S skupnimi močmi zmanjšati količine odpadkov hrane

Čeprav ves čas in celo vse glas­neje tarnamo nad kakovostjo živ­ljenja, nam pogled na zabojnike z odpadki in količine zavrženih predmetov, predvsem pa hrane, govori nasprotno. Raz­iskave kažejo, da količine odpad­ne hrane naraščajo z rastjo BDP na prebivalca, naraščanjem porabe, urbanizacijo, pa tudi s spremembami življenjskega sloga in stalnimi zahtevami po svežini izdelkov. Ta valeča se snežna kepa ima v resnici družbene, ekonomske in okoljske posledice.

Prebivalec Slovenije je v letu 2020 v povprečju zavrgel 68 kilogramov hrane. Medtem ko je v lani objavljenem poročilu državnega statističnega urada nekaj upanja na boljše čase zbudil podatek, da se je količina zavržkov hrane na prebivalca za spoznanje zmanjšala, smo v zadnjem opazovanem letu to prednost zapravili, spet smo zavrgli kilogram hrane na prebivalca več kot v letu 2019. Na prvi pogled so bila manj skrbna gospodinjstva in trgovine z živili, bolj pa pro­izvodnja hrane ter gostinstvo in strežba.

A to ni nujno res. Če upoštevamo okoliščine, gre predvsem za prerazporeditev med dejavnostmi, ki je bila posledica pandemije covida-19. V gospodinjstvih je namreč lani nastalo 52 odstotkov vse odpadne hrane (ali za sedem odstotkov več kot v letu 2019), v trgovini z živili 11 odstotkov (ali za šest odstotkov več), v proizvodnji hrane sedem odstotkov (ali za desetino manj) ter v gostinstvu in strežbi hrane 30 odstotkov (ali za štiri odstotke manj).

Lani so v Sparu donirali hrano, med drugim zelenjavo, v skupni vrednosti več kot 800 tisoč evrov. FOTO: Mavric Pivk/Delo

Lani slabše kot leto prej

Skupno je v Sloveniji lani med odpadki pristalo kar 143.570 ton hrane ali za dva odstotka več kot leta 2019, ugotavlja statistika. Za odstot­no točko se je glede na leto prej povečal delež užitnega dela v odpadni hrani in tako dosegel že 40 odstotkov. Krivdo za prirastek na Statističnem uradu RS pripisujejo distribuciji in trgovini z živili, najverjetneje zaradi večjih količin hrane, zavržene zaradi pretečenih rokov uporabe. Evropska komisija namreč ugotavlja, da je to razlog za kar desetino zavržkov hrane, zato bo do leta 2022 revidirala raznolika evropska pravila o določanju rokov uporabe. V gospodinjstvih in gostinstvu je delež ostal enak.

In kje konča odpadna hrana? Lani so je največ, skoraj 43 odstotkov, predelali v bioplinarnah, slabo tretjino v kompostarnah, petino v obratih za mehansko biološko obdelavo mešanih komunalnih odpadkov, preostanek, dva odstotka, pa na druge načine.

Na ravni EU po podatkih Euro­stata vsako leto zavržemo 89 milijonov ton hrane, prav tako večinoma v gospodinjstvih, sledijo proizvodnja, gostinstvo in z najmanjšim deležem trgovina. Količina na prebivalca EU je v povprečju veliko večja, kot velja za Slovenijo, namreč 179 kilogramov na leto na prebivalca. Največ zavržemo svežega sadja in zelenjave, ki imata razmeroma kratek rok uporabe, sledijo žita ter mesni in mlečni izdelki. Posebej vzbuja skrbi podatek, da si ob tem kar 33 milijonov prebivalcev Unije vsak drugi dan ne more privoščiti dostojnega obroka.

V svetu se po ocenah v verigi od pobiranja pridelka do veleprodaje izgubi 14 odstotkov, pozneje pa zavrže 17 odstotkov celotne pro­izvodnje hrane. Z izgubljeno in zavrženo hrano se izgubi kar 38 odstotkov skupne porabe energije v svetovnem prehranskem sistemu.

Trije razlogi

Prvi razlog, zakaj je nujno ukrepati proti takšnemu razmetavanju s hrano, je torej lakota. V svetu se po ocenah zavrže kar tretjina pridelane hrane. S tem se zavrže ogromno pitne vode in pridelovalnih zmog­ljivosti.

Potrošniki si želijo trajnostne embalaže

Združeni narodi so se že sredi prejšnjega desetletja zavezali plemenitemu cilju, da bodo skupaj z vsemi deležniki na globalni, regionalni in lokalni ravni do leta 2030 izkoreninili lakoto. A se cilj vse bolj odmika. Izboljšanje stanja zavirajo politični konflikti, podnebni ekstremi in upadanje gospodarske aktivnosti. Število ljudi, ki trpijo zaradi pomanjkanja varne in nasit­ne hrane, se je lani v senci pandemije še povečalo. Stopnja podhran­jenosti, ki je od leta 2014 do 2019 stagnirala, se je lani glede na leto prej povečala z 8,4 na 9,9 odstotka. Tako je bilo po ocenah Organizacije ZN za kmetijstvo in prehrano (FAO) lani na svetu lačnih med 720 in 811 milijonov ljudi. Podatek, ki v zadnjih letih močno bode v oči: vsak deseti Zemljan je bil lačen in vsak tretji podhranjen.

Drugi razlog je ekonomski; zmanjšanje izgub in odpadkov hrane ob ustrezni kmetijski politiki prinaša pozitiven ekonomski učinek za vse člene v verigi in posredno zagotavlja socialno varnost malim podjetnikom in kmetom, pridelovalcem hrane, ter zmanjšuje uvozno odvisnost.

Določenemu delu odpadne hrane se ni mogoče izogniti. FOTO: Dominic Ebenbichler/Reuters

Z odpadno hrano je povezan tudi velik del emisij. Ocene strokovnjakov se sicer nekoliko razlikujejo; odpadna hrana naj bi globalno prispevala med šest in osem odstotkov emisij. Na ogljični odtis najbolj vplivajo žita in proizvodi živalskega izvora ter odlagališča odpadne hrane, kjer pri razkrajan­ju nastaja metan. Neuporabljena, zavržena hrana pa pomeni tudi neracionalno rabo naravnih virov, namreč zemlje, vode, gnojil …

Svetovni dan hrane
v 150 državah

Pobudi Združenih narodov, da je treba do leta 2030 na svetovni ravni prepoloviti količino odpad­ne hrane na prebivalca v prodaji na drobno in pri potrošnikih ter zmanjšati izgube hrane vzdolž proizvodne in dobavne verige, skupaj z izgubami po spravilu pridelka, je pritegnila tudi evropska komisija (ključna sta evropski zeleni dogovor, ki vključuje akcijski načrt za krožno gospodarstvo, strategijo »od vil do vilic« in strategijo za biot­sko raznovrstnost). Večina držav članic je sprejela posebno zakonodajo o izgubah hrane in odpadni hrani. Tudi Slovenija. Na podlagi resolucije Naša hrana, podeželje in naravni viri do leta 2021 je pripravila predlog strategije za manj izgub in odpadne hrane v verigi preskrbe s hrano.

Pogubna je predvsem plastika za enkratno uporabo

O tem, kako pomembno je ozaveščanje najširše javnosti o racionalnejšem ravnanju s hrano, govori tudi dejstvo, da imamo že vsaj tri svetovne dneve, posvečene hrani. Že tri leta je 7. junij dan varnosti hrane, 29. september je mednarodni dan ozaveščanja o izgubah hrane in odpadni hrani, 16. oktobra pa že 41 let zaznamujemo kot svetovni dan hrane. Ob tem se vrstijo dogodki, ki se večinoma osredotočajo na zmanjšanje ali odpravljanje lakote.

Na svetovni dan hrane 2021 bodo prireditve na temo skrbnejšega ravnanja s hrano potekale v kar 150 državah po svetu, tudi v Sloveniji. Letna konferenca Hrana, prehrana, zdravje bo nosila slogan »Boljša proizvodnja, boljša prehrana, boljše okolje in boljše življenje«.

V Sparu izdelkom nekaj dni pred iztekom roka uporabe znižajo cene in jih posebej izpostavijo. FOTO: Mavric Pivk/Delo

Primer trajnostne pobude

Odpadna hrana torej nastaja po celotni predelovalni verigi – od proizvajalca do končnega uporabnika. En del je neizogiben in ga je težko zmanjšati, drugi (užitni) del pa je s pravim odnosom mogoče zmanjšati.

Trgovina je člen v verigi, kjer nastane razmeroma malo odpadkov, le okoli desetina. Kljub temu si podjetja prizadevajo, da bi te količine kar se da zmanjšala – iz ekonomskih in tudi povsem etičnih nagibov. Spar Slovenija denimo najprej z rednim spremljanjem prodaje omogoča optimalno naročanje izdelkov in s tem minimalna vračila hrane. Posebej skrbno ravna z izdelki, ki se bližajo izteku roka uporabe; že nekaj dni pred tem jim zniža cene, označi s posebnimi označevalci in preloži na posebej izpostavljeno mesto. Želi namreč, da se potrošniki navzamejo spoštljivega odnosa do hrane in da z nakupom izdelkov tik pred iztekom roka uporabe prispevajo svoj delež k zmanjšanju količin zavržene hrane.

Minister Podgoršek: Predlog je zelo ambiciozen, morda celo preveč

Živila, ki ob koncu dneva ostanejo neprodana in so varna za uživanje, v okviru projekta Donirana hrana že od leta 2014 prek dobrodelne organizacije Zveza Lions klubov, distrikt 129 – Slovenija razdeljujejo med pomoči potrebne. Lani so začeli sodelovati še z dvema organizacijama, in sicer s Humanitarnim društvom Hrana za Življenje (Food for Life Slovenia) ter Slovensko filantropijo, Združenjem za promocijo prostovoljstva, letos se jim je pridružilo še društvo Krog 9. Nabor trgovin, ki redno sodelujejo pri predaji živil humanitarnim društvom, se širi.

V letu 2019 so tako donirali hrano (sveže pripravljeno hrano v trgovini, zelenjavo, pakirana in konzervirana živila ter mlečne in pekovske izdelke) v skupni vred­nosti več kot milijon evrov, lani pa skupno za več kot 800 tisoč evrov. Če hrana ni varna za uživanje, odstopa od kakovosti oziroma ne ustreza merilom za prodajo ali donacijo, jo predajo pooblaščenim podjetjem za ravnanje s tovrstnimi odpadki.

Trajnostni kruh

Druga pomembna vloga trgovca pri zmanjševanju količine odpadne hrane je ozaveščanje kupcev. V Sparu so se problema lotili s kampanjo Hrana ne sodi v smeti, v kateri kuharski chef Marko Pavčnik pripravlja vrhunske jedi iz hrane, ki bi jo marsikdo preprosto zavrgel. Poleg domiselnih videoreceptov deli prek spleta tudi uporabne nasvete za zmanjševanje odpadne hrane.

Lani ob svetovnem dnevu hrane je Pavčnik v posebni Sparovi akciji iz 68 kilogramov živil, kolikor jih v povprečju na leto zavrže Slovenec, skuhal kar 257 kakovostnih obrokov. Namenili so jih socialno ogroženim družinam in jim poleg tega podarili še 100 paketov hrane z daljšim rokom uporabe. Letos bodo v podobni akciji Iz tega kruha bo moka! pokazali, kako iz kruha nastane »moka«, iz nje pa nov, svež kruh, ki so ga poimenovali trajnost­ni kruh. Tudi ta bo osrečil pomoči potrebne družine.