Andrej Razdrih in Gojko Zalokar: »Če sem jaz oče, je on mama«

Enim gre na živce, saj zadnji oktobrski konec tedna vsako leto znova ohromi promet v prestolnici. Drugi ga obožujejo, saj njihov trud takrat dobi obliko. Tretji se ne znamo odločiti, ga pa iz leta v leto spremljamo. Stvar subjektivne presoje. Toda objektivnega dejstva, da je ljubljanski maraton v manj kot četrt stoletja iz skromnega tekmovanja zrasel v eno največjih in najbolje organiziranih rekreativnih prireditev v regiji, ni mogoče zanikati.



Ideja se je rodila v New Yorku. Odvetnik Andrej Razdrih je na tamkajšnjem maratonu pomislil, zakaj nečesa podobnega nimamo v Sloveniji. Kasneje je kot edini član nestrankarske liste Rad imam Ljubljano prišel v mestni svet in leta 1996 izkoristil ponujeno priložnost. S pomočjo tedanje načelnice oddelka za šport Francke Trobec mu je uspelo prepričati župana Dimitrija Rupla, da so jim zagotovili zagonska sredstva za prvi ljubljanski maraton. Že pred tem je poznal Gojka Zalokarja, direktorja časomerilne organizacije Timing Ljubljana, ki je imel za seboj dve desetletji izkušenj z organizacijo teka trojk.

»Prvi maraton smo morali organizirati v dveh mesecih; če bi zamudili, bi projekt izpadel iz mestnega proračuna. Edini 'norci', ki so ga bili sposobni izpeljati v tako kratkem času, so bili na Timingu,« se spominja idejni oče ljubljanskega maratona. Zalokar je takoj privolil in ta tandem je na čelu ljubljanskega tekaškega praznika ostal do letos. Razdrih kot predsednik organizacijskega odbora, Zalokar kot direktor prireditve. »Če sem jaz oče, je on mama – s svojo organizacijsko ekipo je rodil ta maraton,« o dolgoletnem sodelavcu in prijatelju pove Razdrih.

»Rastel je, tako kot raste življenje«

Na prvem je nastopilo 673 tekačev in tekačic, na jubilejnem dvajsetem 24.372. Rekordna znamka moškega maratona se je spustila za več kot petnajst minut, dekleta so napredovala še za minuto več. »Rastel je, tako kot raste življenje,« je pred dvema letoma povedal Zalokar (z avtorjem prispevka nista v sorodu). Kaj bi izbrali, če ne bi bilo omejitev: 40.000 udeležencev ali rekord proge pod 2:05? sem ga takrat vprašal. »Prvo,« je izstrelil. Želja se mu ni izpolnila, je pa Etiopijec Sisay Lemma naslednje leto tekel 2;04:58.



»Mislim, da smo se skozi leta dobro dopolnjevali,« danes ugotavlja Razdrih. »Jaz in Jelo, ki je naš 'človek v Havani' (Gabrijel Ambrožič že vrsto let opravlja pomembne funkcije pri Mednarodni atletski zvezi, hkrati pa skrbi, da na ljubljanskem maratonu nastopijo čim boljši maratonci, op. a.), sva v ospredje postavljala tekmovalni vidik, Zalokar pa je več pozornosti posvečal rekreaciji in vzgoji.« Čeprav so se veliko stvari naučili s preučevanjem maratonov z daljšo tradicijo, so po Zalokarjevi zaslugi v nečem orali ledino: na njegovo pobudo so ob prelomu tisočletja v program uvedli šolske teke, česar tedaj ni počel nihče, danes pa to postaja stalna praksa.

Brez nostalgije

Letos se je Razdrih odločil, da je napočil čas, da se po 23 letih umakne iz prve vrste. Boljši trenutek bi težko izbral: ljubljanski maraton je lani prijel zlati znak Iaaf, kar ga uvršča med osemdeset najbolj vrhunsko prirejenih maratonov na svetu. Ga ob umiku z vodilne pozicije prevevajo nostalgično-grenka čustva? »Kje pa! Naša ekipa je nekakšen družbeni stroj in njegove sestavne dele je treba pravočasno zamenjati, da se ne obrabijo in jim ne zmanjka idej.« Podobno je nameraval storiti tudi Zalokar, a mu ni uspelo v celoti, zato bo funkcijo direktorja očitno opravljal še kakšno leto. Zakaj? »Ker je Razdrih mimo mene šel k županu,« se nasmeji. »Meni pa župan še ne pusti oditi; razumem ga, saj predaja poslov v tem primeru ni stvar, ki bi jo lahko izpeljal v tednu dni.«