Vitalna, še vedno zelo aktivna legenda slovenskega zavarovalništva Nada Klemenčič mi odgovori, da se lahko dobiva naslednji teden – to je bilo potem ta petek, ker je kljub svojim častitljivim letom še vedno izjemno dejavna povsod: v Sloveniji, v Srbiji, po svetu, doma med svojimi, med prijatelji, na konferencah, v hoji ob Donavi, na Šmarno goro ... Se še vedno vozite z avtom do Beograda in nazaj, me je zanimalo. Seveda, odgovori. Promet čez teden ni naporen na tej relaciji, pravi, med vožnjo posluša glasbo, razmišlja, meditira, tudi na telefon se oglasi.

Še vedno ste zelo aktivni, živite med Ljubljano in Beogradom, kako z vsemi svojimi dragocenimi in tudi verjetno kdaj težkimi izkušnjami gledate na današnji, kot je videti vse bolj zmešani svet?

Res je, lahko bi rekla, da imamo nepredvidljivo prihodnost. Pred kratkim se je v Parizu končal forum za mir na pobudo francoskega predsednika Macrona in ugotovitve tega foruma niso spodbudne. Iskali so številne odgovore, kako spodbuditi mednarodno sodelovanje za mir, varnost in razvoj, kje najti rešitve za varstvo okolja, kako se soočati z novimi tehnologijami in še marsikaj. S stališča zavarovalne stroke je treba spremljati različne vidike varnosti, ki bistveno vplivajo na razvoj te stroke: recimo, to so velike naravne katastrofe, veliki požari, ki se dogajajo v naravi ali po podjetjih, protesti, poplave, zavarovalna kritja, vezana na digitalne nevarnosti, ki so čedalje bolj pomembna, to so tako imenovane cyberkibernetske nevarnosti, napadi ...

Danes praznuje slovenska zavarovalniška legenda 80. rojstni dan.

Čestitamo!

A sama takoj prijazno povzdigne glas in reče, da ni legenda. Ko je leta 1989 prišla v Zavarovalnico Triglav, pred tem je bila šest let direktorica pozavarovalnice Sava, še pred tem sodnica na Vrhovnem sodišču, je bil Triglav v veliki stiski. Rezultati so bili katastrofalni, to je potrdil KPMG, tega se je zavedal takratni finančni minister Mitja Gaspari. In Nada Klemenčič je takrat rekla: držimo skupaj in rešimo Triglav. In so ga. In je še danes največja, najuspešnejša slovenska zavarovalnica, visoko uvrščena v regiji jugovzhodne Evrope.

Kaj je pomembno v življenju? To, da si zdrav, da živiš v urejenem okolju, dostojno življenje, potem so tudi človeški odnosi dobri, pravi mama sodobnega slovenskega zavarovalništva. Tudi Slovenci so lahko zadovoljni, ker živijo v lepi in urejeni Sloveniji, v državi, ki nam omogoča sodobno in hkrati tradicionalno življenje. V Sloveniji živeti je privilegij, to ji večkrat zaupa tudi vnuk, ki sicer dobro živi v Nemčiji.

Nada Klemenčič lahko, ker ima zdaj več časa, uživa med svojimi tremi hčerkami ter osmimi vnuki in vnukinjami. In med prijatelji in v naravi. Tudi v Beogradu, kjer dela z zelo sposobno, mlado ekipo, v prostem času poskrbi za zdravje in se poda ob lepi donavski obali od Novega Beograda do Zemuna. Še vedno uživa v operah in na razstavah ...

Kibernetskega kriminala je vedno več.

Tako je, ampak vedeti moramo, da zavarovanje temelji na predvidljivosti, na tem se oblikuje premija, se izravnavajo tveganja in planirajo rezultati. Prav te zavarovalniške temelje sodobna tveganja ne čisto spodkopavajo, ampak jih pogosto na novo definirajo. Zato mislim, da je predvsem spodbudno to, da se teh rizikov zavedamo, in če se česa zavedamo, potem se lažje opredelimo.

Kako se majhne države, kot je Slovenija, vključujejo v te svetovne spremembe in dogajanja?

Moje mnenje je, da mora majhna država pozorno spremljati te dogodke, čim prej prepoznati trende in se na podlagi tega vključevati s stališča interesa države Slovenije.

Kako pa gledate na vse te nič kaj spodbudne stvari, ki se po svetu dogajajo: od Turčije, Bližnjega vzhoda, Honkonga, Južne Amerike do Trumpa ...

... in brexita, Anglije in njenega izstopa iz EU ...

... tako, kako spremljate te ne prav spodbudne napade, upore, demonstracije, vojne, nespametne odločitve velikih voditeljev?

Ker sem po naravi optimistka, mislim, da se v vsaki situaciji najde rešitev, pomembno pa je, da se doseže dogovor. Dogovor je zelo pomembna zadeva, seveda pa je tudi pomembno, da se ljudje teh dogovorov držijo, čeprav je prav pri tem veliko negotovosti. Smo pred volitvami v Ameriki, pomembno je, kako se bo končala zgodba z Anglijo. Težko rečem, kaj se bo zgodilo, ampak kot sem rekla, pomembno je, da se tega zavedamo, da je čim več možnosti za dogovor in da se problemi rešujejo po vrsti, drug za drugim.

Vloga žensk se v svetu zelo krepi (poleg tega so vse, ki sem jih omenila, stare nad 65 let), pri nas pa, če se na to ozrem, lahko rečem, da zelo pogrešam prav na vodilnih mestih ženske, ki so v svojem življenju nekaj pokazale, se dokazale, da so sposobne. V Sloveniji poznam številne ženske, ki so sposobne in bi lahko bile na zahtevnih vodilnih mestih.

In da se potem teh dogovorov tudi držimo, ne pa da jih podpišemo in gremo naprej po stari poti.

Tako je, se strinjam z vami.

Ste uspešna, izkušena ženska, kako gledate na dejstvo, da je v razvitem, sodobnem svetu kar nekaj močnih žensk, ki so na izjemno pomembnih vodilnih mestih svetovnih institucij?

Mislim, da se je res uveljavilo spoznanje, da imajo ženske lahko veliko pomembnejšo vlogo, kot so jo imele v ne tako bližnji preteklosti. Ženske v zadnjem desetletju prihajajo bolj v ospredje, kot je na primer nemška kanclerka Angela Merkel, ki je na ravni Evrope zares veliko naredila.

Najpreprosteje je nekaj ukiniti in zrušiti, a za to, da takšni produkti zaživijo, potrebuješ leta. Petnajst let je mogoče za zgodovino malo časa, za človekovo življenje pa je to zelo veliko, pravi Nada Klemenčič. FOTO: Tomi Lombar

V tem desetletju, kjer je kriza uničevala Evropo in svet.

Ne vem, ali je to samo ženska vizija, ampak gre za vizijo, kako je treba ravnati, da ne nastanejo konflikti, da se da poudarek tudi sociali in podobnim vprašanjem. Mislim, da je Merklova k temu veliko prispevala.

Torej je pomembno, da se išče rešitev, da si strpen, na pa da kar pritisneš na sprožilec ...

Tako, da nisi samo hiter in da privoliš v razum. Ženske na splošno nismo naklonjene vojnam in reševanjem konfliktov na ta način.

V zadnjem desetletju imamo tudi v pomembnih svetovnih finančnih in mednarodnih institucijah, ki poganjajo svet, na vrhu vedno več pomembnih in uspešnih žensk.

Gotovo sta to Christine Lagarde, ki vodi Evropsko centralno banko, ki je zelo pomembna institucija na finančnem področju, in Ursula von der Leyen, ki vodi evropsko komisijo, kar je zelo pomembna funkcija. Čeprav še ni začela delati, je že pokazala, da spoštuje ženske. Potem je Kristalina Georgieva, ki je postala vodja zelo pomembnega mednarodnega denarnega sklada, pa Henrietta Fore, vodja Unicefa, ženska z zelo pomembno funkcijo tudi širše, ne le gospodarsko in politično, saj vemo, kaj je naloga Unicefa.

Vloga žensk se v svetu zelo krepi (poleg tega so vse, ki sem jih omenila, stare nad 65 let), pri nas pa, če se na to ozrem, lahko rečem, da zelo pogrešam prav na vodilnih mestih ženske, ki so v svojem življenju nekaj pokazale, se dokazale, da so sposobne. V Sloveniji poznam številne ženske, ki so sposobne in bi lahko bile na zahtevnih vodilnih mestih. Ampak ali same niso toliko uporne ali jih okolje ne prepozna, ne vem. Sama nisem imela nikoli težav, ker sem ženska, res pa je, da v mojem aktivnem času ni bilo veliko žensk na vodilnih položajih, jaz sem se tam znašla slučajno.

Lahko bi rekla, da Kitajci planirajo dolgoročno, se ne vpletajo v politiko, prispevajo pa k ekonomskemu razvoju države.

Prek svojih zavarovalniških aktivnosti ste še vedno povezani tudi s Kitajsko, ki je velesila sodobnega sveta. Kako spremljate njihov razvoj, ki je hiter, a na njihov način?

Že pred leti me je osebno presenetila novica, da so Kitajci premagali revščino. To je bil cilj Kitajske, takrat tudi Indije. Lahko rečem, da so naredili velik korak, in mislim, da, kot ste rekli, imajo Kitajci drugačen odnos do časa. Kitajcem se nikoli preveč ne mudi, niso sunkoviti, vse delajo načrtno in spremljajo, kaj se dogaja v svetu. In potem se odločajo in prodrejo. Na ekonomskem področju so v Aziji že zelo dolgo, tudi v Afriki, v Južni Ameriki, v Evropi s Svilno potjo, ki nakazuje njihovo prisotnost. To je njihov veliki korak in tudi države, ki so bile glede Kitajcev zadržane, imele pomisleke, zdaj vidijo, da so tisti, ki tega ne bodo razumeli zdaj, zamudili priložnost.

Kitajci so na primer zelo prisotni v Grčiji z velikimi investicijami (luka Pirej), prav tako v Srbiji, in to na številnih področjih, ne samo pri gradbeništvu pri gradnji avtocest, ampak tudi pri železnicah, rudnikih (Bora), železarni Smederevo, ki jo vidijo kot velik potencial. Lahko bi rekla, da Kitajci planirajo dolgoročno, se ne vpletajo v politiko, prispevajo pa k ekonomskemu razvoju države. Gradijo most na polotok Pelješac, vstopili so v pristanišče Trst, v pristanišče Genove, kupili so Gorenje, bili v mariborskem letališču ...

Mi, naša zavarovalniška posredniška družba Za & svet, sodelujemo s Kitajci na več trgih: v Sloveniji, Srbiji, Črni gori. Videli bomo, kako se bodo naši politiki odločali glede možnosti sodelovanja s Kitajsko, ker vsi vemo, da so zainteresirani za gradnjo proge Divača–Koper, vendar odločitve še ni.

Prepričana sem, da Slovenija potrebuje dobro in močno slovensko banko. Za vse potrebe države in državljanov ter za velike slovenske firme.

So torej Kitajci tudi v Sloveniji že zelo prisotni?

Ne vem, če so tako zelo prisotni v vseh sferah, hkrati pa težko ocenim, če se tej njihovi prisotnosti lahko izognemo. Prej ali slej bomo namreč ali ostali zunaj njihove Svilne poti ali pa se vanjo vključili in mi bi (kot država) morali vedeti, ali in kako se bomo vključevali v te »svilne« predloge Kitajcev.

V Sloveniji je kar nekaj ikon slovenskega gospodarstva propadlo ali prešlo v tuje lastništvo, kot recimo Mercator, ki je bil visoko cenjen tako rekoč po vsej nekdanji Jugoslaviji. Kako ocenjujete gospodarsko, še zlasti finančno industrijo, v kateri ste »doma«?

Na finančnem trgu imamo banko NLB in dve zavarovalnici, Triglav in Savo, ki so delno v lasti države. Pomembno je, kaj in kako načrtuje država. Mislim pa, da bo škoda, če NLB ne bo več slovenska. Prepričana sem, da Slovenija potrebuje dobro in močno slovensko banko za vse potrebe države in državljanov ter za velike slovenske firme in tudi za veliko drugih področij, na primer za kmetijstvo idr.

Tuje banke nam bodo pomagale pri stanovanjskih kreditih, na koncu pa lahko pristanemo pri težavah, kot so že lep čas te s švicarskimi »franki«.

Zato je treba resno o teh zadevah premisliti, a saj veste, v politiki so tudi ljudje, ki ne poznajo stroke, in potem so odločitve takšne, kot so.

Kako ocenjujete Slovenijo, njen razvoj, omenili ste drugi tir, tretjo os, o teh velikih projektih se neuspešno pogovarjamo in jih papirno gradimo že leta in leta, vprašanje je tudi, koliko smo pametni pri pametni industriji, ki bi že morala biti realnost tudi v Sloveniji?

Več bi moralo biti sinergije med politiko in gospodarstvom. Spomnimo se Merklove, ki je v nekem intervjuju povedala, kako spremlja in posluša stališča velikih vodilnih podjetij. Mi smo včasih prepočasni in preveč birokratski, pogosto ne znamo priti do nacionalnega konsenza v Sloveniji, pogosto ne vemo, kaj hočemo in kako naprej. Potem se politika menja, spet pridejo nova in različna stališča, spet nastajajo napake in posledice, za katere pa nihče ni odgovoren.

Poudarjam, da sta zavarovalnici Triglav in Sava uspešni in strokovni ter skupaj z drugimi, zlasti z že omenjenim Generalijem, omogočajo, da slovenski trg posluje dobro, kar zagotavlja stabilen in uspešen zavarovalniški trg.

Ne moremo iskati priložnosti v Švici, Franciji, Avstriji, priložnosti lahko iščemo na trgih Jugovzhodne Evrope, na Balkanu. Vsekakor pa lahko rečem, da je slovenska zavarovalniška »industrija« zdrava in uspešna, zato ima tudi svetlo prihodnost.

V Sloveniji, ki je, tako kot druge razvite države, starajoča se družba, je še vedno aktualna pokojninska reforma, visoka politična vprašanja spremljajo pomembno odločitev ali ukiniti dodatno zdravstveno zavarovanje ali ne, vmes se že desetletja in več odpirajo vprašanja, kako sistemsko urediti dolgotrajno oskrbo ... Na koncu pa je vedno tudi eno od osnovnih vprašanj, kdo bo to plačal.

Pokojninske reforme v Sloveniji še vedno nismo izpeljali do konca. V Zavarovalnici Triglav smo že v časih, ko sem še bila direktorica, leta 1997, oblikovali produkt dodatno pokojninsko zavarovanje. To ni bila sistemska rešitev, saj zavarovalnica ne more sprejeti sistemske rešitve, seveda pa smo sledili potrebam državljanov in razvili rešitev, ponudbo za številne zavarovance. Produkt dodatnega pokojninskega zavarovanja, ki smo ga že takrat uvedli, še vedno dobro deluje. Ob upokojitvi dobiš rento iz tega zavarovanja in se tako v upokojenskih letih lažje odločaš, kako jo boš užival in za kaj uporabil: ali ostal doma ali moral iti v dom ali si boš lahko privoščil oskrbo. V Zavarovalnici Triglav smo se tega zavedali že takrat. Vsekakor ne samo za to, da bo Triglav s tem zaslužil.

Enako je bilo z dodatnim zdravstvenim zavarovanjem, ki smo ga na Triglavu uvedli leta nekaj let zatem, leta 2002. Zaznali smo, da je treba nekaj narediti za ljudi, ki potrebujejo vsakodnevno zdravstveno oskrbo. Mogoče zdaj premalo intenzivno spremljam, kaj se dogaja s tem pomembnim zavarovanjem, ampak mislim, da tendenca, ko želijo, da se vsa dodatna zdravstvena zavarovanja preselijo k javni zdravstveni blagajni, ni prava rešitev. To je trenutna rešitev, ki ne temelji na resnih, tudi internih ocenah strukture znotraj obveznega zavarovanja, na podlagi katerih je mogoče pripraviti zdrave osnove. Če tega ne bo in če bomo samo ukinili dodatno zdravstveno zavarovanje, se bo kmalu, že čez par let pokazalo, da tega denarja ni dovolj. Če ne bomo naredili strukturnih sprememb znotraj obveznega zavarovanja, z ukinitvijo dodatnega zdravstvenega zavarovanja ne bomo rešili problemov.

V tem dodatnem zdravstvenem zavarovanju, ki ga imamo, velja tudi določena medgeneracijska solidarnost, a ni tako?

Zavarovalničarji rečemo: če je zajetje števila zavarovancev veliko, potem se stroški in medgeneracijska solidarnost brez problemov izravnajo. V Triglavu smo to zdravstveno zavarovanje pred 17 leti uvedli na povsem strokovnih analizah. Podobno so naredili tudi v Adriatic Slovenici in verjetno tudi pri Vzajemni.

Spomnim se, da so tudi tuje zavarovalnice naš sistem dodatnega zdravstvenega zavarovanja že takrat pohvalile. Najpreprosteje je nekaj ukiniti in zrušiti, a za to, da takšni produkti zaživijo, potrebuješ leta. Petnajst let je mogoče za zgodovino malo časa, za človekovo življenje pa je to zelo veliko. Začneš iz nič in potrebuješ 15 let, da neki produkt družba v celoti sprejme. Pomembno se je tudi zavedati, da je Slovenija majhna in da se tovrstna zavarovalna izravnava lahko uresničuje v okviru dveh milijonov prebivalcev. V zavarovanju je to prvi kriterij, zajetje in disperzija, to sta dva termina, ki sta pomembna za vse rizike. Znotraj Slovenije ne moremo imeti velike disperzije ...

Zdaj se v dodatnem zdravstvenem zavarovanju zbere pol milijona evrov, če jih bomo preselili v javno blagajno, kje jih bomo iskali in našli v naslednjem letu in letih? Bomo na koncu še več plačevali za široko zdravstveno oskrbo, bo še manj medgeneracijske solidarnosti, kot je je zdaj?

Ko smo pred 17 leti v Triglavu uvedli dodatno zdravstveno zavarovanje, je bil namen jasen: zagotoviti dodatno zdravstveno zavarovanje širši populaciji ljudi in to se je potrdilo kot pravilno. Ne vem, zakaj bi to rušili.

Če ne bomo naredili strukturnih sprememb znotraj obveznega zavarovanja, z ukinitvijo dodatnega zdravstvenega zavarovanja ne bomo rešili problemov.

Namesto da bi sistem nadgrajevali, ga posodabljali?

Lahko se zgodi, da bo še več diskriminacije, še več ostrih robov med bogatimi in revnimi. Občutek za ljudi doma, v firmi in v državi je zelo pomemben.

Tudi v dodatno pokojninsko zavarovanje se je treba čim prej vključiti. Če človek ni dovolj previden, lahko kmalu ugotoviti, da 15 let ne more nikoli več nadoknaditi.

Mlajši ko si, manjša je premija. Tukaj pridejo do izraza zavarovalniška načela, in če ljudje to dojamejo, potem začnejo zgodaj s tem zavarovanjem, na koncu delovnega obdobja pa jim to lahko veliko pomeni. To bi morali psihološko in vsebinsko spodbujati, ne pa da sistem spodbuja večja pričakovanja od države, ki da bo to zagotovila. To velja tako za dodatno zdravstveno kot za dodatno pokojninsko zavarovanje. Tudi Evropa ne gre v to smer.

Mi smo včasih prepočasni in preveč birokratski, pogosto ne znamo priti do nacionalnega konsenza v Sloveniji, pogosto ne vemo, kaj hočemo in kako naprej. Potem se politika menja, spet pridejo nova in različna stališča, spet nastajajo napake in posledice, za katere pa nihče ni odgovoren.

Gospa Nada Klemenčič, ste legenda slovenskega zavarovalništva ...

Imam privilegij, da dolgo živim, da sem hvala bogu zdrava, da lahko delam. Res je, da sem že dolgo v zavarovalništvu, najprej v Savi in potem sem bila 14 let generalna direktorica Zavarovalnice Triglav. Res je, kar nekaj smo na Triglavu naredili, ampak, poudarjam, kot ekipa, ki je bila složna. Dogovarjali smo se vnaprej in smo vedno vedeli, kam gremo in kakšni so naši cilji. V tem času smo poleg dodatnega zdravstvenega zavarovanja naredili še dodatno pokojninsko zavarovanje, z našo pomočjo življenjsko zavarovalnico z NLB, pozavarovalnico Triglav Re, potem družbo za upravljanje, razširili smo se iz Slovenije in še mariskaj.

Kje vidite prihodnost slovenskega zavarovalništva, ki je verjetno še vedno izjemno pomemben slovenski gospodarski steber?

Vidim nove produkte, ki bi jih lahko dali na slovenski in tudi na druge trge zunaj Slovenije. Lahko bi še bolj razvijali pozavarovalniško dejavnost. Seveda pa vse to delati na zdravih temeljih. Velike premije iz pozavarovanja so na primer Švico uvrstile med največje pozavarovalniške trge na svetu. Tu vidim nišo, a ne kar »na slepo«, v zavarovalništvu se ne da ničesar narediti »na hitro in na pamet«. Zavarovalniška stroka temelji na podatkih, veš, kam greš glede na svoj portfelj, kakšen je izhod. Mislim, da ima Slovenija v tem smislu še rezerve in dobre kadre. Na slovenskem zavarovalniškem trgu so poleg Triglava in Save prisotne tudi tuje zavarovalnice, posebej lahko omenim zavarovalnico Generali, ki je ena od vodilnih zavarovalnic v Evropi in ne na svetu. Poudarjam, da sta zavarovalnici Triglav in Sava uspešni in strokovni ter skupaj z drugimi, zlasti z že omenjenim Generalijem, omogočajo, da slovenski trg posluje dobro, kar zagotavlja stabilen in uspešen zavarovalniški trg.

Ne moremo iskati priložnosti v Švici, Franciji, Avstriji, priložnosti lahko iščemo na trgih Jugovzhodne Evrope, na Balkanu. Na primer v Bolgariji, Albaniji. Na nekaterih smo že prisotni. Vse to se ne naredi čez noč, to terja absolutno časovno dimenzijo, pomembno je, da je pot prava pot. Vsekakor pa lahko rečem, da je slovenska zavarovalniška »industrija« zdrava in uspešna, zato ima tudi svetlo prihodnost.

Dobro jutro!

Hrvaško-slovenski podjetnik večji od Mercatorja

Sorodni članki

Sveže dnevne novice takoj, ko se zgodijo

Več iz teme

Komentarji

Novice

Gospodarstvo

Delov poslovni center

Šport

Kultura

Mnenja

Magazin