Vladarica Lonjskega polja

Smo mokrišče, nismo pa močvirje, pravi Dražen Ivaštinović, višji svetovalec na Lonjskem polju, in ujame bistvo tega območja na ravnici reke Save med mestoma Sisak in Stara Gradiška. Po Lonjskem polju, v nasprotju s kakšnim močvirjem, voda prehaja – Sava teče, vstopa in izstopa, poplavi in se umakne.

»To območje je pol leta pod vodo, ko pa se ta umakne, ostanejo rodoviten mulj in ribe,« pojasnjuje Ivaštinović.

Smo se v kraju Krapje, v osrčju naravnega parka Lonjsko polje, na levem bregu Save, tik ob Jasenovcu. Ivaštinović in Željka Kušan, ki v parku dela kot vodnica, nas sprejmeta v prenovljeni posavski leseni hiši, ki je zdaj preurejena v center za obiskovalce. Tu sta manjši galerijski prostor in trgovina s spominki, zgoraj v mansardi imajo pisarne, ob hiši pa si je mogoče izposoditi kolesa in kanuje. Z vodnikoma naredimo načrt: Lonjsko polje bomo obiskali v enem popoldnevu, začeli bomo v Krapju, nato nadaljevali do največjega hrvaškega pašnika Mužilovčica in Čigoča, vasi štorkelj, nato do Drenovega Boka, na koncu pa bomo zavili v restavracijo Kod ribiča v središču Jasenovca na lokalno specialiteto, ribjo palačinko.

Poleg štorklje, zaščitnega znaka Lonjskega polja, tu živi še 58 vrst sesalcev, 16 vrst dvoživk, 10 vrst plazilcev, 43 vrst kačjih pastirjev, 33 vrst rib in kar 250 vrst ptic. FOTO: Vanesa Pandžić/Cropix

Lonjsko polje združuje 14 krajev in se razteza na 50.650 hektarih največjega zaščitenega mokrišča na Hrvaškem. Mimogrede, letos praznujejo 35 let od razglasitve naravnega parka. Toda kaj povezuje te kraje, ljudi in mokrišče? Za Ivaštinovića ni dvoma: Sava, žila utripalnica Lonjskega polja. »Sava tu prinaša in odnaša, poplavlja in hrani. Tako je že stoletja in ljudje so se prilagodili. Posavci so edini na svetu, ki se ne borijo proti poplavam,« pojasnjuje in dodaja, da Sava skozi celoten park vijuga s tokom, dolgim približno sto kilometrov. Sem je treba prišteti še leve pritoke: Lonjo, Česmo, Trebež, Ilovo, Pakro in Strugo.

Odpravimo se s službenim terencem, za volanom je Ivaštinović. Iz Krapja krenemo proti Mužilovčici, enemu največjih evropskih pašnikov, kot pravijo nekateri. Vožnja traja približno 20 minut, peljemo se skozi več krajev, poleg Krapja so to še Trebež, Lonja in Suvoj. Krapje je sicer majhna vas s komaj 70 prebivalci, a je v njem ohranjenih 80 tradicionalnih lesenih hiš. Zato so ga razglasili za vas arhitekturne dediščine in zavarovali kot spomenik kulturne dediščine. Željka Kušan, ki turiste sem vodi na ogled hiš in posestev, ki se niso spremenila vse od časa Avstro-Ogrske, pravi, da se tu najbolje vidi prilagojenost prebivalstva na bližino reke. Vsa posestva so organizirana enako, hiša je prva ob reki, na višjem terenu, nato sledijo gospodarska poslopja, hlevi in pašniki. Poleg tega imajo hiše votle temelje, da se po poplavi hitreje posušijo, vse pa so iz hrasta in lahko zdržijo tudi do tisoč let, pravijo. Zgrajene so po principu lego kock; deske oziroma plohi se na robovih križajo in vsak je označen s številko, da jih po razstavljanju lažje spet sestavijo.

Hiše imajo votle temelje, da se po poplavi hitreje posušijo, vse pa so iz hrasta in lahko zdržijo tudi do tisoč let, pravijo. Zgrajene so po principu lego kock; deske oziroma plohi se na robovih križajo in vsak je označen s številko, da jih po razstavljanju lažje spet sestavijo. FOTO: Vanesa Pandžić/Cropix

Zanimivost: večina hiš, starih več kot 200 let, ima notranja stranišča v nadstropju, nimajo pa dimnikov. »Takrat je veljal davek na okna in dimnike, zato so revnejši prebivalci na podeželju gradili hiše z majhnimi okni in brez dimnikov. Imeli so peči, dim iz njih pa so spuščali na podstrešje, kjer so sušili meso, sire in ribe. Poleg tega je dim uničeval črve v strehi in ustvarjal zoglenelo površino, ki je hišo ščitila pred vlago,« izvemo.

Ustavimo se pri eni od hiš ob cesti, ki je preurejena v muzej. V njej je na ogled staro orodje, postelje, noše in oprema za ribolov značilnih lokalnih rib, kot so krap, smuč in som. Krapje je ime dobilo po krapu, ki ga pripravljajo na precep, kot pravijo, prerezanega na pol in pečenega na palicah na odprtem ognju. Na stenah stare hiše vidimo uokvirjene črno-bele fotografije nekdanjih stanovalcev, v kotu pa je tradicionalno vaško stranišče, okrogel lesen stolček z luknjo, pod katerim je posoda.

Izstopimo in nadaljujemo po ozki cesti, ki se vije ob Savi, kjer tik ob reki vidimo na desetine enakih hiš. Ivaštinovića vprašamo, kako to, da so gradili tako blizu vode, ali se niso bali poplav, on pa odgovarja, da teh vasi Sava nikoli ni poplavila, ker so na višjem terenu: »Poleg tega Hrvatske vode tu spuščajo vodo skozi zapornice, ko se Sava dvigne, kar je izjemno pomemben mehanizem, ki ščiti vse okoliške kraje.«

Vloga tega prostora je jasna. Lonjsko polje je naravno poplavno območje, ki ga Hrvatske vode uporabljajo za preusmerjanje velikih vodnih valov naraslih rek. Polja lahko zadržijo tudi do milijardo kubičnih metrov vode in tako nadzorujejo poplave v mestih gorvodno in dolvodno. Rečni tok regulirajo z zapornicami, vodnimi objekti, s katerimi nadzorovano spuščajo vodo na polja. Eno smo prečkali na Prevlaki, drugo na Trebežu …

»Zato to nikoli ni bila kmetijska površina, saj ljudje niso imeli kje pridelovati sadja in zelenjave. Imeli pa so neskončne pašnike, zato so se ukvarjali predvsem z živinorejo. Redili so konje, prašiče, govedo in gosi,« našteva Ivaštinović.

Turopoljski prašiči so nenavadni, dolgi, kosmati, skoraj kot ovce. Vodnika pravita, da jih danes redko opazimo, so ogroženi in v naravi ne živijo prosto, najti jih je mogoče le na kmetijah. FOTO: Vanesa Pandžić/Cropix

Težava je, da je tu vse manj ljudi in vse manj jih redi domače živali. Zdaj v 14 nasel­jih živi komaj 1200 prebivalcev, večinoma starejših. Najprej so iz reje izginile gosi, nato prašiči, zdaj je ostalo le še nekaj posavskih konj in goveda. Družine, ki se s tem ukvarjajo na Lonjskem polju, lahko preštejemo na prste ene roke.

»Primanjkuje ljudi, ki bi se ukvarjali z živinorejo, in to se v naravi takoj opazi. Takoj ko se območje opusti, se razbohotijo invazivne vrste. Zdaj imamo velike težave z amorfo, grmičevjem, ki prerašča pašnike, zajela je že več kot dva tisoč hektarov in z njenim odstranjevanjem imamo veliko dela,« potoži Ivaštinović.

Kar pa ne velja za Mužilovčico, največji tukajšnji pašnik. S terencem s ceste zavijemo desno, pri lokalni trgovini Mlin in pekarni ob vznožju družinske hiše se povzpnemo na makadam in parkiramo. Od tod je nekaj minut hoje, dokler se ne odpre ogromen, neskončen pašnik. Pravzaprav je ogromen travnik in šalimo se, da je videti kot tisto slavno ozadje windowsov XP. Velikost je skoraj nemogoče oceniti, v daljavi se vidijo gozdovi, ponekod velike mlake, ki so ostale po umiku reke. V celotnem parku je najmanj šest tisoč hektarov pašnikov, ta pa je največji, pravi Ivaštinović. Preostanek, približno 70 odstotkov parka, prekrivajo gozdovi. Nekaj družin, rejcev konj in goveda, tu spušča živali na pašo, ko se voda umakne in za seboj pusti rodovitno prst. Med njimi so družine Strmić, Božić in Matelković.

Gostitelja povesta, da so se tudi živali morale prilagoditi življenju v močvirju, ob reki, zato je posavski konj nižji, robusten, močan, ima široka kopita za hojo po blatu. FOTO: Vanesa Pandžić/Cropix

Zdaj vidimo več posavskih konj, ki se igrajo. Gostitelja povesta, da so se tudi živali morale prilagoditi življenju na mokrišču, ob reki, zato je posavski konj nižje rasti, robusten in močan ter ima široka kopita za hojo po blatu, po naravi pa je krotek in miren, zaradi česar je odlična delovna žival.

Malo naprej v nekem rokavu srečamo lokalnega ribiča Željka Lapuha. Vprašamo ga, kaj lovi. Odgovori, da ščuke, še nekaj dni je do začetka februarja in konca lovne sezone. »Ščuka je agresivna, požrešna, ulovil sem tudi takšne, ki so tehtale deset kilogramov. Njeno meso je drugačno, nekaterim je všeč, drugim ne,« nam pove in pokaže vabe, ribice babuške. Doda, da poleg ščuk v sezoni lovi krape in some na »bučkanje«. To je starinski način, pri katerem z lopatico udarjajo po gladini vode in privabljajo ribe, ki mislijo, da pljuskanje povzroča plen.

V nekem rokavu srečamo lokalnega ribiča Željka Lapuha. Vprašamo ga, kaj lovi, in odvrne, da ščuko. FOTO: Vanesa Pandžić/Cropix

900-kilogramsko gnezdo

Zaradi rodovitne zemlje in obilice rib to območje, čeprav so se ga mnogi izogibali zaradi poplav, ni bilo nikoli lačno, pravi Ivaštinović. Ob tem se domačinom pogosto niti ni bilo treba truditi z lovljenjem rib, ob umiku vode so jih lahko našli na suhem na svojih pašnikih in travnikih. Sava naplavlja tudi školjke brezzobke, poslastico za turopoljske prašiče. To so nenavadni prašiči, z dolgo, gosto dlako, ki so videti kot ovce. Vodnika pravita, da jih danes redko opazimo, so ogroženi in v naravi ne živijo prosto, najti jih je mogoče le na kmetijah. Tudi oni so se prilagodili prostoru, imajo deset centimetrov dolgo dlako in pod kožo deset centimetrov maščobe. Željka Kušan pojasnjuje, da so pravi močvirski prašiči, plavalci, 70 odstotkov njihovega telesa predstavlja maščoba, zato lahko brez hrane zdržijo več dni.

Usedemo se v terenca in nadaljujemo do Čigoča, deset minut vožnje proti severu. Vodnika vprašamo, kako je videti njuna služba, in povesta, da večinoma tako, v avtomobilu. Med Repušnico in Krapjem, dvema krajema na nasprotnih straneh Lonjskega polja, je približno štirideset kilometrov, onadva pa to pot prevozita večkrat na dan.

»So dnevi, ko naredim tudi dvesto kilomet­rov,« pravi Ivaštinović in doda, da je drugi del njegove službe birokracija, vodenje projektov in skrb, da je vse v skladu s pravili varstva narave.

Dražen Ivaštinović, višji svetovalec, in Željka Kušan, ki dela kot vodnica. FOTO: Vanesa Pandžić/Cropix

Prispemo v vas štorkelj. Težko je spregledati, da so na skoraj vseh strehah hiš gnezda. Menda je eno od njih nekoč tehtalo več kot 900 kilogramov. Ker se sem vsako leto vrača veliko štorkelj, je nemška fundacija Euronatur zaradi specifičnega sobivanja ljudi in štorkelj Čigoč leta 1994 razglasila za prvo evropsko vas štorkelj. V zadnjem času pa ga pogosteje opisujejo kot kraj, kjer živi več štorkelj kot ljudi. Ivaštinović pripomni, da ni čisto tako. Zdaj je v vasi 20 aktivnih gnezd, večina jih je na območju naravnega parka Lonjsko polje. Hkrati pa ima Čigoč po podatkih zadnjega popisa 50 prebivalcev. Resnica je torej na sredini, in sicer da se je število štorkelj in število prebivalcev v Čigoču v zadnjih desetih letih prepolovilo. »Štorklje si ta kraj izberejo zaradi bližine reke, pa tudi zaradi hrane. Če tu ne bo ljudi, ki obdelujejo zemljo, se ne bodo vrnile. Čigoč ima posebno težavo s pomanjkanjem ljudi, z živinorejo se ukvarja le ena družina, to pa potem vpliva na celotno naravno ravnovesje,« pojasni.

Leta 1994 je nemška fundacija Euronatur Čigoč razglasila za prvo evropsko vas štorkelj. FOTO: Vanesa Pandžić/Cropix

Poleg štorklje, zaščitnega znaka Lonjskega polja, na območju parka živi 58 vrst sesalcev, 16 vrst dvoživk, 10 vrst plazilcev, 43 vrst kačjih pastirjev, 33 vrst rib in kar 250 vrst ptic, od tega jih 138 tukaj tudi gnezdi. Ptice so tu posebna zanimivost, zato nam Ivaštinović, ko se iz Čigoča vračamo proti Krapje đolu, od tam pa do Drenovega Boka, pove vse o najbolj priljubljeni dejavnosti v parku – opazovanju ptic. Krapje đol je bil namreč pred več kot 50 leti razglašen za posebni ornitološki rezervat, obsega približno 25 hektarov, gre pa za stari rokav reke Save, ki ga porašča rastlinje. Zaradi močvirnega terena in bujne vegetacije je primeren kraj za žličarke in čaplje, ki tukaj gnezdijo. Tu sta tudi bolj nevarni ptici, orel belorepec in sokol plenilec, ki prežita od zgoraj. Pozorni obiskovalci zlahka opazijo tiste, ki tacajo po močvirju, kot so kvakač, čopasta ali siva čaplja in rjava čaplja. Tu gnezdi približno petsto parov ptic, med katerimi je vsaj petina žličark, kar je okoli deset odstotkov celotne evropske populacije. V bližini vodi Pot graničarjev, rekreacijsko-učna pot, ki poteka od travnika Orlinci do ornitološkega rezervata Krapje đol, konča pa se v vasi Mlaka pri Mokrem polju. Nekoč se je tu raztezala Vojna krajina – meja med Avstro-Ogrsko in otomanskim cesarstvom, zdaj pa lahko pohodniki obiščejo dve repliki zgodovinskih lesenih stražarnic (čardakov), ki ponujata pogled na del Lonjskega polja, lahko pa sta tudi dobra točka za opazovanje ptic. Ravno pred kratkim, poudarita vodnika, so v parku na 25 lokacijah opravili tudi zimsko štetje ptic in skupno so jih našteli skoraj 34.000.

Na drugi strani, že na izhodu proti Jasenovcu, prispemo na Drenov Bok. Znan je kot lokalno kopališče, ker je reka tu mirna kot ogledalo, in ko se povsem umakne v strugo, za seboj pusti pas velike travnate »plaže«. Tu se pasejo konji, včasih tudi podolsko govedo, Ivaštinović pa pripoveduje, da domačini sem poleti prihajajo na kopanje in osvežitev. V bližini vidimo privezano ladjo Vodomar. Gre za 15 metrov dolgo plovilo, na katerem lahko obiskovalci plujejo po Savi, sprejme pa do 12 potnikov. Vodnika povesta, da je plovilo pravzaprav ročno delo domačina Zvonka Marčeca, ki je nameraval z njim prevažati turiste, a je žal nenadoma zbolel. Vodomar pa ni edini, obiskovalci se lahko vkrcajo tudi na ladjo Katarina 1, poleg tega je na voljo več čolnov na solarni pogon.

»Ti čolni so do okolja prijazni, saj uporabljajo sončno energijo in so skoraj neslišni, kar zagotavlja edinstveno doživetje reke Save. Med plovbo ne slišite nič drugega kot šum vode, petje ptic in mukanje krav,« pojas­njujejo v parku.

Vsa plovila so narejena za turistično uživanje, ne za prevoz, pripomnijo. Plovila nežno drsijo po Savi, do Siska pa bi z največjo hitrostjo potrebovala kar osem ur. Mimogrede, gre za razdaljo okoli 60 kilometrov, ki jo z avtomobilom prevozimo v eni uri.

Tretja generacija

Na koncu se usedemo v avto in se odpravimo proti Jasenovcu do zadnje postaje naše poti, restavracije Kod ribiča. Nedaleč od glavne Savske ceste zavijemo levo in takoj za cerkvijo Marijinega vnebovzetja in sv. Nikolaja škofa smo na cilju. Restavracija je nedavno praznovala 50 let delovanja, izvemo, zdaj pa jo vodi že tretja generacija družine Jurić. Med domovinsko vojno, ko je bil Jasenovac okupiran, je bila restavracija požgana, tako da so nasledniki družinske tradicije morali začeti iz nič. So pa še od časov, ko so prvi Jurići, ki so se sicer ukvarjali z gospodarskim ribolovom, tu stregli rečne ribe, znani po ribjih specialitetah iz smuča, soma, ščuke in krapa na palici.

Na naše vprašanje, katera riba je v palačinkah, so nam z nasmeškom odgovorili: »To je kuharska skrivnost, ki je ne razkrivamo.« FOTO: Vanesa Pandžić/Cropix

Notri so, kot vidimo, težke lesene mize, na stenah pa glave soma, krapa, ostriža in celo aligatorja. Usedemo se zunaj na terasi in povemo natakarici, da smo tu s posebno nalogo – pokusiti njihovo znamenito ribjo palačinko, preden se vrnemo v Zagreb. Pove, da je to ena njihovih najbolj priljubljenih jedi. Po desetih minutah prinese krožnik z ocvrtimi palačinkami ter solato in omako. Zapičimo vilice in vprašamo, katera riba je notri. Z nasmeškom nam odgovori: »To je kuharska skrivnost, ki je ne razkrivamo.« Strinjamo se, da nam ni pomembno, ter lačni in utrujeni v trenutku vse zmažemo. Naj Lonjsko polje le ohrani nekaj skrivnosti.