Vemo, kaj bi morali storiti za svoje zdravje, a praksa tega ne izkazuje

Uvodni nastop v drugo okroglo mizo o znanosti za zdravje na konferenci Zdravje 2024 v organizaciji medijske hiše Delo je imel dr. Rado Pišot, direktor ZRS Koper. Opozoril je na pomen gibalne neaktivnosti. Kronične bolezni, kot so kronična obolenja dihal, srčno-žilne bolezni, sladkorna bolezen, rakava obolenja v svetu povzročajo 75 odstotkov smrti. Gibalna neaktivnost na te bolezni pomembno vpliva, je najhujši sovražnik zdravja, je poudaril, pri čemer to ni nasprotje gibalni aktivnosti.

Ena ura gibanja na dan ni dovolj, da zmanjšamo tveganja, temu bi morali nameniti tretjino časa. Podatki pa kažejo, da je gibalna neaktivnost skoraj 20-krat bolj prisotna kot zmerna in intenzivna gibalna aktivnost in več kot 80 odstotkov populacije je premalo aktivne. »Poseben problem je pri starejših, do neaktivnosti prihaja zaradi nepredvidenih obdobij zaradi bolezni, neaktivni so sami po sebi. Vse to vodi v mišični propad,« je dejal, zmanjšanju neaktivnosti moramo kot družba nameniti pozornost in poiskati načine za napredek na tem področju.

Možnosti, kako to narediti je več. A kot je dejal, se z uvajanjem dodatne ure športne vzgoje v šolo ukvarjamo že leta, s programov na univerzah smo športne aktivnosti izbrisali. Tu so še programi zdravja na delovnem mestu, ki pogosto ne doseže namena, splošni programi preventive, prehabilitacije oziroma priprava bolnikov na operacije. Ob tem je spomnil na raziskavo, ki jo izvajajo na ZRS Koper v sodelovanju s partnerji. Preiskovanci so deset dni ležali v postelji in si ob tem s pomočjo tehnologije (VR-očal) predstavljali, da opravljajo gibalne vaje. Izkazalo se je, da so ohranili več funkcije mišic, sestave in metabolizma v primerjavi s tistimi, ki te tehnologije med ležanjem niso uporabljali.

Kako torej povečati zavedanje o pomenu gibanja, kako doseči, da bo posameznik vsak uro na dan imel zmerno do intenzivno gibanje. »Bomo uvajali davke na uporabo dvigal, sedenje? Bomo prepovedali telefone, po vzoru cigaretne embalaže objavljali fotografije na embalažo z nezdravo prehrano? Ali lahko to naredimo drugače? Delovati moramo skupaj, kar zdaj ne velja,« je prepričan Pišot.

Znanost za zdravje

V nadaljevanju se je o tem, kako lahko k zdravju prispeva znanost, pogovarjal z doc. dr. Mladenom Gasparinijem, dr. med., specialistom splošne in žilne kirurgije, izr. prof. dr. Nado Rotovnik Kozjek, dr. med., ustanoviteljico in vodjo Oddelka za klinično prehrano na Onkološkem inštitutu v Ljubljani, ter vodjo Slovenskega združenja za klinično prehrano, ter z izr. prof. dr. Petro Došenović Bonča, vodjo magistrskega programa Management in ekonomika v zdravstvenem varstvu Ekonomske fakultete Univerze v Ljubljani.

Nada Rotovnik Kozjek FOTO: Jože Suhadolnik/delo

Prof. dr. Nada Rotovnik Kozjek je izpostavila, da s telesno dejavnostjo reguliramo presnovo, s tem pa lažje obvladujemo kronične bolezni. Presnovi pa je treba ustrezno prilagoditi prehrano. »Klinična prehrana je del personalizirane medicine. Prehrano na osnovi znanj prilagodimo presnovnim in telesnim značilnostim posameznika, diete za splošno javnost, razen pri bolezenskih stanjih, odpadejo,« je dejala in dodala, da si stroka prizadeva, da bi ta personalizirani način prehrane postal sistemsko del zdravstvenega sistema, predvsem na primarni ravni.

Doc. dr. Mladen Gasparini je opozoril, da v teoriji zelo dobro vemo, kaj je dobro in kaj bi morali storiti za svoje zdravje, vendar pa je velika vrzel med teorijo – informacij je res ogromno – in uporabi znanj v praksi. »Obstajajo številne raziskave o tem, zakaj je tako, razlogi pa so številni. Pomembno je, da pri namerah za izboljšave v nekem kompleksnem sistemu gledamo širše, vplivi so multidisciplinarni,« je poudaril.

Na Nizozemskem so analizirali upoštevanje smernic in ugotovili, da 30 odstotkov ravnanj tem smernicam ne sledi. Pomemben razlog je bil, da jih uporabniki sploh niso poznali, med drugimi razlogi pa so bili tudi, da niso imeli časa, da se nadrejeni niso strinjali z implementacijo, da sistem ni omogočil uvedbe. Odgovorni nimajo izdelanega sistema in orodij, kako bi teorijo prenesli v prakso, je ocenil.

Opozoril je tudi na pomen vključevanja ekip, ki to izvajajo v praksi. Kot je ponazoril: »Če kot predpostavljeni zasledim raziskavo, ki nakazuje, da bi vpeljava v prakso lahko prinesla napredek, je to treba najprej predstaviti sodelavcem, jih motivirati za uporabo. Naročanje, kaj je treba narediti, kot je to morda veljalo v preteklosti, ni več primerno. Naslednji izziv pa je, kako spremembo implementirati dolgoročno. Izkušnje v medicini kažejo, da je za to potrebnih deset let.«

Ekonomija v zdravstvu

Petra Došenovič Bonča z Ekonomske fakultete Univerze v Ljubljani o vlogi ekonomije v zdravstvu meni, da imamo »ogromno znanja na mikro ravni in vse, kar vemo, proučujemo na ravni posamezne bolezni, ko pa pogledamo zdravstveni sistem in financiranje zdravstvenih programov, se bolezen izgubi«, »imamo pa silosno razmišljanje, kjer financiramo zdravila, primar, terciar ...«

Petra Došenovič Bonča FOTO: Jože Suhadolnik/Delo

Ali znamo v Sloveniji povedati, koliko nas bremeni kakšna bolezen? Za relativno malo bolezni znamo, odgovarja Bonča. Sladkorna bolezen nas v smislu neposrednih izdatkov in širših družbenih učinkov po njenih podatkih bremeni za 175 milijonov na leto v povprečju od 2019 do 2022.

Omenila je projekt, ki ravno poteka, nanaša pa se na to, kako fizična neaktivnost vpliva na določene bolezni: »Prihranki za sladkorno bolezen so okrog 7 milijonov evrov, za določene srčno-žilne bolezni 6 milijonov evrov.« To so le neposredni izdatki, končne analize posrednih učinkov še nimajo.

Kar 44 odstotkov smrti v delovno-aktivni populaciji nastane zaradi raka, je dodala: »V povprečju izgubimo zaradi raka šest produktivnih let življenja, kar glede na prezgodnjo umrljivost pomeni izgubo 31.000 evrov dodane vrednosti. Pri preventivi sta po besedah Bonče dva izziva: »Zelo hitro in enostavno se je odločati o posegih, ki imajo hitre učinke. Pri preventivnih programih pa je učinek čez desetletja.« Zdravstveni delavci imajo omejeno možnost, spremljati zdravstvene izide. Kako torej dokazati učinke? »Učinke je pogosto težko izmeriti, a so ravno tako relevantni,« dodaja Bonča.

Kardiološka rehabilitacija, ki smo jo v Sloveniji vpeljali v 2017, znižuje umrljivost in rehospitalizacijo pacientov. Kaj je torej problem v Sloveniji, se je vprašala Bonča in odgovorila: »Ko v Sloveniji sprejmemo nek program, ga sprejmemo po nekih kriterijih. Potem pa je treba vsak program spremljati ...«

Težava je premalo znanja

Nada Rotovnik Kozjek je glede uvajanja klinične prehrane v prakso dejala, da »nam je v celoti zmanjkalo kmečke pameti«: »Po ameriških raziskavah vložiš en dolar v ukrep klinične prehrane in dobiš 50 dolarjev nazaj.« Omenila je cost benefit študije, ki kažejo na manj postoperativnih zapletov, manj umrljivosti … Kozjekova zato ne razume, zakaj se »tisto malo presnove, ki je klinično uporabna, ne naučimo uporabljati v vsakdanji klinični praksi«.

Konferenca zdravje 24.9.2024 Ljubljana. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo

Kozjekova v prvi vrsti poudarja znanje in omenja kvalifikacije oziroma specializacijo klinične prehrane in kliničnih dietetikov, da bodo lahko delali v zdravstvu.

Mimo umetne inteligence tudi v zdravstvu ne bo šlo

Mladen Gasparini FOTO: Jože Suhadolnik/Delo

Mladen Gasparini o znanstvenih projektih meni: »Če se da, da se znanstveni projekti izvajajo znotraj kliničnega okolja, je več možnosti, da ga vzamejo kot svojega.« Rezultati morajo biti relevantni, dodaja in se sprašuje, kdo so entuziasti, ki bodo določene projekte, ki so se izkazali za pomembne, nadaljevali. Ali so te zadeve urejene sistemsko znotraj bolnišnice? Ali je sistemsko urejeno, da bo obstajalo plačilo za program, ki bo obstajal tudi, ko se bo zaključil?

A mimo umetne inteligence ne bo šlo, je prepričan Gasparini: »Če se zdravstvo ne bo ukvarjalo z umetno inteligenco, so tu industrije in drugi zainteresirani subjekti, ki se že aktivno ukvarjajo s tem.« Spomnil je na pametne ure, kaj vse znajo izmeriti ...

»Ali bomo mi to implementirali ali nam bodo drugi ’ukradli’, kar umetna inteligenca lahko dobrega prinaša.« Če nam uspe s tehnologijo zdravnike in sestre razbremeniti birokratskega dela, še meni, bomo s tem lahko bolj opolnomočili zdravnike, da uporabljajo svoje ’analogno delo’ in povečali učinkovitost sistema v smislu obravnave.