Filmska zgodba med vinogradi

V Sloveniji so mali butični hoteli v tem času v razcvetu, vitalni in zanimivi. Ne le da nove namestitve redno prihajajo na trg – vse kaže, da bo končno zaživela tudi skupnost lastnikov, ki si želijo, da bi bilo področje bolj pregledno, skupne težave pa izražene in naslovljene. Težko je sploh oceniti, koliko tovrstnih namestitev v Sloveniji je, čeprav se o njih veliko govori, ker navadno temeljijo na dobrih zgodbah. Definicije so na tem področju težke. Gre namreč za ponudbo, katere bistvo je prav to, da je čim bolj individualna, osebna, drugačna in karseda sproti prilagodljiva potrebam in željam gosta. Predvsem pa gre za majhne posesti, ki navadno nimajo možnosti, da bi dosegle merila, ki jih postavlja znana klasifikacija Hotel Stars.

Nimajo vse sobe televizorja. Nekatere so namenjene vsestranskemu detoksu. V nobeni pa ni hladilnika, ampak je gostom na voljo bar, ki deluje na zaupanje. FOTO: Peterc

Zdi se, da momentum, ali vsaj večji del s tem povezane agilnosti, izvira v Goriških brdih, na Vinskem posestvu Peterc. Gre za prvega slovenskega ponudnika butičnih nastanitev, ki je bil po izboru uglednega vodnika in platforme Condé Nast Johansens lani uvrščen na svetovni zemljevid vrhunskih butičnih nastanitev kot prejemnik nagrade za najboljšega v kategoriji malih, ekskluzivnih posesti v Evropi in Sredozemlju za leto 2025, predstavljen je tudi v hotelskem delu Michelinovega vodnika.

Dramski lok pa je v tem: vodi ga par, ki je v ta posel vstopil popolnoma zelen. Kaj več izkušenj razen lastnih, ko sta kot gosta in ljubitelja dobrega in lepega gledala tuje hotele, Milena in Uroš Peterc nista imela.

Vinsko posestvo Peterc je v Kojskem v Goriških brdih, kjer se prepletata Sredozemlje in gorato zaledje. FOTO: Peterc

Torej, za vse, ki sanjajo o tem, da bi tudi sami pobegnili od življenja, ki jih ne izpolnjuje: je to težko?

Svižčev dan

»Ko sva se bližala štiridesetici, sva začela dvomiti, ali je smer, v katero sva hodila, v eksistencialnem smislu prava. Vse bolj se je zdelo kot v filmu Svižčev dan,« začne pripoved Uroš Peterc. Govori o uspešnici, v kateri se Bill Murray ujame v časovno zanko in se vsako jutro zbudi v isti dan. »Oba sva bila uspešna. A nekaj je manjkalo. V tistem času mi je za rakom umrla mama, kar človeka nenadoma postavi pred spoznanje, da je tisto, kar si želi, treba narediti takoj. Vedno mislimo, da imamo še čas – a življenje te včasih stisne. Treba si je samo dovoliti, da ga zaznavaš dovolj močno. Potem ti kaj drugega kot iskrenost niti ne preostane: je to tisto, kar si želim? Da se bom vse življenje gnal v delodajalčevih poslovnih bitkah? V službah, kjer se vse vrti okrog kapitala, preprosto nikoli nisi dovolj dober,« pravi Milena Peterc.

Takšna so jutra na deželi. Uroš in Milena Peterc. FOTO: Lovro Rozina/Peterc

»Moj motiv pa je bil drugje. Že vse življenje delam kot tolmač. To je poklic, ki tlači kreativnost, kajti moja naloga je vedno enaka: čim bolj natančno prenesti naprej nekaj, kar je nekdo drug že ustvaril, si zamislil,« pravi Uroš Peterc. »Odločila sva se zapustiti prestolnico in življenje postaviti v druge okvire. Soproga je od nekdaj sanjala o manjšem hotelu, meni pa je bilo pomembno samo to, da živim zunaj Ljubljane, blizu narave, kajti takšno je bilo moje otroštvo.«

Vse mogoče, vse dovoljeno

Navadno se Slovenci v takem trenutku odselijo na mestno obrobje, kupijo vikend nekje morju, Peterčeva pa sta si rekla, da je vse mogoče in vse dovoljeno, in si ogledovala vzhodno ameriško obalo, Francijo, Italijo. »To je bilo pred desetletjem, kolikor nazaj sega ta zgodba, precej lažje, kajti nepremičnine po vsem svetu so bile poceni. Dvorec na francoskem podeželju? Ni problema. Posestvo z jezerom v New Hampshiru? Tudi lahko,« se spominjata.

Precej lažje je bilo tudi zato, ker sta oba kozmopolita v pravem pomenu besede. Uroš Peterc že več kot petindvajset let dela kot tolmač za evropsko komisijo, evropski parlament in sodišče Evropske unije. Milena Šlemic Peterc pa je bila zaposlena na področju športnega marketinga, v zahtevnem mednarodnem okolju. Oba imata povrhu družinske korenine, ki so jima odprle horizonte: gospa prihaja iz diplomatske družine, dedek je bil vojaški ataše v Washingtonu, Uroš Peterc pa je sin trgovskega zastopnika, v času pred petdesetimi leti je bila to funkcija, po načinu življenja tudi primerljiva z diplomatsko.

Bil je sončen pomladni dan

»Tako sva bila tedaj poškodovana, da sva mislila, kako je drugod vse lepše,« pravi gostiteljica. Kaj pa je pretehtalo, zakaj sta vseeno izbrala Goriška brda, ne Vermont, ne Provanso, ne Toskano? »Prvi pomemben pomislek sta bila otroka, takrat stara deset, enajst let. Da ju odvlečeva iz znanega okolja in še v popolnoma nov način življenja? Sam sem imel izkušnje, vrstnike, ki so bili žrtve preveč revolucionarnih sprememb v življenju njihovih družin. Ni se vedno dobro končalo,« se spominja Uroš Peterc.

Tako ju je pred desetimi leti pot pripeljala tudi v Kojsko. Na ogled nekega drugega posestva. »Razočarana, kot že nekajkrat poprej, sva se odpravljala domov, ko sem se spomnil, da sem videl še en oglas, tudi za to vas. Z avtom sva zapeljala na dvorišče. Domačija ni bila videti prav lepa, bil pa je sončen pomladni dan in pred nama se je odprla omamna kulisa: cvetoče češnje, vinogradi, mehki griči, ki se spuščajo proti morju, vse tja do Gradeža. To je to.«

Posestvo v imenu nosi pridevnik vinsko, lastnika Uroš in Milena Peterc poudarjata, da je pri njih na prvem mestu kultura pitja. FOTO: Lovro Rozina/Peterc

Medtem ko soprog prizna, da je vedel z velikim V, pa Milena Šlemic Peterc ni bila tako prepričana: »Bila sem zelena. Nikoli nisem živela daleč od Ljubljane in nisem mogla biti prepričana, ali se bom znašla. Vse, kar sem vedela, je bilo, da si to želim. Daleč od tega, da smo vse znali.«

Na podeželju je življenje bolj zobato

Je torej mogoče ustanoviti butični hotel (in se pri tem zabavati)? Milena Peterc: »Ni enega pravila, ni ene formule. Naše življenjske zgodbe ne pripovedujeva kot recept. Ne govoriva, da, pojdite po tej poti – midva sva pač morala.« Je torej njuno nadaljevanje Svižčevega dne romantični film? »Romantika je potrebna in je kar nekaj je – ampak film je precej krut. Najprej se soočiš z lastnimi omejitvami, potem pa z goro ljudi, ki so v to vpeti – in ne delijo tvoje strasti,« se kislo nasmehne Uroš Peterc. »Šla sva na podeželje, ven iz svoje rutine – in ugotovila, da nimava pojma,« doda soproga. Ko je treba začeti z nič, se začne premetavanje: »Tu na podeželju je življenje bolj zobato.«

Notranja oprema ni delo arhitekta, ampak lastnikov in v celoti odraža njun okus in zgodovino. Na fotografiji je skrinja, ki je potovala čez Atlantik s predniki Milene Šlemic Peterc. FOTO: Karina Cunder Reščič/Delo

Projekt se je razvlekel na skoraj deset let. Milena Peterc danes pravi, da to sicer ni prva stvar, ki jo dandanes razglašajo – ampak bili so odseki, kjer bi se zlahka dalo obupati. Celo razmišlja, ali bi danes šli po isti poti, če bi vedeli, koliko težav to prinaša s seboj. Reševati sta se jih učila sproti, nekatere so bile skoraj neverjetne – enemu od gradbenikov, na primer, je njegova kultura preprečevala, da bi bil pripravljen poslušati navodila ženske. Kar je bilo, ob vsem drugem, nepraktično – kajti soprog še vedno dela v metropolah Evropske unije in ga pogosto ni bilo doma. Še ko je bil doma, pa je morala najprej svojo misel povedati njemu, on pa naprej gradbeniku, čeprav so vsi trije sedeli skupaj.

Uroš Peterc: »Mislim, da sva po dveh letih arhitektov in dveh letih gradbenikov oba naredila neke vrste gradbeno fakulteto. Na koncu sva bila prisiljena sama dajati tehnične predloge izvedbe. In kako se je končalo? Ko smo opravili zaključni račun, je glavni izvajalec Mileni predlagal, naj pride v službo k njemu, za nadzornico (smeh).«

A občutek, ko je bila sama z vsem, se je v gostiteljici zasidral in zadržal in pogosto je omenila, da bi si želela neko združenje, neko »okolje«: koga, ki bi ga lahko kaj vprašala na začetku, zdaj pa ljudi iz istega posla, s katerimi bi skupaj razmislili o omejitvah, ki jih njihov poslovni okvir postavlja. Ali tudi drugi mislijo, da bi bil pomemben del rešitve za pomanjkanje ljudi, ki pesti vse storitvene dejavnosti, to, da recimo delo upokojencev ne bi bilo tako obdavčeno, da je pravzaprav penalizirano? Pa kako bi se na primer lotili vprašanja, kaj z bazenom, ki ga gostje v butičnih hotelih pričakujejo: komu bi rekli, da ne morejo trikrat na dan delati meritev vode, da ne morejo imeti zaposlenega reševalca, kot to nalagajo predpisi. Kako postreči marmelado, ki si jo sam naredil, ne da bi kršil predpis?

S posestvom sta Peterčeva kupila tudi vinograd, zasajen s sorto, ki ima v teh krajih največjo veljavo: rebulo. FOTO: Lovro Rozina/Peterc

Modrost človeka se pogosto izkaže takrat, ko prizna, česa ne zna. Na Vinskem posestvu Peterc so vsebine, pri katerih se niso počutili popolnoma domače, prepustili drugim: za rebulo iz vinograda pod hišo skrbi znani vinar Matjaž Četrtič. Kako naj se lotijo zajtrkov, jim je svetovala Gruša Zorn, stilistka za hrano. Vinske izlete po okolici in izobraževanje o teh krajih so prepustili nekdanjemu predsedniku slovenskih someljejev, domačinu Ivanu Peršolji.

Midva imava rada ljudi

Vinsko posestvo Peterc čaka, da bo marca odprlo vrata svoji peti sezoni z gosti. V jedilnici z razgledom na vinograde se bodo mize zjutraj spet šibile pod krepkimi zajtrki. Gostje, umirjeni ljudje, izdelane osebnosti s spoštljivo željo po tem, da spoznajo kulturo tega lepega slovenskega koščka planeta, pa bodo s pogledom spet lahko potovali prek mehkih gričev, vedno nižjih, dokler se na koncu ne zravnajo za srečanje z morjem, skozi neverjetno spremembo letnih časov.

Hiša ima odprt pogled proti morju, veduta se zdi skoraj brez meja in gostitelja znata natančno opisati vse barvne odtenke, ki se na terasah in gričih zamenjajo z letnimi časi. Od dramatičnih zimskih temin do neverjetnih pastelov cvetočega drevja spomladi. FOTO: Dani Živojinovič/Peterc

Lahko bodo zraven, ko bodo sape z morja pihnile v cvetoče češnje. Pozneje s košarico stopili pod drevo in si jih sami nabrali. Lahko bodo videli, kako rebula pod hišo nastavi prve plodiče, kako se debelijo, dokler pozno jeseni ne postanejo živahno vino. Pozimi bodo spremljali dramatične barve neba, včasih kristalnega, včasih svinčenega.

Vendar vseeno: zakaj Peterčeva nista izbrala preprostejše poti – si postavila novega doma in živela mirno naprej, brez tega, da se v hiši nenehno menjavajo gostje, povrhu pa delujeta v segmentu, v katerem se pričakuje stoodstotnost? »Kakšen dolgčas,« skoraj prhne Uroš Peterc, soproga pa pojasni: »Midva imava res rada ljudi. V teh štirih letih, kar smo odprli vrata, sem slišala neverjetne življenjske zgodbe. To me izpolnjuje. Z njimi vstopam v svetove, za katere sploh nisem vedela, da obstajajo.«