Njeno poslanstvo je osvajanje novih vrhov

To, da je nedavno razglašeni slovenski startup leta podjetje Next iz Ljubljanskega univerzitetnega inkubatorja (LUI), je, kot pravi sama, najlepša popotnica za dolgoletno direktorico te ustanove. Junija namreč začenja novo poglavje kot samostojna svetovalka pri prenašanju znanstvenih dosežkov v gospodarstvo. Razgibano kariero je začela kot raziskovalka, nadaljevala kot podjetnica, bila nato direktorica štipendijskega javnega sklada AdFutura, čemur je sledilo deset uspešnih let v LUI.
Omenjeni startup leta je že četrta zmaga za Ljubljanski univerzitetni inkubator. Pred njim je to uspelo trem visokotehnološkim podjetjem, to so Acies Bio za biotehnologijo, Envit za okoljske tehnologije in Diagenomi za gensko diagnostiko. Pri delovanju LUI so odmevne tudi rektorjeve nagrade za najbolj inovativne študentske projekte.
Sogovornice pa ni močno zaznamovalo samo delovanje v svetu znanstvenih inovacij, temveč tudi to, da izvira iz družine, predane planinstvu (njen prastric po očetovi strani, Fran Orožen, je bil prvi predsednik Planinske zveze Slovenije). Sama je postala zelo uspešna alpinistka, med drugim se je leta 1982 udeležila prve jugoslovanske ženske alpinistične odprave v Pamir in s soplezalkami osvojila 7495 metrov visoki vrh Pik komunizma, kar je bil takrat jugoslovanski ženski višinski rekord. V alpinizmu je ostala do danes, poleg tega je že desetletja gorska reševalka, aktivna predvsem kot reševalka na smučiščih.
Rod dr. Honzakove, ki je mama treh otrok in tudi že babica, po očetovi strani izvira iz Češke, oba starša sta bila agronoma in zaradi njunega poklica se je družina najprej veliko selila. Rodila se je v Brežicah leta 1956, nato nekaj let preživela v Žalcu, od vstopa v šolo pa je Ljubljančanka.
 

Kaj vas je usmerilo v študij kemije in v znanost?

Pravzaprav sem se težko odločala za študij, ker me je zanimalo marsikaj. Razmišljala sem tudi o študiju novinarstva in o glasbeni akademiji, saj sem od 13. leta navdušeno vadila klasično kitaro. Prav tako mi je bilo blizu naravoslovje. Najprej sem nameravala na medicino, a me je informativni ogled medicinske fakultete razočaral – peljali so nas v mrtvašnico in tam zbijali slabe šale – in tako sem vpisala študij kemije na fakulteti za naravoslovje in tehnologijo. Po diplomi sem se kot kemijska inženirka zaposlila na inštitutu za elektroniko in vakuumsko tehniko. Zelo hitro pa sem začutila, da to delo ni pravo zame, zato sem za leto dni postala učiteljica klasične kitare na glasbeni šoli. Nato sem na medicinski fakulteti vpisala podiplomski študij iz bioznanosti, opravljala sem ga v okviru programa mladih raziskovalcev. Kot mlada raziskovalka sem delala na inštitutu za fiziologijo medicinske fakultete. Tema mojih raziskav, celična preskrba s kisikom, se je navezovala tudi na alpinizem. Tam je namreč izredno pomembno prilagajanje telesa na velike višine, da ne pride do pomanjkanja kisika v celicah. Po doktoratu sem šla leta 1996 na podoktorski študij v Dartmouth Hitchcock Medical Centre v ZDA, po vrnitvi pa sem postala zasebna raziskovalka. Skupaj z raziskovalci inštituta Jožefa Stefana sem sodelovala pri več komercialnih projektih, med katerimi je bil tudi razvoj novih liposomskih kozmetičnih izdelkov za družbo L'Oreal. Zame je bila to čudovita izkušnja, saj sem se prej kot raziskovalka včasih spraševala, zakaj vlagam toliko truda v nekaj, kar morda ne bo dalo nobenega konkretnega rezultata.
 

Kljub navdušenju ste se leta 2003 preselili na povsem novo področje, v AdFuturo. Niste bili več zasebna raziskovalka in podjetnica, temveč državna uradnica.

Drži, toda zame je bil to izziv, zamikalo me je. Vedno me je zanimalo, kako bi se dalo znanost bolj približati ljudem, jo narediti vsem dovolj razumljivo. V tistem času je nastala Hiša eksperimentov, prvič se je predstavila na festivalu znanosti, ki ga je organizirala Slovenska znanstvena fundacija. Ob tem sem pomislila, da bi bilo delo v Hiši eksperimentov nekaj, v čemer bi resnično uživala, in obžalovala sem, da se tega nisem sama spomnila. Takrat je bil objavljen razpis za vodenje sklada AdFutura, namenjenega finančni podpori znanstvenega študija in tudi raziskovalnega usposabljanja. Prijavila sem se in bila na svoje presenečenje izbrana, čeprav nisem pripadala nobeni politični opciji. Mislim, da sem tam s sodelavci opravila dobro delo, ki se ga z veseljem spominjam.
 

Kaj pa se je zgodilo, da ste po štirih letih zapustili AdFuturo, ki sicer ni preživela selitve na drugo ministrstvo? Težko je razumeti propad tako odličnega sklada, ki so nam ga zavidali tudi v tujini.

Dejstvo je, da smo delali dobro in dobili celo posebno priznanje za uspešno poslovanje. To je bilo leta 2006, leto zatem je bilo vsega konec. Morda je bil problem tudi to, da smo sami vpeljali standarde kakovosti in se vedli, kot da smo podjetje. Nato je prišla odločitev, da se AdFutura razširi v javni sklad kadrov in štipendij, kar seveda ni bilo v korist našega malega inovativnega jedra. A druge možnosti ni bilo. Pripravila sem vse potrebno za širitev, potem pa me je Marjeta Cotman, takratna ministrica za delo, družino in socialne zadeve, pozvala, naj nepreklicno odstopim z direktorskega položaja v AdFuturi, če hočem še kdaj dobiti kakšno službo v javnem sektorju. Šok je bil tako hud, da sem se razjokala. Najprej sem hotela s tem, kar se mi je zgodilo, seznaniti medije, vendar sem spoznala, da bom samo po nepotrebnem izgubljala energijo. Tako sem podpisala nepreklicni odstop brez vsake odpravnine. Toda nisem bila dolgo brez dela, januarja 2008 sem postala direktorica Ljubljanskega univerzitetnega inkubatorja, ministričina stranka pa je kmalu izgubila na volitvah. Moj kitajski prijatelj mi je rekel: »Če imaš sovražnika, sedi na breg reke in počakaj, da njegovo truplo priplava mimo.«
 

Kaj vam bo iz teh desetih let v LUI najbolj ostalo v spominu?

Predvsem lepa statistika. Skupno sem sodelovala pri podpori 139 startupov, od katerih se jih je 90 odstotkov prebilo na trg, več kot 40 odstotkov pa jih je že doseglo mednarodni preboj. Uspešna komercializacija znanosti je tisto, kar me je najbolj veselilo.
 

V življenju ste se lotili precej različnih del. Je kaj, kar jih vendar vse povezuje?

Najbolj skupno jim je to, da sem vedno zelo rada podpirala tiste, ki premorejo talent, a potrebujejo še dodatno podporo. Med drugim sem rada podpirala ženske v znanosti, ki še vedno težje pridejo do dobrih priložnosti za kariero. Sama sem jih verjetno dobila tudi zato, ker je šlo za nova področja, na katerih je bilo treba šele ustvariti sistem in ki so zahtevala veliko garanja. Na srečo je meni to ustrezalo.
 

Zdaj je pred vami nov izziv. Zakaj ste se odločili zanj?

Pravzaprav bom nadaljevala dosedanje delo. Že nekaj časa imam mednarodni certifikat coacha za profesionalni razvoj in veliko izkušenj s podporo inovativnih podjetnikov in startupov. V LUI sem že dolgo in vem, da bo po mojem odhodu dobro deloval naprej. Razlog za odhod pa so tudi spremembe v zadnjem času, ki so v delovanje inkubatorja vnesle birokratske ovire. Najprej smo se morali spoprijeti s tem, da nas je državni proračun leta 2016 prenehal financirati. Nekaj časa smo preživeli s prihranki, nato je financiranje prevzela Univerza v Ljubljani, kar je seveda omejilo dotedanjo samostojnost odločanja.
 

Kaj ob odhodu želite LUI in celotni slovenski znanosti?

Predvsem upam, da bo prihodnja vlada bolj podprla znanost in inovacije ter ob tem uvidela, da je treba podpirati tiste, ki na temelju novega znanja razvijajo nova podjetja. Upam, da bo v prihodnje več stabilnosti in manj strahu. Negotovost v politiki se, žal, prenaša na vsa področja, tudi v znanost.
 

Kako je doslej na vaše delo vplivalo to, da ste hkrati predani alpinizmu?

Mislim, da to pri meni nikoli ni bilo težava, ravno nasprotno. Alpinizem mi je dajal in mi še daje veliko spodbud. Naučil me je dobrega sodelovanja, saj nikoli nisem marala plezati sama, še najraje sem bila v navezi z Vlasto Kunaver. Z alpinizmom sem pridobila vztrajnost, koncentracijo, naučila sem se poiskati izhod iz težkega položaja, zato mi ni težko tvegati, seveda ne na slepo, temveč po dobri pripravi. Zato me tudi nikoli ni bilo strah. Vse to mi je prišlo zelo prav že pri študiju, še bolj pa kasneje, ko sem postala menedžerka. Vedno me je veselilo osvajati nove vrhove. V gorah in v karieri.