Goriški camino, 82 kilometrov med Oglejem in Sveto Goro

Evropska prestolnica kulture 2025, ki jo gostita Nova Gorica v Sloveniji in Gorica v Italiji, je velika priložnost za promocijo in povezavo tega obmejnega območja. Geslo GO! 2025 sta vzela za svoje tudi Fundacija Socoba, ki upravlja baziliko v Ogleju, in Frančiškanski samostan Sveta Gora, ki sta vzpostavila skupno romarsko pešpot med obema krščanskima svetima prostoroma. Poimenovala sta jo Goriški camino – Iter Goritiense.

Goriška, kjer se prepletajo slovenske, italijanske, furlanske in judovske korenine, je bila v minulem stoletju močno ranjena in nasilno ločena med dve državi in dva režima, a se zdaj želi spet povezati. To se je še kako pokazalo med pandemijo, ko so zaprli mejo med državama. Ljudje so prihajali na trg, ki deli Novo Gorico in Gorico in ima seveda dvojno ime – Trg Evrope oziroma Piazza Transalpina –, se ob žičnati ograji srečevali, pili kavo, prirejali koncerte, si podajali nakupovalne vrečke, igrali odbojko – in se poljubljali. Na eni strani ograje so bili vnučki, na drugi stari starši, zaljubljenci ali prijatelji, ki so želeli oblastem pokazati, da si meje med seboj ne želijo nikoli več.

Prva etapa camina se začne v Ogleju, ki predstavlja skupne korenine. Fotografije Mattia Vecchi

Prvi goriški skavti

Goriški camino obsega 82 kilometrov poti med Oglejem in Sveto Goro, ki je že označena s simbolom salomonovega vozla (to je sicer motiv v talnem mozaiku oglejske bazilike) in GPX-sledmi, manjkajo samo še usmerjevalne table. Poskrbeli pa so že za spletno stran, zloženke, romarske potne liste in žige. Jeseni so jo v večjem delu prvič prehodili goriški skavti.

»Ko so me povabili k sodelovanju pri projektu, sem bil takoj za. Pomagal sem speljati in označiti pot na slovenski strani, zdaj pa skrbim za romarski dom na Sveti Gori nad Novo Gorico. Goriški camino se povsem poistoveti z idejo čezmejnega povezovanja,« je povedal Nace Novak, pohodnik, novinar in trenutno oskrbnik centra Mir in dobro, ki je sicer v lasti Frančiškanskega samostana Sveta Gora. Del projekta, ki je financiran z denarjem Interreg Italia-Slovenija, je bila tudi prenova omenjene nastanitve, ki ima 28 postelj. Od lanskega junija je na voljo pohodnikom in drugim obiskovalcem Svete Gore in bližnje okolice. »Letos pričakujemo, da bomo gostili tudi veliko tistih, ki jih bodo v obe Gorici pritegnili dogodki Evropske prestolnice kulture, saj so zmogljivosti v obeh mestih omejene,« pravi. Tudi sicer računajo predvsem na obiskovalce, ki jih zanimata zgodovina in kulturna dediščina. V prihodnje jih čakata še izdaja tiskanega vodnika in usposabljanje turističnih vodnikov, morda pa tudi nadgradnja s kolesarsko potjo.

Goriška romarska pot je v primerjavi z bolj znanim Caminom de Santiago bistveno krajša, a po sogovornikovih besedah ponuja veliko kulturno in naravno bogastvo, obenem pa je glede na blago goriško podnebje prehodna skoraj 365 dni na leto. »V lanski poletni sezoni je bil dom že lepo obiskan, pri čemer so prevladovali turisti, pohodnikov oziroma romarjev je bilo manj. Veliko je bilo Italijanov, Francozov, Poljakov, Madžarov, gostili pa smo tudi Američane in Avstralce. Zunaj sezone prihajajo predvsem skupine, ki tu pripravijo kakšen dogodek,« razlaga.

Oglejska bazilika slovi po največjem ohranjenem zgodnjekrščanskem mozaiku v zahodnem svetu. Foto: Mattia Vecchi

Korenine in rane

Pot je tematsko razdeljena na tri dele – korenine, rane in preporod (vstajenje), tehnično pa vključuje štiri etape. Oglej, ki slovi po baziliki z največjim ohranjenim zgodnjekrščanskim mozaikom v zahodnem svetu, predstavlja skupne korenine. Arheološka izkopavanja so na tem območju potrdila tudi obstoj prazgodovinskih naselbin iz obdobja od 13. do 19. stoletja pred našim štetjem. V rimskem času je bil Oglej eno od devetih najpomembnejših mest cesarstva. Še danes so na ogled ostanki rimskega foruma, ki je pod zaščito Unesca, in najdbe rimskih stanovanjskih objektov z ohranjenimi mozaiki. Leta 313, po razglasitvi tako imenovanega milanskega edikta in z njim svobode za kristjane, so tu zgradili prvo cerkveno središče.

V začetnem delu je pot pretežno ravninska. FOTO: Mattia Vecchi

Izhodiščna točka prve etape je oglejski trg Capitolo. Prvi koraki vodijo po Sveti poti (Via Sacra), ob kateri so izkopanine starodavnega pristaniškega kanala, do zaselka Monastero. Na mestu bazilike s konca 5. stoletja in samostana, ki je tu deloval približno tisoč let, je zdaj zgodnjekrščanski muzej z izjemno zbirko nagrobnikov. Ravninska pot se nadaljuje skozi San Lorenzo in Fiumicello do brega reke Soče in nato čez most v Pierisu ter prek polj v vas Škocjan ob Soči.

Pozneje se ravnina začne postopno umikati prvim kraškim grebenom. Priporočljivemu ogledu renesančnih fresk v cerkvi Santa Maria in Monte sledi hoja med grmovjem ruja, ki pripelje do sledi prve svetovne vojne – zdrobljenega kamenja, granatnih lukenj, poškodovanih jarkov in spominskih obeležij. Zgodovinska pot se vzpne do spomeniškega območja na vrhu Debele griže, kjer je muzej na prostem. Prek Vrha Svetega Mihaela in Brestovca camino vstopi v Slovenijo, prehoda meje pa ni čutiti. Pomnik miru na Cerju je postavljen v spomin braniteljem slovenske zemlje. Od tod se odpira lep razgled daleč naokoli. Etapa se po strmem spustu s Krasa konča na Mirenskem gradu, ki se dviga nad Mirnom in reko Vipavo.

Romarska pot je glede na goriško blago podnebje prehodna skoraj 365 dni na leto. Foto Mattia Vecchi

Po razgibanem Krasu še urbani del poti

V Mirnu, znanem po čevljarski tradiciji, sta imela svojo delavnico tudi pionirja slovenskega letalstva, brata Edvard in Josip Rusjan. Tu je v rimskih časih vodila rimska cesta od Ogleja do Emone, leta 1500 pa se je v teh krajih mudil Leonardo da Vinci, saj je za obrambo Benetk pred Turki zasnoval več vodnih zapor za zalitje spodnje Vipavske doline.

Mirensko pokopališče je postalo po drugi svetovni vojni svojevrstna posebnost, ker so po njem potegnili mejno črto, tako da je ostal del grobov na italijanski, del pa na jugoslovanski strani. Ta nenavadnost je predstavljena v muzeju Spomni se name ob pokopališču. Pot vodi naprej čez Vrtojbensko polje, ki velja za enega od vrtov Goriške, mimo nekdanjega vojaškega stražarskega stolpa – v katerem je Goriški muzej uredil najmanjši muzej v Sloveniji – do Šempetra pri Gorici, kjer je Coroninijev dvorec. Ta je povezan z goriško plemiško rodbino Coronini-Cronberg, pri prenovi dvorca po prvi svetovni vojni pa je menda sodeloval sloviti arhitekt Maks Fabiani. Zdaj je v njem sedež občine Šempeter - Vrtojba.

Pri Goriškem caminu so se povezali Slovenci in Italijani, tako kot pod okriljem celotnega projekta evropske prestolnice kultura. FOTO: Mattia Vecchi

Po ponovnem prečkanju meje, tokrat v italijansko Gorico, se obiskovalec lahko sprehodi po parku Basaglia – v spomin na psihiatra, ki je tu sprožil revolucijo v psihiatričnem zdravljenju, kar je pozneje privedlo do zaprtja umobolnic. Urbani del poti vodi do številnih mestnih znamenitosti – Trga sv. Antona s palačama Lantieri in Strassoldo, stolnice, Trga mestne hiše, cerkve blažene device Marije, Verdijevega gledališča – vse do Trgovskega doma, zgodovinskega kulturnega središča in sedanje knjižnice slovenske skupnosti.

Zadnja etapa: vstajenje

Poleg bogate italijanske in slovenske kulturne dediščine je v Gorici tudi starodavni židovski geto s čudovito sinagogo. Na trgu Piazza De Amicis kraljuje renesančna palača Attems, omeniti gre prav tako palačo nekdanje zastavljalnice – Monte di Pietà in palačo Cobenzl, sedež goriškega nadškofa metropolita. Od zgodovinskega trga Travnik, danes imenovanega Piazza Vittoria, vodi znana trgovska ulica Raštel, skozi mogočna vrata Porta Leopoldina pa se je mogoče usmeriti na grajski grič, po katerem je mesto dobilo ime (Gorica pomeni hrib).

Pri Goriškem caminu so se povezali Slovenci in Italijani, tako kot pod okriljem celotnega projekta evropske prestolnice kultura. FOTO: Mattia Vecchi

Na slovenski strani, takoj čez mejo, je Kostanjevica z grobnico Burbonov, zadnjih francoskih kraljev, Škrabčevo knjižnico, na samostanskem vrtu pa drugo največjo javno dostopno zbirko vrtnic burbonk v Evropi. Sledi sprehod po ulicah Nove Gorice, mladega mesta, ki je po drugi svetovni vojni nastalo iz nuje, saj je ostala Gorica na italijanski strani meje.

Obe Gorici, kot že omenjeno, povezuje Trg Evrope ali Piazza Transalpina. Obmejna pot pa se nadaljuje ob vznožju Sabotina do solkanskega mosta z največjim kamnitim lokom na svetu. V Solkanu se začne zaključni vzpon na Sveto Goro, kjer se je leta 1539 pastirici Urški Ferligoj prikazala Marija. Na Sveti Gori, ki je starodavno romarsko središče, se Goriški camino konča s simboličnim preporodom (vstajenjem). Cerkev, ki stoji na 682 metrov visokem hribu, so v zgodovini večkrat porušili, zadnjič med prvo svetovno vojno, ko so tu potekali srditi boji. Poleg bazilike Matere božje so na Sveti Gori še frančiškanski samostan, mladinski center Tau in gostišče Pelegrin. Ob lepem vremenu je s cilja videti celotno pot vse do njenega začetka, v Ogleju.

»Zelo uživam pri tem projektu, zanimivo mi je tudi naše italijansko-slovensko sodelovanje,« pravi Nace Novak, pohodnik, novinar in trenutno oskrbnik svetogorskega centra Mir in dobro. Foto Dejan Javornik

Slovensko-italijansko sodelovanje

»Zelo uživam pri tem projektu, zanimivo mi je tudi naše italijansko-slovensko sodelovanje,« omeni Nace Novak. Zase sicer pravi, da se počuti Goričana in se ne opredeljuje posebej za Novogoričana. »V stari Gorici sem enako doma kot v novi. To pa ne pomeni, da mej v glavah ni več in da se Slovenci in Italijani ne razločujemo med seboj. A morda s tem ni nič narobe,« razmišlja. Pod okriljem čezmejnega povezovanja, ki prežema Evropsko prestolnico kulture 2025, se veliko govori o tem, da bi se – po zgledu Slovencev, ki znajo italijansko – tudi Italijani naučili slovensko. »Če govorimo o prihodnjih generacijah, sem do tega skeptičen, saj mladi z obeh strani meje že zdaj najpogosteje govorijo med seboj kar angleško.«

»Moj predlog je, da bi obe mesti poimenovali z eno besedo, in sicer s slovenskim izrazom v dvojini – Gorici,« pa poudarja Andrea Bellavite, direktor Fundacije Socoba (ta, kot že omenjeno, upravlja oglejsko baziliko) in avtor turističnega vodnika Gorica - Nova Gorica: povezani mesti, ki je lani sočasno izšel v slovenščini in italijanščini. Sam se z navdušenjem loteva učenja slovenščine, saj močno podpira idejo čezmejnega povezovanja. V turističnem vodniku je opisal osem poti – sedem jih je mogoče opraviti peš, eno pa s kolesom. Rdeča nit je, da se v obeh mestih za vsakim vogalom kaže raznolikost tega območja, tako v kulturi in jeziku kot v zgodovini. »Gre za bogastvo lepote in različnih možnosti, ki pa so obenem prežete z dramatičnostjo preteklih dogodkov. To se začuti, če se samo sprehodiš po mestu – s tem mislim, po obeh mestih,« pojasnjuje.

Prva etapa vodi pretežno po ravnini.

Gorica in Nova Gorica po njegovem nista ne ločeni ne poenoteni, ampak se med seboj dopolnjujeta. »Prva se ponaša z več kot tisočletno zgodovino, druga nima niti 80 let, vendar skupaj lahko združita tradicijo in modernost oziroma postmodernost ter ponudita nekaj novega in lepega,« je prepričan. K temu bogastvu pa, še doda, prispevajo tudi drugi, ki živijo na tem območju, od Furlanov na italijanski strani do Srbov, Hrvatov, Bošnjakov in drugih narodov nekdanje Jugoslavije, ki so prišli sem po vojni in pomagali graditi Novo Gorico. »Seveda ne smemo pozabiti niti judovske dediščine in tistih ljudi, ki prihajajo v sodobnem času in so bili zaradi vojne, lakote ali drugih razlogov prisiljeni zapustiti svojo domovino. Želim si, da bi Gorici bili zgled Evropi in svetu za to, da je sobivanje različnosti mogoče. In ne samo to, tudi kako je to lahko čudovito,« sklene.

Slikoviti Goriški camino. FOTO: Mattia Vecchi