Opažam podobnost med nekaterimi politiki in zagovorniki superlige

Aleksander Čeferin pooseblja uspešen boj z izzivi, s katerimi se človeštvo bojuje že polni dve leti, kot so spopad s pandemijo koronavirusa in posledice, ki jih ta prinaša za (ne)demokratičnost družbe. Predlani je sprejel precedenčne odločitve na čelu Evropske nogometne zveze (Uefe), lani je odbil napad kapitala na evropske vrednote, ki jih predstavlja šport – ob aprilski ustanovitvi superlige in njenem zatonu pičla dva dni pozneje –, pri tem pa rojake večkrat opozoril pred razgradnjo pravne države. S tem je prepričal tudi Delove bralce v glasovanju za osebnost leta 2021.

Delova osebnost leta je Aleksander Čeferin

Gospod Čeferin, iskrene čestitke za priznanje Delova osebnost leta. Nominirani ste bili tudi leta 2016, ko ste celotno Evropo prvič šokirali z zmago na volitvah predsednika Uefe v Atenah, aprila lani ste jo drugič. Malo za šalo, malo zares: je bilo čakanje dolgo?

Hvala. Težko je reči, kdo bi si zaslužil priznanje. Če povem iskreno, bi si ga zaslužil vsak od nominirancev, saj je relativno težko oceniti, kaj pomeni postati osebnost leta. Hvaležen sem uredništvu in bralcem, ki so se letos tako odločili, ne bi pa rekel, da bi moral dobiti priznanje že prej. V Sloveniji bi si to priznanje zaslužilo veliko ljudi.

Borec za evropske vrednote na noge dvignil staro celino

Priznanje ste prejeli v konkurenci številnih uglednih zdravstvenih delavcev, strokovnjakov in drugih akterjev, ki v zadnjih dveh letih pomagajo tistim, ki pomoč potrebujejo. Prav ti so na vas naredili največji vtis, kot ste pred kratkim omenili. Kaj vam sporoča dejstvo, da ste priznanje prejeli prav vi?

Najbrž smo vsi naveličani covida-19 in posledic, ki jih prinaša za človeštvo. Za nami je specifično leto, posebej tudi zame, za Uefo in nogomet. Ko smo predlani prvi zagnali športno industrijo, letos pa tekme igrali naprej, smo ljudem prinesli prvo upanje na lepše čase tudi v obdobju, ko je bil del življenja zaprt oziroma ustavljen. Tudi boj s superligo je bil več kot le nogometna stvar. Šlo je za vprašanje, ali en odstotek prebivalcev sveta lahko obvladuje ali kupi vse preostale. Naša zmaga nad superligo ima tudi simbolni pomen, seveda pa težko z gotovostjo ocenim, zakaj so mi bralci namenili to nagrado.

Glasovali so prebivalci Slovenije. Kako bi komentirali tezo, da so vas izbrali zato, ker ste tudi v kritičnih trenutkih zadnjega obdobja opozorili pred razgradnjo pravne države ter na nujnost ustrezne komunikacije odgovornih politikov in umiritve razmer v domovini?

Morda res. Ves svet je naveličan pandemije, v Sloveniji smo naveličani tudi agresivne in primitivne komunikacije ter nenehnih žalitev. Upam, da so bralci opazili prizadevanje, da ni prav, da se razgrajujejo neodvisne institucije, da se ne spoštujejo institucije sistema, mogoče je delno razlog tudi to. Prepričan sem, da ljudje ne želijo več poslušati agresivnežev, nestrpnežev, ljudi, ki vpijejo. Slišati želijo prijazno besedo in misel, da prihodnost ni tako črna, kot jo nekateri prikazujejo.

Aleksander Čeferin med zadnjo sejo izrvšnega odbora Evropske nogometne zveze. FOTO: Reuters

Večkrat ste zavrnili vstop v politiko. Tudi vaš oče Peter je zatrdil, da vas ne bo premamil vstop v politiko, toda o njej se vam nikdar ni bilo težko pogovarjati. Ali pa sem morda dobil napačen občutek?

Ne, kot državljanu se mi res ni težko pogovarjati o tem, imate prav. Slovenska politika se dotakne vseh državljanov oziroma prebivalcev Slovenije, svetovna politika pa zadeva vse Zemljane. Vsak ozaveščeni državljan bi moral vedeti, kaj se dogaja, in si ustvariti svoje mnenje.

Veliko časa preživite v tujini, stkali ste vezi tudi s številnimi politiki na tujem. Kako bi ocenili nabor kandidatov in strank, za katere se zdi, da bodo letos krenile v boj za sedeže v slovenskem parlamentu? Kot boljši ali slabši, kot ga premorejo na tujem?

Odvisno od države, ki jo vzamemo za primerjavo. Predvolilna tekma se šele začenja, najbrž še niso vstopili v igro vsi akterji in bi bilo bolje, da z oceno počakam. Lahko rečem le, da v redkih državah, v katerih vladajo populisti in ekstremisti, opažam tako nizkotno vedenje in napadanje drug drugega kot pri nas. Razumem, da imajo politični akterji različna mnenja in tako je tudi prav, gotovo pa ne morem odobravati, da se nekateri pri nas spuščajo na osebno raven, da žalijo in ponižujejo tekmece ali napadajo njihove družine. To je nizkotno in Slovenci bi morali prepoznati, da to ni naša prihodnost.

Boste do parlamentarnih volitev javno izpostavili svojo naklonjenost do katere od strank?

Težko bi vam odgovoril, gotovo pa tega ne izključujem.

Rekli ste, da Sloveniji lažje pomagate iz Švice oziroma s položaja, ki ga zasedate, kot iz domovine. To je mogoče povezati tudi z ustavitvijo superlige, tekmovanja, ki bi z morebitno ustanovitvijo usodno prizadelo model financiranja nogometa tudi pri nas. Navsezadnje so vam bralci Dela in drugi namenili priznanje tudi zaradi te aprilske akcije. Če bi sešteli registrirane nogometaše, trenerje in sodnike pri nas, druge z nogometom vsaj posredno eksistenčno povezane osebe ter njihove družine, bi lahko prišli do petine državljanov Slovenije. To je bila neposredna pomoč Sloveniji, o kateri ste govorili.

Tudi zato nameravam prihodnje leto kandidirati za nov mandat predsednika Uefe. Prvič, kar ste omenili, drži in tega ne bi mogel storiti iz Slovenije, in drugič, ker sem dal obljubo nogometnim zvezam, ki so me stoodstotno podprle. Nisem tip človeka, ki bi rekel, zdaj me zanima nekaj drugega in nasvidenje. Zorni kot, ki ste ga omenili, pa je zelo zanimiv. Ne le da je tako velik del ljudi eksistenčno odvisen od nogometa. Država od omenjene skupine pobira tudi davke, ob tem pa prek nogometa zagotavljamo, da otroci niso prepuščeni ulici, ampak se ukvarjajo s športom. Zato je še toliko večje presenečenje, da slovenska vlada ni podprla Uefe v tožbi superlige proti Uefi ...

… pri čemer je zanimivo, da vas je večina v Evropi podprla – velja za vlade in evropske institucije. Z zadnjimi resda odlično sodelujete, saj Uefa še nikdar ni bila tako močno vpeta v Evropsko unijo, evropsko komisijo in evropski parlament.

Mislim, da so do primera superliga proti Uefi posamezen primer podprle največ štiri članice. Nas je v boju s superligo uradno podprlo šestnajst članic EU, najmanj sedem članic pa nas bo ustno podprlo na obravnavi na sodišču. V nekaterih državah se je menjala vlada, zato se ni vedelo, kdo naj bi podpisal podporo, to je občutljivo vprašanje.

Čeferin bo naslednje leto kandidiral za nov mandat predsednika Uefe. FOTO: Matej Družnik

Za katero raven podpore gre?

Gre za podporo na ravni vlad. Kot vem, je vlada pri nas za mnenje zaprosila državno odvetništvo, po mojih informacijah je dalo državno odvetništvo o podpori Uefe pozitivno mnenje, toda predlog, o katerem sta presojali ministrstvi za gospodarstvo ter izobraževanje, znanost in šport, ni šel skozi. Tudi v tujini so začudeni. Pogovarjam se s premieri španske vlade, italijanske vlade, s francoskim predsednikom in drugimi. Vsi sprašujejo: kako pa to, da se ne pridruži tvoja država … Najbrž vedo, za kaj gre, saj se le nasmehnejo.

Kako je bilo v dveh aprilskih dneh? Kdo vas je med prvimi podprl?

Ustanovitev superlige je bila zame popoln šok. Oseminštirideset ur sem imel osebne pogovore ali se odzival na telefonske klice. Takoj je prišla podpora francoskega predsednika, britanskega premiera, princa Williama, ki je častni predsednik angleške nogometne zveze, tudi Viktor Orbán in Andrej Plenković sta nas takoj podprla. Plenković me je tudi vprašal, ali sem klical Janeza Janšo. Odvrnil sem, da ne, saj ne gojiva prav zelo dobrih odnosov. Na to mi je rekel: »Saj imate hišo na Hvaru, kar mene pokličite.« (smeh)

Nekateri so vas menda želeli tudi pregovoriti.

Klicali so me iz nekaterih klubov in me opozorili, naj pazimo, kaj delamo, saj ne vemo, s čim se igramo. V posel da so vpleteni veliki igralci in velike banke ter da če bi ta kapital ustavili, bi začel osebno bitko proti meni in podobno, so mi govorili. Klicali pa me tudi nekateri, ki so želeli, da bi bili ostali prijatelji, a so hkrati trdili, da so se morali priključiti projektu superlige, jaz pa sem vpil nazaj, da so sovražniki … Priznam, bilo je napeto, potem pa so se javili in nas podprli še navijači. Najmočneje me je presenetila podpora politike po vsej Evropi, izjema je bila slovenska.

Zanimivo, da so med vašimi podporniki tudi politični prijatelji, somišljeniki ali vsaj sopotniki našega premiera, tudi Poljaki, Madžari in Hrvati.

Verjetno so presodili, kaj je dobro za nogomet, kaj hočejo ljudje. Najbrž niso gledali na ime in priimek predsednika Uefe. Boj s superligo so podprli, ker je to dobro za nogomet.

To je zanimiva misel, ki jo je možno povezati tudi s politiko. Večkrat se namreč zdi, da nekateri ne opazijo okolice, ki jih obkroža.

Vidim podobnost med nekaterimi političnimi akterji in zagovorniki superlige. Veliko v takih krogih jih ima občutek, da so lahko uspešni le, če uničijo drugega. Ne znajo sobivati in se pogovarjati. Mislijo, da imajo pravico do vsega. Dobra se mi zdi misel neke modre ženske, ki je rekla takole: kdor misli, da bo uspešen, če bo uničil nekoga drugega, mora vedeti, da ga uničenje čaka na vratih njegovega uspeha. Za ljudi, ki jih ne zanimata dialog ali drugačno mnenje, se zanesljivo ne more dobro končati – bodisi kratkoročno bodisi dolgoročno.

Aleksander Čeferin in njegovi prijatelji med dobrodelno nogometno tekmo v Stožicah. FOTO: Marko Pigac/pigac.si

Napovedali ste ponovno kandidaturo za predsednika Uefe, volitve bodo čez dobro leto dni. Kaj bodo vaši cilji oziroma ali imate kakšne druge nedokončane projekte, če odmisliva superligo in svetovno prvenstvo, ki ga Fifa želi vpeljati na dve leti?

Ključno je, da ohranimo evropski model športa tudi v prihodnje. Vesel sem, da je urad francoskega predsednika Macrona že vzpostavil stik z nami, da bi problem uredili na ravni Evropske unije. Francozi želijo sodelovati z Uefo, Slovenija tega ni znala izkoristiti. Evropski model športa je res pomemben, tudi zaradi tega nogomet ohranja tak status pred drugimi športi in lahko pomaga pri reševanju različnih družbenih izzivov. In drugič, s finančnim ferplejem moramo zagotoviti, da bodo vse ekipe kompetitivne, hkrati pa moramo omogočiti oziroma dovoliti investicije v nogomet, ker bodo vlagatelji v nasprotnem primeru investirali drugam. Pomemben je tudi nadaljnji razvoj ženskega nogometa …

… kako vam kaže z eurom?

Julija letos bo evropsko prvenstvo v Angliji, za katero smo do danes prodali že okoli 800.000 vstopnic, pa je dotlej še pol leta. Povezovati se želimo tudi z drugimi konfederacijami. Razmišljamo o digitalizaciji nogometnih produktov. Zgolj prodati TV-pravice je premalo, še močneje se želimo približati mladim. Aktualni so tudi žetoni NFT. Imamo svojo televizijo, razmišljamo, kaj bomo naredili s trgi, kjer je po 200 ali 300 milijonov prebivalcev, toda tamkajšnja ponudba je majhna. Bomo tam prenašali tekme na svoji televiziji in tako propagirali nogomet? Imamo torej zelo veliko idej. Na žalost je tako, da hkrati z načrti vselej vzniknejo tudi novi še bolj pereči problemi.

Pričakujete prihodnje leto protikandidata?

Za zdaj ga ni na obzorju, toda seveda nikdar ne moreš vedeti vse do konca obdobja za vložitev kandidature.

Uefa z Aleksandrom Čeferinom postala še bolj evropska

Ste tudi humanitarno naravnani in predsednik Uefine fundacije za otroke. Lani so javno odmevale tri akcije: dobrodelni tekmi v Petrinji in Stožicah ter obisk poljsko-beloruske meje. Kaj ste videli na omenjeni meji?

V časopisu sem prebral, kaj se dogaja, da so torej zaprli mejo tako Belorusi kot Poljaki, vmes pa so bili ujeti begunci, ki so umirali od mraza, saj je bilo minus deset stopinj Celzija. Tudi otroci so umirali. Poklical sem sodelavce na Uefini fundaciji za otroke in jim dejal, da jim moramo pomagati. Naši so najprej klicali urade, ki jih ne bom imenoval, tam pa so jim odvrnili, da je treba počakati dva tedna na politični razplet krize. To za nas ni bilo sprejemljivo, zato smo se takoj povezali z nevladnimi organizacijami, ki so bile na tistem območju, jim nakazali denar za tople obleke in spalne vreče. Ne vem, kako je zdaj, kar pa se je dogajalo takrat, je bilo v resnici noro. Mi smo pomagali, kolikor smo lahko.

Nekateri si konec leta zadajo nove načrte, drugi prisegajo na želje in zaobljube. Kam bi lahko uvrstili vas?

Bolj prisegam na načrte. Da bi kaj sklepal okoli novega leta, mi ni blizu. Bistveno se mi zdi nekaj drugega in dolgo sem potreboval, da sem se tega naučil: dejansko ne veš, kaj se bo zgodilo čez eno leto ali že čez pol leta. Dobro je delati, kot misliš, da je prav, četudi občasno narediš napako, in se prepustiti toku. Jaz sem namreč tip človeka, ki želi imeti v vsakem trenutku vse pod nadzorom, to pa je tudi močno obremenjujoče. Ravno pred novim letom sem razmišljal, da ob vsakem dogodku ali nepredvideni situaciji razmišljam korak naprej. To je dobro, ker me je težko pretentati; v trenutku, ko je vse dobro, pričakujem, da bo nekaj priletelo … Hkrati pa je to obremenilno, ker nikdar ne uživam v trenutku. Takoj ko mi nekaj uspe, si že rečem, aha, dobil si nove sovražnike … (smeh) Tako sem dobro zaščiten, ker sem nenehno v pripravljenosti. Mnoge je namreč odneslo, ko so se vzpeli visoko in si rekli, da jim nihče nič ne more. To seveda ni modro, kot tudi ni dobro, da ne uživaš v trenutku.

Drži, toda težko si je predstavljati uspešnega človeka brez lastnosti, ki jo omenjate.

Verjetno res, saj te danes res hitro pretentajo. Kljub temu se večkrat vprašam, zakaj preprosto ne uživam in se sprostim. Ob neki priložnosti mi je nekdo rekel: »Odlično vodiš Uefo, ampak uživaj, vseskozi si v 'gardu'«. Toda z gotovostjo lahko rečem, da bi me superliga zrušila, če ne bi bil prav ves čas v obrambni drži. Če bi o odzivu na ustanovitev superlige razmišljal le en teden, bi bilo prepozno in bi bitko najbrž izgubili.