljeval, »oba sta taka bleda, kot da nista nič na soncu. In temne lase imata …«

»Sta vampirja?«

»Vampirji ne obstajajo, Ana.«

»Ja, ja, ti se kar zafrkavaj, dalje?«

»Okej, temne lase imata, ampak Tianini so malo svetlejši. In skodrani.«

»Bolj skodrani od tvojih?«

»Nisem je še videl od blizu. Pravim ti, ne zgledata, kot da jima je do pogovarjanja.«

Ana je zbrano prikimala. »Ni druge, kot da se prepričam na lastne oči.«

»O čem?« je vprašal Tine, ko se je zrinila mimo njega proti njegovim vratom. »Samo ne ju prestrašit. Potem bom jaz spet vsega kriv.«

»Joj, daj no, ne javkaj takoj,« je Ana zavila z očmi. »Vsi imajo radi dogodivščine. Grem stavit, da tudi onadva.«

***

Tine in Jan sta kot zabetonirana v tla pretreseno obstala na mestu. Nebo je krohotajoče zagrmelo, drevesne veje so se upognile v močnejšem sunku, fanta pa sta pogoltnila slino. Ana je bila nenavadno mirna. S priprtimi očmi je preiskovala lobanjasto čudo. Ko sta že mislila, da ga bo spustila iz rok in kriče zdrvela iz gozda, so se ji zasvetile oči.

»Saj to je prekrasno!« je vzkliknila, da bi preglasila tokrat nekoliko tišje in manj svareče grmenje. Poskočila je, se zavrtela okoli svoje osi in si »lobanjo« še enkrat ogledala. Ko se Tine in Jan nista pridružila njenemu veselju, ju je čudno pogledala, se zasmejala in hitro razložila.

»Kaj ne razumeta? Same drevesne nimfe so nas opazile! One so gozdne zaščitnice vsega dobrega, ljubezni in prijateljstva.« Naredila je kratek premor in k ušesu prislonila dlan ter z zanimanjem pogledala v drugo smer, kot da bi se vsak hip lahko prikazale za drevesi. »Ravno zdaj jih slišim! Oh, to je čudovito!« se je še enkrat zavrtela in okrog kolen ji je zaplesalo bledo rožnato krilce.

Tine je zavil z očmi. »Ana, kaj se greš! Samo poglej, kako si prestrašila Jana! Saj se kar trese,« se je zasmejal, četudi se je on tresel še bolj.

Ana je ignorirala njegovo zadnjo opazko, a vseeno prišla do bistva. »Nimfe so nas opazovale in nam povedale, da so navdušene nad našim prijateljstvom! Iz hvaležnosti so nam zapustile ta sveti predmet.« In je počepnila ter »lobanjo« dvignila nad glavo.

»Hm, super, mislim,« je negotovo zabrundal Tine. »In kaj bomo zdaj?«

Ana je pogledala spet enega in drugega.

»Zdi se mi,« je začela s piskanjem razburjenja v glasu, »da bi morali svečano priseči k večnemu prijateljstvu. Res jih ne bi smeli razočarati.« Trdno je zaprla oči, položila bledo dlan na »lobanjo« in čez čas pomignila fantoma, naj storita enako. Čeprav sta nekoliko oklevala, sta se hitro zresnila, ko je Ana odprla eno oko in ju jezno pogledala.

»Pri mogočnih gozdnih nimfah,« je zašepetala. Ker njene besede niso dosegle želenega učinka, je dodala še: »Ponavljajta za mano!« To sta tudi storila, kolikor sta se le lahko zbrala pod temnečim nebom, ki je napovedovalo poletno nevihto. »Pri vseh vilah, škratih, miših, velikanih in drugih prebivalcih gozda ter seveda pri tej prelepi lobanji,« je nadaljevala Ana. »Uradno prisegamo, da bomo zvesti prijatelji in da si bomo vedno stali ob strani. Ne glede na vse in za veke vekomaj.«

Otroci so prisegli, odprli oči in sklenili roke. Veter se je oglasil še enkrat, grmenje pa je bilo le še spodbuden odmev.

***

Ana je previdno zaprla vrata in se nanje naslonila. To je bilo grozno. Očijevi izbruhi po navadi niso bili tako hudi. Vedno so jih izzvale že najmanjše, najmanj pomembne podrobnosti. Ker je našel odprt tetrapak mleka na mizi. Ker je bila v koritu nepomita posoda. Ker je na tleh pustila šolsko torbo ali blatne čevlje. Kot da bi kar sam iskal najbolj malenkostne probleme ter jih napihoval v prepire, ki so se končali z brcami in udarci. Vse to se je zvrtinčilo v en sam razbesneli orkan, ki je sejal grozo, kjerkoli se je pač ustavil.

Ves Anin pogum od prej se je razblinil. Čutila je, kako jo spet polni strah, kako se zadira in kopiči v vsako njeno celico. Kaj bo naredil mami? Kako naj jo zaščiti?

Tako je naenkrat, kot da odgovarja na Anin nemi klic na pomoč, skozi zdaj odprto okno prilebdela zlata kroglica svetlobe, ki bi s svojo močjo prav gotovo lahko razsvetlila noč. Elegantno, a odločno, je poletela čez sobo in se ustavila le nekaj centimetrov pred Aninim začudenim obrazom.

»Saj ti si …« Utihnila je in izbuljila oči. Takoj jo je prepoznala. V njeno skromno sobico, v drugo nadstropje bloka številka dve, v celoten Betonski labirint je priletela sama vila poguma! Oglasila se je ravno takrat, ko jo je Ana potrebovala! Saj je dobro vedela, da so vile tako majhne, da jih s prostim očesom vidimo le kot kroglice svetlobe, drobne lučke, a si je vseeno še kako dobro predstavljala njeno zlato oblekico iz zvezdnih kamnov in njene skoraj bele lase, spete v dolgo kito. In seveda njen prebrisan nasmeh! Kot da bi jo še včeraj risala za vilinsko enciklopedijo.

Zdaj se je zlata vila vneto zaganjala v zaprta vrata, kot da si želi pobegniti ven, naravnost tja, kjer so se lomile težave. Ana je v trenutku razumela, kaj si želi storiti. Vse skupaj bo rešila! Brez strahu, kot je zanjo edino značilno, se bo pognala v dnevno sobo in mamičino srce napolnila s pogumom! Morda ga je kaj prihranila tudi zanjo in Klaro. Vse, kar mora storiti, je, da odpre vrata. In to ne tako strahopetno, le za špranjo. Na stežaj jih bo odprla in tako vili pustila prosto pot, da njen zlati pogum napolni stanovanje do stropa!

Brez kančka dvoma je odrinila vrata in se razkoračila pred njimi, kot da se še sama poganja v boj. Vilo je spremljala s pogledom, njena svetlobna krogla pa se je širila in vse bolj žarela, medtem ko se je ta sunkovito vrtela vsenaokrog. Zlata luč poguma je res polnila še sekundo prej zatohlo dnevno sobo. Ana je videla le to, prav zares, nič drugega kot njeno moč. Napihnila se je v gromozanski balon. Preko vsega kričanja, preko vseh groženj in udarcev, zdaj namenjenih njej, so bile njene oči osredotočene samo na zlato vilo. Vila poguma ji je prinesla toliko nove moči, jo do te mere odrešila vsega strahu, da bo preživela še vsako pošast, ki se bo znašla pred njo ali pred ljudmi, ki jih ima rada.