Kot kanja uživa v opazovanju zemeljskih podrobnosti

Z odstiranjem problematike zdravstvenega sistema in lucidnimi vpogledi v družbene razmere bralcev nikoli ne pusti ravnodušnih. Ti se k njegovim tekstom radi vračajo, on pa pravi, da se užitek v pisanju začne, ko o neki stvari napiše lep odstavek: »Takrat imaš to za merilo resnice in greš lahko na naslednjega.«



Občutek je lepši, ko se spomniš pisanja kot pa govorjenja, poudari. Pisateljska oziroma pesniška žilica se je v njem prebudila v gimnazijskih letih. Takrat je pod psevdonimom napisal tekst, ki ga je učitelj pohvalil in ga poučil, da objavljanje pod izmišljenim imenom nima teže, ker to nisi ti. Kmalu je spoznal, da res lahko napreduje samo tako, da se ob objavi izpostavi: »Ni treba, da se kdo drug odzove. Pomemben je že tvoj odziv na to, ko je nekaj na papirju. Tudi znanstvenik mora večino časa pisati projekte in članke. Marsikdo se zaradi tega jezi, a na koncu se vedno izkaže, da tisti, ki ne ustvarja mejnikov s publikacijami, ne napreduje.«

Plodovit avtor

Ob vpisu njegovega imena v Delov arhiv dobimo več kot dva tisoč zadetkov. Njegova uradna bibliografija obsega 1300 enot. Bil je urednik revij Problemi, Literatura in Sodobnost ter knjižne zbirke. Poleg številnih raziskovalnih člankov in kolumn je napisal šest knjig poezije, tri romane in tri knjige esejev. Za literarno delo je prejel številne nagrade, tudi nagrado Prešernovega sklada.

Pesmi, pod katere se z veseljem podpiše, a jih ne zna na pamet, je precej. Izpostavi Krmilnico, ki so jo deklamirali po vsej Jugoslaviji. Najbolj se poistoveti s pesmijo o lisici, ki beži pred psi in postane taka mojstrica kopanja lukenj, da nekega dne psi dobijo občutek, da jih je nekdo začel zasledovati. V teh verzih se najde, ker meni, da vsaka stvar, v katero daš veliko srca in truda, prinese tudi največ zadovoljstva. »Ko človek premišljuje za nazaj, se mi zdi, da je bil najbolj zadovoljen v obdobjih velike aktivnosti. Najbolj mučno je, ko ne veš, kaj bi s svojim časom.«

Človek urnikov

Teh obdobji pri njem gotovo ni. Pri vseh aktivnostih se človek vpraša, koliko ur ima njegov dan. Oseminpetdesetletni sogovornik, ki je diplomiral na ljubljanski medicinski fakulteti ter se specializiral v mikrobiologiji in imunologiji, poleg vpetosti v pisateljevanje in publiciranje vodi centralni slovenski imunološki laboratorij za diagnostiko imunskih deficitov. Zaposlen je kot redni profesor in predstojnik katedre za mikrobiologijo in imunologijo na ljubljanski medicinski fakulteti. Predava tudi na biotehniški fakulteti in fakulteti za farmacijo.

Od septembra 2011 je glavni in odgovorni urednik revije ISIS, ki jo izdaja zdravniška zbornica, v tiskarni sta obsežna univerzitetna učbenika Mikrobiologija in Imunologija, pri katerih je prav tako glavni urednik. Kot strokovnjak je ali je bil vključen v številne kategorije zdravstvenega sistema: dva mandata je bil član republiškega zdravstvenega sveta, je član znanstvenoraziskovalnega sveta medicinskih ved, senata medicinske fakultete, predsednik njenega odbora za založniško in knjižnično dejavnost ... Zaradi vsega tega ima vpogled v zgodbe in interese, ki so podlaga vsake zdravstveno-politične odločitve.

Kratki stik s politiko

Pred leti je pomagal pisati zdravstveni program SMC, a je bil nad delom takratne ministrice razočaran. O politikih je leta 2013 dejal: »Vsi naši politiki so ne glede na barvo izjemno liberalni v svojih glavah in besedah, v fantazmah torej; ampak ko dobijo priložnost za vsaj majhne konkretne izboljšave države, se ustrašijo, da še ni čas, in raje ostanejo pri brezpomenskem, abstraktnem, ideološkem spreminjanju 'vsega'. Namesto da bi opravili vsaj eno spremembo na bolje.«
So njegove sposobnosti že na meji genialnosti? »Gre zgolj za rutino,« odgovori v smehu in doda, da je človek urnikov in organizacije. Kot nekdanji rokometaš Prul in Slovana se še vedno rad sprošča pri športnih aktivnostih.

Ena njegovih pesmi, ki odslikava avtorjevo brezkompromisno podajanje mnenj v svojih kolumnah, pravi: »Čas je, da si povemo, če si sploh lahko kaj povemo, in da si damo, če si sploh lahko kaj damo. Čas je in kmalu bomo ostali tudi brez njega.«