Rdeči dežnik

Kje so? Kje so? Zakaj sem tu? Prvič v življenju se počutim izgubljeno. Med velikani z dolgimi plašči in sivimi dežniki se počutim tako nepomembno. Sem nevidna? Ali gledajo skozme namenoma? »Kje so moji starši?« kričim. Zdi se, kot da dež tolče po meni. Hočem domov. Takoj in zdaj. Začutim prvo solzo na licu, sledi ji naslednja in še ena, kmalu pa se spremenijo v potok solza. A neusmiljen dež požre moje solze, kot da niso nič vredne. Moji čevlji so polni vode. Preliva me mraz. Žre me lakota, vode pa imam tako ali tako preveč. Postajam zaspana. Zdi se mi, da v daljavi vidim barve. Vidim rumeno. Je to mama v svoji jutranji halji? Prosim, zbudi me in mi povej, da nič od tega ni res! Nekdo me potegne za roko.



***
Ležim na terasi. Medvedek Pu je tako zanimiv. Ozrem se po vrtu. Vidim travo, marjetice in vrtnico. Na travi vidim roso. Opazim čebelo, ki leta okoli rdeče vrtnice. Vidim tudi mravlje, ki se niso zmenile za košček kruha, ki sem jim ga nastavila. Tako zelo se veselim potovanja v Pariz. Mami pravi, da si že več let želi tja. Najverjetneje so tam samorogi in vile! Mami je rekla, da je tam tudi nek Aflov stolp. Kar naprej me popravlja pri izgovarjavi.

»Pikica, pridi! Gremo na letalo!«

»Že grem!«



Pridemo v veliko stavbo, ki ji mami pravi letališče. Skozi velika okna vidim ogromno ptico, ki nas bo ponesla v Pariz k Aflovemu stolpu ali kako mu že pravijo. Strah me je njenega vzleta. Bojim se, da smo pretežki zanjo.

Zaslišim glas: »Prosim, vkrcajte se.« Mami me prime za roko in začnemo hoditi do velike ptice. Nekateri ljudje gredo v drugo smer kot mi. Mami vprašam:

»Mamica, zakaj gremo mi v drugo smer?«

»Ker smo mi v prvem razredu.«

Ne razumem. Ali to pomeni, da smo mlajši od drugih?

Usedemo se v veliko ptico. Začne leteti. Postane me strah. Zelo strah. Zato primem mamino roko in dvignemo se še više med oblake. Ko pridemo v Pariz, tam sicer ni samorogov in vil, vendar se mi mesto vseeno zdi čarobno. Našo prtljago odpeljejo v hotel, mi pa se odpravimo proti Aflu. »Mami, saj se reče tako, kajne?« V resnici se zdi še večji. Kar izgubim se v lučkah, veselju, smehu in glasbi, ki nas obdaja. Začutim kaplje dežja in od veselja začnem skakati po lužah. Ozrem se proti staršema. Še vedno sta tam. Brezskrbno skačem. Še enkrat pogledam proti njima, a ju ne vidim več. Tudi glasbe ni več slišati in ne opazim lučk niti veselih ljudi.

Pred mano je temna ulica. Rahlo rosenje se spremeni v neustavljiv dež, ki je tudi vse, kar slišim. Vse veselje me v hipu mine. V strahu se večkrat ozrem okoli sebe. Kje so? Kje so? Iščem pomoč pri ljudeh, ki se ne zmenijo zame. Neprijazni velikani, počutim se tako majhno. Želim si, da bi ulico napolnili prijazni ljudje, takšni, kot jih poznam. Oči se mi zapirajo.

Nenadoma začutim tujo roko, ki me potegne za seboj. Vidim le rumeno pelerino s črnimi pikami in rdeč dežnik. V žepu ima rdečo vrtnico, ki me spominja na dom. Odpelje me. Skoči v lužo in me poškropi. Potem se glasno zasmeji. Nasmehnem se. Potem jaz skočim v lužo in poškropim njo. Smejeva se. Veselje se vrača vame. Ne poznam je, ne razumem je, a v njeni bližini pozabim na vse. Škropiva sive velikane in vseeno nama je, kaj si mislijo. Ko deklico vprašam edino francosko vprašanje, ki ga znam, »Comment tu t’appelles?«, me pokliče mama in steče k meni. »Je suis Rose.«

Mama me povleče za roko, Rose pa mi pomaha v slovo. Ne morem povedati, kako hvaležna sem ji, ker mi je spremenila dan. Naučila me je, da lahko vsako slabo situacijo polepšamo.

***
No, zdaj, ko je odtlej minilo že precej let, sva z Rose prijateljici na facebooku. Zdaj tudi vem, da je Afel v resnici Eiffel.

Žana Hodošček, Nina Pešec, Maša Tukarić, Osnovna šola Vižmarje - Brod, Ljubljana, 7. b
____________________________________

Prispevek je mnenje avtoric in ne izraža nujno stališča uredništva.

Objavo je podprl evropski parlament, ki pa ni bil vključen v pripravo vsebine in ne odgovarja za predstavljene informacije in stališča.