Nujna delovna oprema so termoflis in debele nogavice

Celjska mesnica Vok, ki jo vodi vedno nasmejani Vladislav Vok, je razlog, da so v samopostrežni trgovini na Ostrožnem vrste ljudi od blizu in daleč. Znani so predvsem po čevapčičih, ki so prodajna uspešnica tudi pozimi, ko ni piknikov. Vok, ki se je za poklic mesarja odločil, ko je delal ob mojstru mesarju, pravi, da je poklicnih mesarjev premalo, v mesarstvo je dobil enega, sicer pa tam delata tudi njegovi hčeri in dokazujeta, da to ni poklic le za moške.

»Sem priučen mesar. Najprej sem se izučil za trgovca. Mojster, ki je delal tam, kjer sem bil tudi sam, je bil mesar. Dvakrat sem malical zraven njega, pa se mi je dopadlo. Potem sem bil ves čas zraven njega, zanimalo me je njegovo delo. In sem poskusil. Kadar ga ni bilo, sem ga tudi zamenjal. Potem sem se pa šel še priučit za mesarja,« razlaga svoje začetke v mesarstvu. Pravi, da sta za uspeh ključna volja in veselje do dela. Takoj vidi, kdo bo za tako delo pripraven, pri čemer v smehu doda: »Mora ločiti govedino od svinjine pa piško od petelina.«

Da je izučenih mesarjev v državi malo, se dobro zaveda tudi Vok: »S to izobrazbo ni skoraj nobenega. Tudi zato smo kar v ožjem krogu družine reševali situacijo in smo obe hčeri, Hermino Vok in Matejo Sitar, vpeljali v to delo. Zaposlenega imamo tudi enega mesarja, Marjana Gobca, pomaga še moja žena.« Razume, zakaj se mladi večinoma ne odločajo za ta poklic. Ker je težek. »Ves čas si izpostavljen mrazu oziroma nizkim temperaturam, plača ni ne vem kako visoka glede na delovne razmere.« V prostoru, ki mu pravijo razsekovalnica, kjer hči Mateja Sitar med našim pogovorom pripravlja slavne čevapčiče, je 18 stopinj, v hladilnici je okoli ničle. »Včasih je tudi pozimi bolje biti zunaj kot v hladilnici. Poleti je pa temperaturna razlika velika težava, lahko je celo 30 stopinj razlike. To je šok,« razloži Vok. Topla oblačila so nujna, pove: »Pod haljo imamo termoflis, dvojne hlače in dvojne nogavice.«
 

Nožev nikoli v pomivalni stroj

Vok je mesnico na Ostrožnem odprl na povabilo Mercatorja, ko je vrata zaprl šentjurski Jurmes. Dela ima ogromno: »Vstajam ob štirih, da sem tu okoli petih. Potem pa začnem pripravljati meso. Odkupujemo ga neposredno od kmetov, svinjino dobimo razsekano na polovice, govedino na četrtine.« Vok je sicer doma iz Dramelj, pozna veliko kmetov, kar je za mesarja prednost. Pravi, da ko pride meso do mesnice, ne smeš pogledati, koliko tehta: »Najprej ga moraš odnesti. Če bi najprej na dobavnici preveril, koliko je težko, ga ne bi odnesel (smeh). Je pa treba malce moči.«

Seka se v mesarstvu tako rekoč ne več, pojasni: »Na kolinah se sekira mogoče še uporablja, v mesnici pa vse žagamo.« Ključno mesarjevo delovno orodje je nož, sledita žaga in brus. Pravi, da je treba za nože skrbeti: »Če je nož samo v mesu, ni problem. Če pa je tudi drugje v kuhinji in ga damo v pomivalni stroj, ni dobro. Tukaj nože strogo pomivamo le ročno. Tako visoko temperaturo, kot jo prenese roka, prenese tudi nož. V pomivalnem stroju je temperatura previsoka, zato nož prej postane top oziroma se skrha.«
 

Slovenci imamo radi svinjino

V svoji mesnici je Vok najbolj ponosen na čevapčiče: »Količinsko jih res naredimo veliko. Je pa to star recept. Odkar sem mesar, ga uporabljam. Nekajkrat smo poskusili in eksperimentirali, vendar se je ta obdržal.« Seveda nam ga ni zaupal. Je pa povedal, da od mesa še vedno daleč največ proda svinjine: »Te pojemo Slovenci največ. Vsaj za našo mesnico lahko to povem. Sledi perutnina in na koncu govedina.«

Vok sklene, da veliko ovir za poklic mesarja sicer ni, a doda: »Vegetarijanec bi bil težko mesar. Je pa bila moja sestra devet let veganka. Ampak na moj poklic je gledala čisto normalno.« Vsi, ki so kdaj prišli v Mesnico Vok, vedo, da brez velikega nasmeha in iskrivih oči tam ne gre. Tako ne preseneča, da Vok na vprašanje, ali bi še koga vzeli v službo, izstreli: »Dobrovoljčka bi imeli pri nas. To je pogoj. In veselje do dela.« In se spet nasmeji.