Pet točk za višje plače

Dogovor za višje plače je lahko dober motivator napredka, a vsebovati bo moral več kot samo en sklep. Zaostajanje rasti plač za gospodarsko rastjo ob sočasnem povečevanju neenakosti je globalni problem. Še posebno skrbi razvitejši del sveta. Na njegovi periferiji rastoča globalna neenakost pogosto preide v nekakšno »prisilno« izenačevanje navzdol.

V razmerah odprtega trga dela, ki je v celoti globalen in osredotočen predvsem na tekmo za talente, je koristno prepoznati visoke plače kot pozitiven dejavnik konkurenčnosti države. Do pred kratkim je v Sloveniji še zmagovala obratna miselnost.
Visoki dohodki privabijo znanje ter s tem omogočajo inovacijsko dejavnost in zasebne naložbe, prek davkov, menjave in potrošnje pa povečujejo blaginjo in kakovost življenja. V državah, kjer so dohodki prebivalstva visoki, je praviloma več izobraženih, več je razvojnih središč in težišč odločanja. Razvojna spirala tudi zaradi privlačnosti višjih dohodkov ustvarja nekakšen inovacijski srk, pri čemer obdavčitev ni najpomembnejši dejavnik te privlačnosti. Nižje plačana delovna mesta se večinoma umikajo drugam. So lažje nadomestljiva v globalni tekmi, dolgoročno pa izginjajo v procesih tehnološke substitucije.

Ko iščemo razvojni dogovor za višje plače, se zato najprej dogovorimo, ali želimo povišati tiste, ki so vezane na sedanja delovna mesta, ali pa želimo ustvariti razmere, ki bodo omogočale razvoj novih, bolje plačanih delovnih mest. Za to pa bo potrebno še kaj več kot davčno razbremenjevanje dohodkov iz dela. Ta sicer dobrodošel korak je del procesa prestrukturiranja davčne politike, ki naj bolj spodbuja znanje, delo in naložbe ter varuje naravne vire, družbeno obveščenost in ozaveščenost. A višja raven plač bo zares prišla šele z drugimi delovnimi mesti, tistimi, po katere danes predvsem mladi odhajajo drugam. Da bi razvojni odtok spremenili v razvojni srk, bo potrebno še kaj drugega. Poleg tega tudi zato, ker se pritisk na javne finance v razmerah staranja prebivalstva povečuje, družbeni dogovor z eno samo točko pa ne bo dovolj.
 

Kaj še manjka?

V nadaljevanju predlagamo pet točk družbenega dogovora, ki naj omogoči inovacijski srk in ohranja družbeno blaginjo.

Najprej, zaradi staranja je treba vzdrževati in povečevati ravni zaposlenosti. K temu je naravnana napovedana pokojninska reforma in to je dobro.

Sledi potreba po radikalnem povečanju vlaganj v izobraževanje in znanost. Za zgled vzemimo Irsko, Estonijo ali Finsko, ki jim je uspel generacijski preboj tudi in predvsem s konkurenčnim pozicioniranjem prek vlaganj v znanje svojih ljudi in tistih, ki so k njim prišli. Dobre šole, instituti, razvojna središča omogočajo naložbe v inovacije in zagonska podjetja, to je ročica, s katero je mogoče odtok talentov preusmeriti v razvojni srk. Dodajmo, da je v Sloveniji izobraževanje kritično področje predvsem zaradi primanjkljaja vseživljenjskega usposabljanja, to pa edino omogoča želeno prožnost zaposlenih.

Tretjič: tehnološka in trajnostna tranzicija gresta z roko v roki. Bomo znali izkoristiti digitalno preobrazbo in robotizacijo za učinkovitejšo uporabo naravnih virov in obnavljanje naravnega okolja? Gre za temeljno vprašanje vseevropske konkurenčnosti, ne le slovenske.

Ne moremo si predstavljati verodostojnega družbenega dogovora brez učinkovitega sodnega sistema, ki bi varoval dogovore in zasebno lastnino ter razlikoval javni interes od zasebnega. To izpostavljam zato, ker še vedno srečujem podjetnike, ki so siti birokratskih ovir in neučinkovitosti. Marsikateri med njimi danes primerja stanje v sodstvu s stanjem v zdravstvu. Oboje boli, čeprav boli drugače.

Naštete štiri točke, skupaj s peto, že omenjeno, o prestrukturiranju davčne politike lahko sestavljajo celoto učinkovitega družbenega dogovora. Je trenutek zanj ugoden?

Je to sploh vprašanje? Gre za zadnji vlak, na katerega je treba sesti, če ne želimo dokončno izgubiti obdobja cele generacije in si zapraviti priložnosti, ki jo ponuja gospodarska stabilizacija po izhodu iz gospodarske krize.

K takemu sporazumu naj se zavežejo socialni partnerji in drugi deležniki, kar mu bo omogočilo »preživetje« onkraj enega proračuna in enega političnega ciklusa. Zasnova in utemeljitev takega dogovora zato ne moreta biti zgolj nalogi vlade. Ta je lahko njegov skrbnik. Kot »obvezni« partner ga je dolžna sooblikovati, ga pretvoriti v izvedbene podlage (proračun, zakoni), jih predložiti državnemu zboru in sprejeto nato učinkovito izvajati.

Govorimo o strateškem vodenju države, sposobnosti, ki je grmadi razvojnih in področnih strategij navkljub v Sloveniji doslej izostajala. A zatekanje k preprostim dogovorom je preveč tvegano. In ko vsaj na videz dobro gospodarsko počutje v Sloveniji tudi na račun enega najbolj sproščenih proračunov te države še traja, je pravi čas, da se ob vse bolj zadržanih napovedih gospodarskih gibanj zamislimo, kakšen bo dan po tem.