Za povezovanje gospodarstva in šolstva je potrebna predvsem volja

Povezovanje gospodarstva in šolstva v Sloveniji še ni na stopnji, ko bi lahko bili zadovoljni. Organizacije se znajdejo vsaka po svoje, proaktivnost se izplača, potrjuje Jelica L. Lajovic, izvršna direktorica za kadre in korporativno podporo v kranjskem Iskratelu. »Če so neka vrata zaprta, je treba najti drugo pot, da dosežeš cilj,« pravi. Iskratel je primer dobre prakse, povezujejo se na vseh ravneh in tudi neposredno z mladimi. Ugotavljajo, da mladi postajajo njihovi ambasadorji.
 

Iskratel je aktivno vpet v več projektov, ki povezujejo gospodarstvo z izobraževanjem. Pred kratkim ste končali enega od svojih projektov, sami ste tudi članica strateškega sveta za podjetnost v izobraževanju, ki deluje pod okriljem ministrstva za izobraževanje. Katere so prednosti tega povezovanja?

V Iskratelu se vključujemo v različne aktivnosti, pobude pa prihajajo z različnih oddelkov. Imamo sektor, ki se ukvarja z inovativnostjo in strateškim razvojem, ki je vključen v več projektov. Sama sem v zadnjem času zelo aktivna v strateškem svetu za spodbujanje podjetnosti v šolstvu. Smo skupina strokovnjakov iz šolstva in gospodarstva ter tudi posameznikov z močno razvito kompetenco podjetnosti. Nastala je z namenom, da poskuša uvesti kompetenco podjetnosti v šolstvo ter tako spodbujati mlade, da to kompetenco razvijajo. Za mlade bi to pomenilo lažji prehod na trg dela.
 

Za vas kot kadrovsko direktorico je sodelovanje z izobraževanjem pomembno tudi dolgoročno?

Res je. V podjetju smo pred nekaj leti razvili besedo VEZ, ki pri nas pomeni vedoželjnost-energijo- zaupanje. To so tri temeljne vrednote v Iskratelu. To VEZ smo potem prevzeli v svojo kulturo. Z njo želimo poudariti pomembnost sodelovanja, ki je tudi povezovanje med šolstvom in gospodarstvom.



Zato je za nas zelo pomembno vključevanje v različne projekte, ki so povezani z mladimi ter spodbujanjem poklicev STEM in inženirstva. Pri organizaciji hackathonov ciljno naslavljamo vse generacije. Mladim postavljamo izzive z namenom prenašanja kompetenc iz gospodarstva, hkrati se kompetence seveda prenašajo tudi v obratni smeri, torej od mladih v gospodarstvo.

Smo člani in podporniki projekta inženirke in inženirji bomo. Tudi skozi ta projekt si prizadevamo, da bi čim več mladih izbralo inženirske poklice, pri tem pa k temu zelo močno spodbujamo tudi dekleta. Iniciativa Inženirke in inženirji bomo podeljuje tudi priznanja inženirska iskra. Skupina Iskratel je bila v sodelovanju s Strokovno tehniško gimnazijo Kranj prav v teh dneh nagrajena za inženirski izziv.


 

Kateri projekt, v katerem sodelujete, bi označili kot tistega z največjim učinkom in kateri vam je posebno blizu?

Mislim, da vsaka gospodarska organizacija lahko prispeva, torej, da vključuje mlade in v zadnjem času je res veliko primerov dobrih praks. Zavedamo se, da je povpraševanje podjetij na določenih smereh študija na posameznih fakultetah res veliko. Zaradi tega iščemo vedno nove pristope, kako priti neposredno v stik z mladimi.

Zelo uspešna kampanja je !N board, v kateri mladim omogočamo, da pridobijo menedžerske izkušnje in rešujejo kompleksne strateške izzive. Povabilo smo objavili kar na družbenih omrežjih in na koncu v program vključili sedem dijakov in študentov, ki zdaj delujejo kot nekakšen odbor, skupaj z vodstvom Iskratela.

Obravnavamo zelo strateške teme in moram jih pohvaliti, da proaktivno delujejo, se zelo dobro pripravijo na predstavitve, z nami delijo ideje in rešitve, ki jih pripravijo. Vodstvo podjetja brez zadržkov posluša njihove predloge. Sodelovanje je res zelo dobro in s tem projektom se je pokazalo, kako pomembna je za organizacijo različna struktura ekip. Vključujemo jih tudi v izobraževanje za krepitev voditeljskih veščin in tako se lahko razvijajo tudi v vodenju.



Druga uspešna zgodba je štipendiranje, ki v zadnjem obdobju v Sloveniji ni bilo nekaj, kar bi posebej pritegnilo mlade. Veljalo je, da si mladi štipendij ne želijo, ker se ne želijo dolgoročno zavezati enemu in določenemu podjetju, a nam je uspelo. V slabih dveh mesecih so se nam pridružili številni štipendisti. Pred tem smo veliko časa namenili razvoju blagovne znamke kot delodajalca. Najprej smo definirali vrednost naše blagovne znamke (ang. employee value proposition) in se vprašali, kaj lahko ponudimo mladim na trgu dela v zameno za njihove delovne rezultate in uspešnost.
 

Kaj ste poudarili?

Inovativnost, povezanost in vidnost, pomembno pa je bilo, da pokažemo, da to tudi živimo. Zato so številne kampanje v Iskratelu vezane na inovativnost, s povezanostjo pa smo želeli poudariti, da spodbujamo medgeneracijsko sodelovanje in sodelovanje med več timi znotraj skupine. Verjamemo v raznolikost in da smo zaradi nje lahko boljši. Ne iščemo razlik med generacijami, ampak prednosti, ustvarjamo vplivne posameznike in jih povezujemo, na različne načine spodbujamo sodelovanje med njimi.

Zato smo že pred izbruhom novega koronavirusa za najmlajše otroke naših zaposlenih organizirali poletno šolo inovativnosti, letos smo v mesecu inovativnosti za dijake kranjske srednje tehniške gimnazije pripravili inženirski izziv, projekte za študente, za osnovnošolce pa poseben nagradni natečaj. Pripravili smo zaposlitveni video, iz katerega je mogoče začutiti, kako je delati v Iskratelu, kako živimo, kaj ponujamo in kakšna je naša kultura.


 

Če primerjamo povezovanje med gospodarstvom in šolstvom v Sloveniji in tujini, imamo še veliko možnosti za izboljšanje. Obe strani s prstom kažeta druga na drugo. Zakaj je povezovanje tako zahtevno? Ali je to bolj vprašanje cone udobja?

Potrebna je predvsem volja. Res si je treba želeti povezovanja in v tem videti korist za obe strani, šele takrat smo pripravljeni na spremembe. Videti je treba skupni in sprejemljiv odgovor, zakaj so spremembe nujne, kako se jih bomo lotili in kaj vse naredili. Tu smo morda še vedno vsak na svojem bregu, tako da se potem vsakdo znajde po svoje.

Tako se je zgodilo pri nas z že omenjenimi štipendisti. Na fakultetah so nam povedali, da je podjetij, ki se zanimajo za štipendiranje njihovih študentov, veliko in da nam ne morejo kaj dosti pomagati. Potem pa smo sami sprožili kampanjo in v dveh mesecih dobili kar 15 štipendistov.

Proaktivnost se je izplačala. Če so neka vrata zaprta, je treba najti drugo pot, da cilj dosežemo. Pomembni so volja, načrt, ki vodi do želenih sprememb, veliko drznosti in zaupanja v zgodbo o uspehu. Gospodarstvo brez šolstva ne more, prav tako velja obratno. Preseči bomo morali svoj ego in pomisliti, kaj je dobro za družbo, našo prihodnost. Pogosto se izkaže, da se za egom skriva le strah …


 

Pred kratkim ste končali letos že Iskratelov mesec !Novativnosti, ki ste ga pred dvema letoma začeli z dnevom in lani nadaljevali s tednom !Novativnosti. Je pandemija v sodelovanju s šolstvom dala dodatni zagon?

Odziv na naš prvi dogodek pred dvema letoma, ko smo en dan posvetili inovativnosti, je bil izjemen in prepoznan, zato je bila odločitev, da naredimo korak dlje, zelo lahka. Že lani je teden !Novativnosti potekal v času covida-19, v letošnjem mesecu !Novatovnosti pa smo program izobraževanj, namenjen širši javnosti, prilagodili hibridno.

Ta dogodek generira veliko učinkov: povezujemo mlade, mlade z inženirskim svetom, pridobivamo nove ideje, ozaveščamo o pomembnosti inovativnosti za širšo družbo, izkazujemo pomembnost raznovrstnosti in povezovanja več generacij, naši sodelavci, ki delujejo kot mentorji, pa dobijo nov zagon in energijo. Mladi so pravi navdih, res zmorejo veliko, so odlični raziskovalci, znajo povezovati več vsebinskih področij in prihajajo do konkretnih rešitev, za katere znajo opredeliti tudi načrte za implementacijo.



Ta projekt potrebujemo. Potrdil je, da je inovativnost gonilo razvoja in napredka širše družbe. Mislim, da se tega zdaj že vsi zavedamo in da nobena organizacija ne more dolgoročno preživeti brez nje. V krizi zaradi koronavirusa se je pokazalo, da smo ljudje zelo prilagodljivi in se bolj zavedamo pomembnosti povezovanja, tudi nujnosti odmika iz cone udobja.
 

Ali zaposleni razumejo priložnost za sodelovanje z mladimi kot nagrado ter možnost za poslovno in osebno rast ali bolj kot obveznost?

Naša izkušnja je zelo pozitivna. Imamo 15 novih štipendistov, ki smo jim dodelili mentorje. Pri tem nismo imeli nikakršnih težav. Tudi naš glavni direktor se je javil, mentorira dva štipendista, ki izkušnjo in odnos zelo pohvalita. Zgled je zelo pomemben in pri nas ga zaposleni gotovo imajo v najvišjem vodstvu. Ne nazadnje je glavni direktor dal tudi pobudo za projekt !N board.

Mentor naj bi imel v organizaciji neki status, ugled. S tem, ko se mu zaupa delo z mladimi, se ga prepozna kot osebo z veščinami, znanjem in izkušnjami na ravni, da jih lahko deli in prenaša na nekoga drugega, ki pride v organizacijo. Naši mentorji so ponosni, da ustvarjajo naslednike, ki lahko pridejo še dlje in pustijo še večji pečat kot oni.

Nimamo izkušenj, da bi mentorstvo komu predstavljalo breme, nasprotno: mladi dajo energijo, s svojim načinom razmišljanja ponujajo drugačne ali nove pristope za reševanje problemov, od njih se je mogoče ogromno naučiti.


 

Se iz te energije napaja tudi podjetje, ali v zaposlenih mladi vzbujajo morda zaspalo navdušenje nad delom, ki ga opravljajo?

Ne samo to, mladi so postali naši ambasadorji. Prek objav ekipe !N boarda na družbenih omrežjih dosegamo res veliko skupino mladih, do katerih sicer ne bi mogli, sami pa so v družbi pridobili neki status, z vrstniki se pogovarjajo o njihovem delu, prek njih do nas prihajajo vprašanja o možnostih štipendiranja. Nekateri so z raziskovanjem 'okužili' tudi starše.

Trdim lahko, da je danes naša blagovna znamka kot delodajalec vidnejša med mladimi. Seveda pa je pomembno načrtno delo z našimi mladimi ambasadorji, vključevanje v različne dejavnosti – celovit pristop, ki smo ga ubrali, se nam res obrestuje.


 

V Iskratelu imate med temeljnimi vrednotami zapisano vedoželjnost, inovativnost pa pravite, da je kompetenca vseh zaposlenih. Ali s poudarjanjem tega dodatno pritegnete pozornost mladih, ali morda koga tudi prestrašite?

Spomnim se zaposlenega, ki je na začetku, ko smo vedoželjnost definirali kot vrednoto, komentiral, kaj ta sploh pomeni in da ga preveč asociira na škodoželjnost. Lotila sem se raziskovanja o vedoželjnosti in na koncu sodelavcem predstavila ugotovitve. Da so otroci zelo vedoželjni, dokler jim je v šoli ne začnemo omejevati in tako ta postopoma prične ugašati. Kasneje pridemo do težave …

Človek, ki hoče biti inovativen, mora ohranjati vedoželjnost, razvijati kreativnost. Ko mladi vstopijo na trg dela, vsi od njih pričakujejo inovativnost, ki pa je ne morejo imeti, če smo jim zatrli ali omejili delovanje za najbolj osnovno vrednoto. Naša dolžnost je torej, da ustvarjamo pogoje za ohranjanje vedoželjnosti. Mislim, da v podjetju zdaj nihče več ne dvomi v to vrednoto. Pomembno je, da jo tudi živimo in tistim, ki prihajajo v podjetje, tudi pokazati, da nam je pomembna.
 

Kako neustrašna za inženirske poklice pa so po vaših izkušnjah dekleta? Aktualna inženirka leta Jasna Hengović je opozorila, da dekletom včasih manjka podpora pri starših, učiteljih. Bi na tem področju lahko več naredila podjetja, ki inženirje iščejo z lupami?

Mislim, da imamo še veliko dela pri načinu, kako predstavljati posamezne poklice in odpravljati stereotipe. Čeprav je inženirska zgodovina že zelo dolga, so v očeh mladih tehnični poklici še vedno dokaj neznanka. Zaradi kompleksnosti tehnologije, rešitev, si najmlajši težko predstavljajo, kaj dela inženir in zato tehnični poklici pritegnejo manj zanimanja.

Najti bi morali način, kako v javnosti, na informativnih dnevih te poklice predstaviti na bolj preprost način, prevesti strokovni jezik v bolj preprostega, bolje in hitreje navduševati učitelje nad tehnologijo, saj tudi oni pomembno vplivajo na izbiro poklica otrok in morajo biti zgled.

Potrebujemo dobre, spodbudne in razumljive zgodbe, pa tudi vidnost izjemnih inženirskih posameznic. K promociji STEM poklicev in inženirstva tako pomembno prispevajo priznanja, ki jih pri nas že podeljujejo, npr. Inženirka leta, Inženirska iskra, nagrada Taras, nagrade za inovacije na nacionalni ravni oz. priznanje inovativnim dosežkom …



Organizirali smo poletno šolo inovativnosti za otroke med sedmim in enajstim letom starosti in ker jim je moderatorka (motivirana in navdušena strojnica po izobrazbi) znala na preprost način, skozi zgodbo, in njihovi starosti primerno pojasniti stvari, so v resnici ustvarili prave podjetniške načrte. Tudi od šolstva pričakujem, da bi se približal temu. Nedvomno potrebujemo drugačen pristop k učenju in več učiteljev, opremljenih s strastjo in pogumom za spremembe, ki jih narekujejo potrebe digitalizirane družbe.