Slovenija je čakala 24 let na vrnitev med nogometno elito stare celine, evropsko prvenstvo v Nemčiji bo njen prvi euro po zgodovinskem letu 2000. Ni dvoma, da bodo dvoboji z Dansko, Srbijo in Anglijo junija 2024 ustavili čas na sončni strani Alp, Slovenci vnovič tesno spremljajo nogometno reprezentanco. Za to je zaslužen njen selektor Matjaž Kek, avtor tretje slovenske nogometne pravljice, projekta, ki temelji na skupnem cilju, pozitivni energiji in vrhunskem znanju.

Kek uspešen v razmerah popolne konkurence

Med vsemi športi na svetu je nogomet najštevilčnejša in najbogatejša panoga, posledično najbolj konkurenčen šport. Ni enostavno priti na evropsko prvenstvo, Slovenija je pustila za seboj več bogatih narodov z zavidljivo tradicijo, kakršni so Norveška, Švedska, Poljska ali Irska. Navsezadnje bodo 16., 20. in 25. junija njeni tekmeci trikrat dražja ekipa Danske, trikrat dražja ekipa Srbije in najdražja reprezentanca na svetu – dobro milijardo evrov vreden kolektiv Anglije.

Bil sem obešen in mrtev trener, toda zaščitil sem fante

V razmerah popolne konkurence je izpeljala svoj načrt tudi Slovenija, natančneje strokovni štab, ki ga vodi selektor Matjaž Kek. Zapriseženemu Štajercu, ki je odraščal v stolpnici v bližini Ljudskega vrta, je uspelo doseči, da se je podredila projektu A reprezentance celotna Nogometna zveza Slovenije. Od prvega dejanja tik ob kitajsko-kazahstanski meji do zadnje tekme z Azijci v Stožicah so igralci izžarevali visoke ambicije, na tej poti pa smo videli več precedenčnih dogodkov – Slovenija je prvič v svoji zgodovini premagala Finsko, prvič ostala nepremagana z Dansko in prvič zmagala v Belfastu. Za nekatere samoumevno, toda gre za posledico načrtnega dela.

Morda je Kek najbolj znan med 1690 slovenskimi nogometnimi trenerji, toda na vrh je prišel tudi z zaupanjem drugim. Pred pičlim letom in pol so ga navijači linčali, mediji pa odpisali, toda salomonsko se je umaknil in omejil pritisk na igralce, ki so nato – pod vodstvom pomočnika Boštjana Cesarja – zasukali zgodbo, drugo je zgodovina, v kateri je dvakrat neuspešno želel streti Slovenijo tudi najboljši napadalec na svetu Erling Haaland.

Nogometna družina Kek

Kek ne bi mogel biti močneje zapisan nogometu. Dober nogometaš je bil že njegov oče Franc, Matjaž je igral za Maribor in reprezentanco, obetal je tudi Matjaž mlajši, toda poškodba ga je zgodaj preusmerila v druge vode, kot trener zdaj zori v taboru Mure, celo Kekova soproga Gordana zna o nogometu povedati več kot marsikateri navijač Slovenije. Toda kdor meni, da je Kek sproščen samo v nogometnem miljeju, živi v veliki zmoti. Res se počuti v trenirki in na igrišču bolje kot v čevljih in v pisarni, toda njegove misli zaseda veliko več od nogometa. Večino svojih prijateljev ohranja zunaj nogometnega okolja, z njim se lahko pogovarjaš o nogometu, znanosti ali – kulinariki in visoki modi.

Matjaž Kek se odlično znajde na nogometnem igrišču. FOTO: Jure Eržen/Delo

Na slehernem koraku poudarja vlogo svojih sodelavcev in uživa v odraščanju nogometašev, ki jih vodi od leta 2018. Nekateri so vstopili v izbrano vrsto v najstniških letih kot Benjamin Šeško, drugi so si ustvarili družine, treba jih je povezati v homogeno celoto. Če je bila prva nogometna pravljica pod vodstvom Srečka Katanca rezultat znanja iz bivše SFRJ, druga z Matjažem Kekom »narejena v Sloveniji«, je tretja nastala v novih razmerah globaliziranega sveta. Kek je postal od leta 2011, ko je zapustil reprezentanco, še boljši trener, 62-letni strokovnjak se ne boji deliti izkušenj s sodelavci in ne okleva pri črpanju znanja v obratni smeri.

Tudi zato prinaša uspeh slovenske nogometne reprezentance pravo sporočilo: Matjaž Kek je zrežiral podvig, ker je stavil na čisto znanje, ne na demagogijo v slogu starih jugotrenerjev ali nastopaštvo njihovih naslednikov. Zaupanje stroki in upoštevanje znanja namreč v Sloveniji nista samoumevna.

Gašper Čarman. FOTO: Marko Feist/Slovenske novice