Košarka me je vedno zabavala, potem sem pa še zrasel

Kako je z mladostjo na stopnicah, si lahko preberete v romanu Antona Ingoliča, kakšna je mladost na košarkarskem igrišču, pa smo razbirali z novomeškim osemnajstletnikom Žakom Smrekarjem, ki je v zadnjem sklopu kvalifikacij za letošnje evropsko prvenstvo prvič nastopil za člansko reprezentanco.

Da se slovenska košarkarska reprezentanca s kalifornijskim Lukom ali brez njega razlikuje kot prepeličje in nojevo jajce, vemo. Več kot opazno pa je bilo, da je bila nenavadna tudi ekipa, ki je igrala v zadnjem kvalifikacijskem oknu za uvrstitev na letošnje EP, ki ga bodo gostili Ciper, Poljska, Finska in Latvija. Na tekmah z Ukrajino in Izraelom, naši so bili na EP že uvrščeni, se je marsikdo spraševal: Kdo pa so ti mladi fantje? Ukrajino je Slovenija premagala, z Izraelom pa je v Latviji naša pomlajena reprezentanca izgubila. Benjamin med benjamini je bil dijak zadnjega letnika novomeške gimnazije, osemnajstletni Žak Smrekar.

Julija lani je bil na EP do 18 let eden od nosilcev ekipe, ki je na Finskem osvojila bron. »V polfinalu smo izgubili z Nemci, poznejšimi prvaki, za tretje mesto pa premagali Izrael. Bila je kar težka tekma, vsi smo bili zelo utrujeni, sedemkrat na parketu v devetih dneh.« Ja, izraelski člani so se v Latviji Slovencem oddolžili za mladinski poraz.

Po eni strani ga je vpoklic v člansko reprezentanco presenetil, »po drugi strani smo vedeli, da nekaj nosilcev reprezentance ne bo prišlo in da bomo dobili priložnost mladi. Meni je bilo lažje, ker sem nekaj igralcev poznal iz mlajših selekcij, z nekaterimi se poznam iz kluba KK Krka.« Iz reprezentance U-18 so za člane prvič zaigrali Smrekar, Urban Kroflič in Mark Padjen.

Iz tekme v tekmo samozavestnejši. FOTO: Drago Perko

Kaj pomeni prvi nastop za brkače in bradače, ko si še golobrad, Žak niti ni pretirano premleval. Lani je z novomeško člansko Krko treniral in odigral kako tekmo, »letos dobim več priložnosti v slovenski ligi in ligi ABA. V tej je bila Krka na dan, ko sva se z mladeničem pogovarjala, na 14. mestu med 16 ekipami, a Novomeščane, tako Žak, bolj zanimajo klubi pred njimi kot za njimi, bolj višja uvrstitev kot boj za obstanek. Na pripravah za zadnji kvalifikacijski tekmi se je prvič srečal s trenerjem Aleksandrom Sekulićem. »Je super trener, igralec mora z novim trenerjem čim hitreje doumeti, kaj od njega pričakujejo, a Sekulić nam je vse skupaj zelo dobro razložil.«

Šestletnikova strast

Žak Smrekar je v detinstvu začel trenirati takoj, ko je bilo možno, »mislim, da pri šestih letih, hotel sem že prej, ampak ni bilo možno.« Ko je igral košarko, je bil to zanj vrhunec veselja že sredi prvega desetletja življenja. Kar zgodaj, kajne? Vpisali so ga v novomeško Krko, kjer zadeva vse do zdaj. Od tretje osebe izvem, da je na Smrekarjev razvoj najmočneje vplival Domen Zevnik, ki je dolgo vodil Krkin mladinski pogon, zdaj je pomočnik članskega trenerja Dejana Jakare. V ranih letih je Žak nekaj mesecev treniral tudi fuzbal, ampak mu je bilo jasno, katera žoga se ga bolj prijemlje.

Zakaj košarka, je bil Žak že zgodaj izstopajoče visok? »Sploh ne, ko sem igral s starejšimi, sem bil med nižjimi, ampak košarka me je vedno sproščala, zabavala, bilo mi je super. Potem sem pa še zrasel. Zdaj sem visok ene dva metra.« Pa kakih dvajset centimetrov bo šlo še navzgor? »Ha, bomo videli!«

V košarki poznamo pet igralnih položajev, Žak je bolj dvojka, v slovenski reprezentanci sta to Klemen Prepelič in Jaka Blažič. To je pozicija, »kjer imam žogo, šutiram in igram obrambo«.

Tako z Ukrajino kot Izraelom je igral po 15 minut. Najprej je bilo malo negotovosti, potem pa se je sam spodbudil in se vprašal, zakaj bi se nekoga bal, »tam sem z razlogom kar najbolj pomagati ekipi«. V prvi tekmi, če se prav spomni, je dal pet pik, v drugi štiri.

Kakšna je razlika, ko se meri z vrstniki ali podvojeno starimi košarkarji? Najbolj »gre za fizične razlike, med vrstniki sem dominanten, ko se srečaš s starejšimi, močnejšimi, si pa ti bolj, ne ubogi, ampak slabši«. Starejši imajo bistveno več izkušenj, ki so zelo pomembne. Uveljavljeni so, kar se pozna že pri sodnikih. Do mlajših igralcev delivci pravice nimajo toliko rešpekta in potrpežljivosti. Tudi nasprotni igralci so do golobradca agresivnejši.

Nujno v fitnes

Liga ABA je, tako Žak, precej fizična. V začetku mu je bilo težko, »a z izkušnjami mi je z vsako tekmo lažje, bolj jasno«. V njegovih letih, v času nedokončane rasti, mora košarkar veliko delati za moč, »bil sem zelo suh, a vem, da moram delati več od drugih, da jih ujamem«. Kajpak hodi v fitnes, kjer trenira vse telo. Težko bi rekel, kateri del telesa je fizično najpomembnejši pri basketu. Pomembni sta moč, eksplozivnost ... V fitnesu se skuša tudi čim bolj protipoškodbeno utrditi.

Zdaj, ko imajo tekme dvakrat, včasih trikrat na teden, »je težko trenirati več kot enkrat dnevno. S šolo je zapleteno, ves čas potujemo, treniramo, delam jo z izpiti. Veliko se je treba naučiti, kar ni lahko, ker veliko manjkam.« Ve, seveda je to pomembno tudi staršem, da mora šolo narediti. Žakov oče je bil malo športnika in sina bolj razume, tudi mama spoznala, da je Žak podkošni junak, je pa edinec.

Ves čas na poti, pod koši, plus šola ... Mu kdaj kljub dvema metroma višine vse skupaj zraste čez glavo? »Je kar naporno, do Beograda gremo recimo štirikrat na leto, šest ur z avtobusom, z gnečo na meji osem, devet ur. Ko se vrneš z gostovanja, se moraš sestaviti.« Kako izmozgan je igralec po tekmi, je odvisno tudi od tega, koliko fizični so (bili) nasprotniki, »načeloma, če dam vse od sebe, sem po običajni tekmi z normalno minutažo kar precej utrujen«. Porazi? »Včasih sem se precej bolj sekiral, zdaj se poskušam čim manj, ker to slabo vpliva na samozavest.«

Član Krke ne razmišlja, kje bo igral čez nekaj let. Skuša se osredotočiti na to sezono, čim več delati in videti, kam ga bo to pripeljalo. In kam naj bi ga pripeljalo? »Ne vem ...« Pri njegovih letih fantje že pogosto hodijo s trebuhom za tujim kruhom? Velikokrat je to odvisno od ambicioznosti staršev. »Nekateri gredo pri tej starosti tudi v Ameriko, tam so dobre možnosti, na kolidžih pa dober denar.« Žak Smrekar ima klubsko štipendijo, s trenerji pa se lahko pogovori o vsem, kar mu veliko pomeni.

Kje je po njegovem občutku slovenska moška košarka, če govoriva, metaforično, o pasulju brez klobase, oprostite, potici brez orehov, reprezentanci brez slovenskega junaka mesta angelov? »Mislim, da smo še vedno dovolj konkurenčni in da se mlajše generacije dobro razvijajo.« Poleg Žakove reprezentance U-18 z bronom so bili dve leti starejši rojaki, U-20, na evropskem prvenstvu na Poljskem srebrni.

Julija lani je bil član Krke na EP do 18 let eden od nosilcev ekipe, ki je na Finskem osvojila bron. FOTO: Drago Perko

Na prvenstvu stare celine U-18 so bili v nekaterih ekipah igralci, ki že trkajo na vrata NBA, pa so se naši z njimi enakovredno kosali. Kako kakovostni so 18-letni člani ekipe ZDA, »pa bomo videli na svetovnem prvenstvu, ki bo konec junija in v začetku julija v Švici«. Košarka v Švici? Se zgodi.

Evropsko razmišljanje

Torej, slovenski mladeniči osvajajo medalje na starocelinskih merjenjih, v bazenu, na zalogi je dovolj mladeži. Na to gotovo vpliva tudi Luka, verjetno ni treba dopolniti, da govoriva o Dončiću, ne Modriću. »Vsako leto se mi zdi, da se vpiše več otrok, kar me zelo veseli,« pravi Žak, ki spremlja tudi druge športe, košarke pa se, poleg tega, do jo praktično pili iz dneva v dan, loteva tudi študiozno. »Po televiziji gledam predvsem evropsko košarko, ki je bliže temu, kar igramo v naših klubih, vsaj meni je bolj gledljiva, zlasti evroliga. To je drugačen stil kot NBA, ni samo tekanja gor in dol, več je razmišljanja.«

Kaj vidi v svoji košarkarski prihodnosti, čustveno zadovoljitev, športni uspeh, denar? »Predvsem uspeh, da pridem čim dlje, da se skoncentriram nase, postanem čim boljši, kaj pa bo to prineslo ...« Velja za delavnega, pridnega igralca, »skušam delati še po treningu, šutirati, tako lahko še najbolj napredujem«.

Je kakšna možnost, da mladi Žak zaigra na letošnjem evropskem članskem prvenstvu? »Uh, zelo težko, vmes imamo še svetovno prvenstvo U-18 ...«