Neomejen dostop | že od 9,99€
Oblastniki med pandemijo koronavirusa še zdaleč ne razmišljajo samo o reševanju zdravstvene krize, ampak poskušajo unovčiti vsako priložnost za lastno okoriščanje. Nedotakljiva ni ostala niti čista pitna voda, toda vladni načrti so se izjalovili, za kar je zaslužna ekipa Inštituta 8. marec skupaj s širokim civilnodružbenim gibanjem, z Niko Kovač na čelu.
Kaj vse lahko doseže povezano ljudstvo, je Inštitut 8. marec v tem letu dokazal na številnih ravneh. Zmaga na referendumu za čisto pitno vodo je bila najbolj odmevna, toda začelo se je že prej, ko je inštitut uspel z redefinicijo kaznivega dejanja posilstva, da »samo ja pomeni ja«. »Po dveh letih dela nam je le uspelo spremeniti zakonodajo o posilstvu in spolnem nasilju,« se spominja Nika Kovač. »V vsem tem času smo se naučili, kako pomembno je delo na terenu med ljudmi in kakšno moč imajo povezani ljudje.«
Izkušnje so jim prišle prav pri julijskem referendumu za čisto pitno vodo, saj se je ekipa prostovoljcev znova odpravila na teren. Odšli so po vaseh, trkali na vrata in ljudem predstavili, zakaj je pomembno, da na referendumu obkrožijo besedo »proti«. Na koncu so zbrali kar 682.760 glasov (86,75 odstotka).
Kmalu zatem so bili pri inštitutu spet zelo dejavni, saj so bili gonilna sila akcije za čisto pitno vodo v Anhovem. Nika Kovač je pred odločilnim glasovanjem v parlamentu sicer med sledilce na družbenih omrežjih poslala precej pesimistično napoved, kako jo je strah, da bo interes kapitala tokrat močnejši, toda na koncu so v Anhovem le dočakali olajšanje.
»Če sem na referendumu vse do konca pričakovala poraz, saj se mi je zdelo nemogoče, da bomo zmagali sredi poletja, ob visokem kvorumu in s tako malo denarja in politične moči, mi je bilo pri Anhovem skoraj samoumevno, da bodo tamkajšnji ljudje dobili čisto pitno vodo, saj ni šlo za drag projekt. Prav zato sem bila tako šokirana, kako so se na tem primeru začela lomiti politična kopja in kakšne pritiske smo doživeli,« poudarja.
Leto 2021 ji bo stalo v spominu ravno zaradi spoznanja, kaj vse lahko doseže povezano ljudstvo. »Lekcija leta je, da čeprav oblast v Sloveniji žal ne predstavlja ljudstva, se stvari da spremeniti, saj je moč v ljudeh, in ne v peščici, ki nam vlada, in da se je za to treba boriti ne glede na barvo oblasti,« je prepričana. »Eden najlepših trenutkov leta je bil, ko sem s kolegico Alenko, ki je vodila kampanjo na terenu, prišla na predčasno referendumsko glasovanje in videla množico ljudi, ki je stala v vrsti za oddajo glasu. Edino takšna povezana skupnost, ko so celo taksisti vozili upokojence in upokojenke na volišča, je obet za boljši svet.«
Zadnjo bitko so člani Inštituta 8. marec dobili nedavno. Izborili so nadomestilo za samozaposlene v času karantene, vendar brez pomoči Nike Kovač, saj je trenutno v New Yorku na univerzi Columbia med štipendisti fundacije Baracka Obame. Kljub temu še vedno približno 60 odstotkov svojega časa porabi za urejanje stvari v Sloveniji, predvsem v povezavi z inštitutom in drugim družbenim delom. Zato včasih kakšen (slovenski) dopoldanski sestanek opravi kar sredi (ameriške) noči.
»Včasih sem res utrujena, saj vmes spim le uro ali dve,« priznava, vendar poudarja, da hoče ohranjati tesen stik z domačim okoljem. »Zelo pogrešam dom, ampak res zelo, zelo. Moje delo doma je bistveno bolj povezano z družbo kot študij v ZDA, kjer sem v elitnem mehurčku in je vse bistveno bolj individualno.«
- »Zelo je shizofrena. Tukaj sem del elite, med mojimi mentorji sta tudi nekdanji ameriški sekretar za finance in bivši direktor MTV. Vse to so ljudje, ki vodijo svet in oblikujejo našo družbo. Njihova ideološka prepričanja so različna, a zelo jasna, zato je zanimivo poslušati njihove razmisleke in utemeljitve, zakaj so se ob določenih pomembnih trenutkih odločili tako, kot so se. Čeprav se z njimi pogosto ne strinjam, je ta uvid v delovanje sistema neprecenljiv.«
- »V ZDA je res prisoten individualizem. Koncepta javnega zdravstva in javnega šolstva, kakršnega poznamo mi, nimajo. V tem trenutku spremljamo velike napore progresivnega dela demokratske stranke, da bi vsaj del tega dobili. Odpis uničujočega študentskega dolga se kljub obljubam še vedno zdi nekaj preveč radikalnega. V Sloveniji imamo gotovo bistveno več solidarnosti in želje po povezovanju v skupnost.«
- »Razlike med ZDA in Evropo poskušam predstaviti prek osebne zgodbe, saj je takšen pristop najbolj preprost in učinkovit. Tako jim predstavim mojo sladkorno bolezen in to, kako v Sloveniji ne premišljujem, ali bom dobila zdravila in ali me bo zdravnik sprejel. V ZDA je drugače, saj ljudje umirajo, ker si ne morejo privoščiti inzulina, zato se sladkorne bolezni grozno bojijo. Če diagnoza sladkorne pri nas pomeni malo spremenjeno, a še vedno normalno življenje, v ZDA za mnoge pomeni borbo za življenje.«
- »Ko se sprehodiš po ulicah, vidiš, kako ameriška družba ne deluje. V New Yorku skupaj bivata ekstremno bogastvo in velika revščina. Na vsakem koraku so brezdomci, mnogi živijo v šotorih, saj s svojo službo ne morejo plačati vsakodnevnih stroškov. V 'najstarejši moderni demokraciji' imajo številni ljudje težave s tem, da lahko volijo. Politično gibanje, ki bi to spremenilo, se krepi. Po začetnih uspešnih korakih Bidnove administracije, ki je med drugim radikalno zmanjšala revščino otrok, se je napredek zaradi konservativnega upora v demokratski stranki ustavil. Zakon Build Back Better, ki naj bi zagotovil znižanje cen zdravil, širitev javnega zdravstvenega zavarovanja, zastonj vrtce, nekaj let brezplačne visokošolske izobrazbe, materinski dopust in še mnogo več, je bil najprej okleščen, zdaj pa je njegova usoda neznana …
- »Zdaj spoznavam, kako je delati z ljudmi, ki imajo največ moči v ZDA in v svetu. Hkrati ugotoviš, kako je biti tujec v ZDA in kakšna neenakost je povsod okoli tebe. Prav zato intenzivno ohranjam stik z Inštitutom 8. marec in slovensko družbo, ter tudi v ZDA navezujem stike zunaj svoje osnovne sfere, saj bi drugače eno leto živela zgolj v elitnem ameriškem mehurčku.«
Tudi ko je prejšnji mesece za krajši čas prišla domov, je urejala številne stvari, sestankovala in odgovarjala na novinarska vprašanja, zato njeno življenje še zdaleč ni sestavljeno samo iz zmag. »Po referendumu sem bila povsem sesuta. Bila sem izpraznjena, utrujena. Podobno je bilo z ostalo ožjo ekipo. Čeprav si del čudovite skupnosti, te po koncu še vedno čakajo težave običajnega življenja,« razkriva. »V inštitutu zelo pazimo drug na drugega in smo si po referendumu vzeli mesec dni počitka. Še vedno se učimo reči ne. Ne moremo skočiti na vsak predlog in rešiti vse svetovne probleme.«
»Še pred novim letom bomo razkrile, kaj pripravljamo za prve mesece prihodnjega leta.«
Toda brez skrbi, Inštitut 8. marec bo že kmalu spet sodeloval v novih bitkah. »Še pred novim letom bomo razkrile, kaj pripravljamo za prve mesece prihodnjega leta. Zdaj lahko povem samo to, da pripravljamo dva nova projekta.«
Hvala, ker berete Delo že 65 let.
Vsebine, vredne vašega časa, za ceno ene kave na teden.
NAROČITEObstoječi naročnik?Prijavite se
Komentarji