V nadaljevanju preberite:

Približno tri leta od začetka gradnje novega tira med Divačo in Koprom in po opravljenem najtežjem in najbolj negotovem delu (večina predorskih cevi v nepredvidljivem kraškem podzemlju) lahko tvegamo izjavo, da je dograditev te proge samo še stvar izvajalske rutine in da ni razlogov, zaradi katerih se čez dve leti po tej progi ne bi vozili z vlakom. Gre za dosežek, ki bi moral biti zgled, šola in spodbuda vsem drugim več kot nujnim novim »drugim tirom« v državi.

Vlaki še zmeraj počasi vozijo do Luke Koper in iz nje, do strateško za Slovenijo tako pomembnega morja peljeta na dan komaj dva potniška vlaka. Toda položaj je bistveno bolj optimističen kot še pred nekaj leti, saj napredek na gradbišču napoveduje povsem druge železniške čase.

Direktorjem, inženirjem, tehnikom in vsem delavcem se je odvalil kamen od srca, saj je najtežji del posla za njimi. Če bi ga primerjali z vzponom na hrib, so dosegli vrh gore, zdaj morajo le še varno sestopiti do izhodišča. Vsak milijardo evrov vreden projekt je zalogaj, toda drugi tir je bil 20 let infrastrukturni čudak posebne vrste, rekorder po komediji in tragediji zmešnjav, intrig in tudi protidržavnih dejanj.