Ninna Kozorog: Da bi vsak znal odpreti oči in pomagati z malimi dejanji

Zdravnica Ninna Kozorog, specialistka nevrologije, na vprašanje, kako bi sebe opisala z eno besedo, odgovarja – naivna, ker verjame, da je prav vsak posameznik v svojem srcu dober. Tako je tudi Humanitarček, ki ga vodi, društvo desetih entuziastičnih posameznikov, prepričanih, da lahko dobrota malih ljudi pomeni veliko. Njihov zelo odmevni #projektVida vse nas opominja na starostnike, ki živijo sami in v stiski.



»Štiristo dvajset evrov se porabi takoj. Se znajdem. Kupim znižano. Veliko ne rabim. Boli me pri srcu. Berem vedno manj. Ne vidim več, očala bi rabila. Taprava so pol penzije, čez tapoceni ne vidim. Tako poslušam radio, gledam televizijo. Vse lepe slike, vse srečne ljudi. Jaz se že dolgo ne smejim več. Pa ne zato, ker zaradi moževih rok nimam zob. Ampak ker se nimam za kaj.« Tako pripoveduje gospa Olga. Društvo Humanitarček je v #projektVida objavilo njeno zgodbo in pričevanja še mnogih drugih starostnikov – ne le zato, da bi spodbudili zbiranje konkretne pomoči, ampak tudi za ozaveščanje. »Ljudem bi radi dali misliti, da se ozrejo okrog sebe in opazijo, če je v njihovi bližini nekdo tako prezrt. Pogosto najdemo starejšega človeka, ki mu je res težko, v strnjenem naselju ali v bloku. Hudo mi je in se sprašujem, ali smo postali tako individualistična družba,« pravi Ninna Kozorog.

Štiriintridesetletnica iz Celja se je med študijem medicine v Mariboru začela posvečati brezdomcem. Ko je šel naokrog glas o entuziastih iz Humanitarčka, da se hitro »obrnejo«, so jih ljudje začeli opozarjati na stiske mnogih starostnikov. »Njihovo število narašča. Pa ne gre za to, da bi mi bili bolj pridni in imeli vedno bolj odprte oči, ampak je bede v resnici vedno več,« opozarja Ninna Kozorog, najglasnejša zagovornica načela, da mora biti pomoč dostojna in dostojanstvena z obeh strani. Naj se podari samo tisto, kar nekdo potrebuje, ne pa, kar mi mislimo, da potrebuje.




 

Ne smemo in ne moremo samo čakati

Priznava, da jo je odziv na #projektVida presenetil. Akcija je dobila ime po gospe Vidi, ženici, ki je vsak ponedeljek, sredo in petek, »točno kot urica«, prišla v trgovino po mleko in kruh. Na telefon Humanitarčka je klicala prodajalka, da neke gospe ni več v trgovino, že nekaj dni, pa bi morala priti. Trije prostovoljci so šli v akcijo, da bi jo izsledili – o njej so vedeli le, da je stara, suha, težko hodi in nosi rdečo ruto. Našli so jo, v napol podrti hiški sredi pohorskih gozdov, tri dni kasneje je v bolnišnici umrla zaradi podhranjenosti, dehidracije in pljučnice.

Velika večina zgodb, ki jih zdaj objavljajo, z dovoljenji protagonistov – a s spremenjenimi imeni in simboličnimi fotografijami – ima bolj optimistično nadaljevanje. Ljudem jim je uspelo urediti varstveni dodatek, jim organizirati tople obroke, jih preseliti v boljša stanovanja ali jim obnoviti hiške, vključili so jih v programe, kjer izdelujejo piščalke, »možiclje« za na ključe, kvačkajo prtičke. Nekomu so prinesli radio, drugega pospremili po očala.


Brazgotin od vsega gorja, ki so ga pretrpeli, pomanjkanja, zlorab očetov ali očimov, udarcev mož in včasih tudi sinov, norčevanja sošolcev, poniževanja sosedov, ni mogoče izbrisati, so pa prispevali pomembne kamenčke, da bo del jeseni njihovega življenja bolj svetel. Da vedo, da je nekomu mar. Dali so jim občutek vrednosti. Pri marsikom so se morali truditi po več mesecev, da so pridobili toliko zaupanja, da je sprejel pomoč. Zlasti tistim, ki so v življenju veliko delali, je to pod častjo. In jih je sram revščine.

V samo nekaj tednih so »dobili« 112 novih »Vid« – starostnikov, na katere so jih opozorili sosedi, poštarji, zdravniki. Prostovoljci – ki imajo vsi tudi svoje redne službe – poskušajo preveriti situacije, najti rešitve, poiskati oziroma aktivirati svojce, urediti dostop do hrane, jih vključiti.

»Vedno kritiziramo družbo in sistem. In marsikdaj lahko iščemo sistemske rešitve, ne smemo in ne moremo pa samo čakati nanje. Kajti del družbe in del sistema je prav vsak od nas,« je prepričana Ninna Kozorog.