Zakon o bančnih izbrisih spet na ustavnem sodišču

Tudi o novem zakonu o pravnem varstvu razlaščenih vlagateljev bank, ki je bil sprejet maja letos, bo, kot kaže, odločalo ustavno sodišče. Razlaščeni imetnik podrejenih obveznic v zadnji sanaciji bank Tadej Kotnik in še trinajst drugih vlagateljev je sredi oktobra dalo pobudo za oceno ustavnosti oziroma zakonitosti nekaterih členov omenjenega zakona. Ta pobuda pa po naših informacijah morda ni edina, saj se menda pripravlja še najmanj ena.

Procesne težave pri zakonu o bančnih razlastitvah

Medtem ko del razlaščenih vlagateljev bank čaka, da bo pristojno sodišče imenovalo skupino neodvisnih strokovnjakov, ki naj bi po zgornjem zakonu pripravila mnenje, ali so bile razlastitve ob zadnji sanaciji bank upravičene ali ne, so se nekateri členi tega zakona znašli v ustavni presoji. Ustavno sodišče je zadevo že sprejelo v obravnavo.

Prvi podpisani Tadej Kotnik ter drugih trinajst nekdanjih imetnikov podrejenih obveznic NLB in zdaj že nekdanje Banke Celje so zahtevali ustavno presojo 3., 33., 41. in 48. člena zakona o pravnem varstvu razlaščenih vlagateljev bank. Predlagali so prednostno obravnavo in zadržanje 3. in 48. člena. Menijo namreč, da sta 3. in 48. člen v nasprotju s pravico do enakosti pred zakonom, določila 33. člena, da kršijo pravico do sodnega varstva, 41. člen pa pravico do zasebne lastnine. Kot ugotavljajo, je neskladnost spornih določb mogoče strniti v dva sklopa – vsebinsko omejevanje pravice do polne odškodnine s pripadajočimi obrestmi in procesne določbe, ki da onemogočajo pošteno sojenje.

Več stroškov
in daljši postopki

Spomnimo, omenjeni zakon razlaščenim delničarjem in lastnikom podrejenih obveznic bank prinaša možnost vložitve odškodninske tožbe, če bo omenjena skupina strokovnjakov ugotovila oškodovanje, pa tudi zunajsodno poravnavo. Pobudniki ustavne presoje navajajo, da sporna določba 3. člena, ki odškodninsko varstvo zaradi razlastitev omogoča le po omenjenem zakonu v povezavi z 48. členom, izključuje možnost uveljavljanja škode v enotnem postopku zoper vse osebe, ki so po mnenju oškodovanih vlagateljev povzročili škodo, ampak napotuje na razdružitev tožb. To, opozarjajo pobudniki, pomeni povečanje števila zadev, posledično pa tudi povečanje stroškov in podaljšanje časa do pravnomočne odločitve. Odprava teh določil bi po njihovem mnenju omogočila tudi soočenje nasprotnih argumentov poslovnih bank in Banke Slovenije, še posebno glede kapitalske (ne)ustreznosti bank.

Vlagateljem ustavne presoje se zdi sporen tudi 33. člen, ki določa, da država v teh odškodninskih postopkih nastopa kot stranski intervenient na strani Banke Slovenije. S tem je uzakonjena dolžnost Republike Slovenije, da si mora aktivno prizadevati za zavrnitev zahtevkov tožnika, kar povečuje neenakopraven položaj razlaščenih vlagateljev, opozarjajo pobudniki. Znano je, da novi zakon določa, da bo povračilo morebitne škode zagotovila država in ne Banka Slovenije, kot je določal že razveljavljeni zakon, država pa bo v ločenem sodnem postopku od Banke Slovenije lahko zahtevala povrnitev škode, ki sta jo Banka Slovenije ali njen predstavnik povzročila, če sta kršila dolžnost skrbnega ravnanja.

Prenizke obresti

Pobudniki ustavne presoje so nezadovoljni tudi z določilom o načinu obrestovanja odškodnine, saj ta za del obdobja predvideva nižjo obrestno mero. Pobudniki opozarjajo, da bi bili brez tega določila deležni »precej višjih zamudnih obrestih po splošnih predpisih civilnega prava«, ki da so jim bile retroaktivno odvzete.

Drugi razlaščenci in njihovi zastopniki zdaj večinoma čakajo na imenovanje skupine sedmih neodvisnih strokovnjakov, ki so jih sodišču predlagali vlada, Banka Slovenije ali neprofitna reprezentativna interesna združenja, ki delujejo v interesu nekdanjih imetnikov. Ta skupina naj bi nato izdelala predhodno mnenje, ali so bili nekdanji imetniki zaradi učinka izrednih ukrepov Banke Slovenije prikrajšani bolj, kot bi bili, če ti ukrepi ne bi bili izrečeni. Če bi skupina ugotovila oškodovanje, mora vlada na tej podlagi pripraviti poravnalno shemo v višini 60 odstotkov nastale škode zaradi izrednega ukrepa, vključno s 60 odstotki zneska zamudnih obresti. Sprejetje poravnave ne bo obvezno, ampak se bodo oškodovani vlagatelji še vedno lahko odločili za tožbo. Vlagatelji šestih saniranih bank so z izrednimi ukrepi Banke Slovenije ostali brez 960 milijonov evrov naložb.