Potrošniki si želijo trajnostne embalaže

»Če ne bomo spremenili načina proizvodnje in uporabe plastike, bo do leta 2050 v oceanih več plastike kot rib. Preprečiti moramo, da bi plastika prišla v vodo, hrano in v naše telo. Edina dolgoročna rešitev je zmanjšanje količine plastičnih odpadkov z večjo reciklažo in ponovno uporabo plastike,« je ob sprejetju strategije za plastiko poudaril Frans Timmermans, prvi podpredsednik evropske komisije, pristojen za trajnostni razvoj. Evropa bije plat zvona, vsako leto glasneje. Upravičeno.

Proizvodnja plastike, ki se je začela razvijati po prvi svetovni vojni, posebno hiter razmah pa doživela v drugi polovici prejšnjega stoletja, še vedno raste. Po podatkih Statiste je lani dosegla 367 milijonov ton. To je sicer malenkost (0,3 odstotka) manj kot leta pred tem. Padec, ki je prej izjema kot pravilo, je posledica pandemije covida-19. Če se bo trend rasti iz preteklih let nadaljeval, bo proizvodnja že leta 2030 dosegla 600 milijonov ton. Tretjino vse svetovne plastike proizvede Kitajska, skoraj petino ZDA, delež Evrope pa je v zadnjem desetletju upadel, in sicer z 21 na 15 odstotkov.

Strategija zoper nujno zlo

Medtem ko je bila včasih plastika znamenje napredka, je danes nujno zlo. Približno 40 odstotkov se je proizvede za embalažo, okoli petino za gradbeništvo, preostalo se razporedi na druge industrije (avtomobilska industrija, elektronika, medicina, šport, pohištvo ...). Plastika je uporaben material, ki ima številne prednosti, njen ključni problem pa je, kaj narediti z njo po uporabi, ker je težko razgradljiva. Zakopana potrebuje za razgradnjo več sto, celo do tisoč let. Zato se je začel ves svet dušiti v plastičnih odpadkih.



Samo v EU vsako leto ustvarimo okoli 26 milijonov ton plastičnih odpadkov. Recikliramo jih manj kot 30 odstotkov. Del jih izvozimo v predelavo prek meja EU. Samo Slovenija je po podatkih državnega inšpektorata za okolje in prostor lani izvozila 123.000 ton odpadne plastike in goriva, izdelanega iz odpadkov, največ v Malezijo, Turčijo in Indonezijo. Turčija je maja letos prepovedala uvoz odpadne plastike iz polietilenov.

Preostanek tovrstnega materiala pristane na odlagališčih pod zemljo ali v sežigalnicah. Velik del (nepreštetih) odpadkov pa žal še zmeraj konča v naravi, kjer onesnažuje gozdove, reke, obale in morja. Po ocenah fundacije Ellen MacArthur je kar 95 odstotkov vrednosti embalaže izgubljene po kratki ali enkratni uporabi, kar na leto znese okoli 72 milijard evrov. Dodati je treba še škodo, ki zaradi morskih odpadkov nastane ribištvu in turizmu. V EU vsako leto samo v morjih pristane od 150.000 do 500.000 ton plastičnih odpadkov. Med plastičnimi odpadki ima največji delež (59 odstotkov) plastična embalaža.



Znan je podatek, da proizvodnja plastike in sežiganje plastičnih odpadkov po svetu prispevata okoli 400 milijonov ton CO₂ na leto. To je ključni vzrok, da je EU leta 2018 izdelala strategijo za plastiko. Z njo želi doseči dvoje: da bo do leta 2030 vso plastično embalažo mogoče znova uporabiti ali reciklirati, in drugič, zmanjšati hoče uporabo mikroplastike ter plastičnih izdelkov za enkratno uporabo. Kot dodaten ukrep je komisija prepovedala nekatere plastične izdelke za enkratno uporabo (na primer plastični pribor, krožnike, slamice, plastične palčke za higienske izdelke), že nekaj let prej pa je začela omejevati uporabo lahkih plastičnih vrečk.

Vsi krivi, vsi dolžni

Krivde za onesnaževanje planeta s plastičnimi odpadki ne moremo pripisati zgolj enemu členu v verigi – ne zadnjemu, potrošniku, ne prvemu, podjetju, ki plastiko izdeluje, ne onim vmes, ki jo uporabljajo in posredujejo naprej. Tako se je treba nadlogi postaviti po robu družno, na strani ponudbe in povpraševanja. Povsem brez plastike si življenja ne moremo več predstavljati, lahko pa zmanjšamo njeno proizvodnjo, da izločimo vsaj tisto, najbolj problematično: plastiko za enkratno uporabo in plastiko, ki je ni mogoče reciklirati. Na raziskovalni sferi in industriji je, da najde načine, kako ta široko uporabni material nadomestiti, na potrošnikih pa, da bodo korenito spremenili svoje nakupovalne navade in raje posegali po trajnostnih izdelkih, ki sledijo načelom krožnega gospodarstva.

Pogoj, da se ta proces izpelje, je široka družbena zavest, ki jo širijo ekologi, razne nevladne organizacije, državne institucije in ne nazadnje tudi gospodarske družbe. Potrošniške organizacije, denimo, so lani svetovni dan potrošnikov posvetile trajnostnemu potrošniku, letos pa so pozornost usmerile v vlogo, ki jo imajo potrošniki, vlade in podjetja pri reševanju problematike onesnaževanja s plastiko.



Ker pa je navada železna srajca, se stvari le zelo počasi premikajo na bolje. Na splošno so potrošniki zaradi onesnaževanja vse bolj v skrbeh in vse več se jih poskuša izogniti vsaj nakupovalnim vrečkam za enkratno uporabo. Statistika kaže, da količine odpadne embalaže, ki nastane v gospodinjstvih in katere pomembni del je odpadna plastika, kljub temu še vedno rastejo, le da počasneje. Leta 2018 je slovensko gospodinjstvo v povprečju proizvedlo 146 kilogramov odpadne embalaže, kar je 11 kilogramov več kot leta 2015 in 50 kilogramov več kot leta 2011. Od tega je bilo kar dve tretjini mešane in plastične embalaže.

Izločeni ponudniki

Pred kratkim sta embalažno podjetje DS Smith in javnomnenjski inštitut Ipsos Mori opravila raziskavo o nakupovalnih navadah in preferencah potrošnika s posebnim poudarkom na spremembah zaradi pandemije covida-19. Dognala sta, da se evropski potrošniki vse pogosteje odločajo za izdelke s trajnostno embalažo. V anketi je sodelovalo 9000 odraslih iz Velike Britanije, Francije, Nemčije, Španije, Poljske, Belgije, Danske, Finske, Nizozemske, Švedske in Portugalske.

Sodeč po njihovih odgovorih, so potrošniki dandanes okoljsko bolj ozaveščeni kot kdaj prej. Več povprašujejo po pakiranju iz popolnoma recikliranih materialov in bolj trajnostni embalaži za spletno prodajo. Skoraj tretjina jih je nehala kupovati izdelke določenih blagovnih znamk, ker njihova embalaža ni trajnostna. Približno polovica Evropejcev si je zaželela več embalaže iz kartona ali papirja. Kar 58 odstotkov vprašanih pa si želi, da bi bili izdelki pakirani v manj embalaže.



V DS Smith Slovenija pri tem opozarjajo: »Kupna moč potrošnikov, ki se raje odločajo za okolju prijazne izdelke, se povečuje, zato obstaja večje tveganje za spletne trgovce, ki ne razmišljajo o trajnostni embalaži, ter za blagovne znamke, ki izdelke pakirajo v okolju škodljivo embalažo, da kupci po pregledu košarice ne bodo dokončali naročila.«

»Vrni plastiko«

Kot rečeno, so škarje in platno v rokah proizvajalcev, trgovcev, predelovalcev odpadkov, potrošnikov in zakonodajalcev. Dober recept, ki ga zagovarjajo tako evropska komisija, članice EU in seveda tudi Ekologi brez meja: Z ločenim zbiranjem in nato recikliranjem lahko zmanjšamo ogljični odtis plastičnih izdelkov tudi do desetkrat.



Upati je, da bodo k povečanju deleža recikliranja prispevale tudi pobude, kakršno so na evropsko komisijo naslovili državljani EU. Predlagajo uvedbo vseevropskega sistema kavcij za recikliranje plastenk. Pobudo so naslovili Vrni plastiko (Return the Plastics). Komisija naj bi izoblikovala vseevropski sistem kavcij za recikliranje plastenk. Države članice naj bi, kot terjajo pobudniki, poskrbele, da bodo supermarketi oziroma trgovske verige, ki prodajajo plastenke, namestili avtomate za povratno embalažo za recikliranje plastenk. Poleg tega naj bi zagotovile, da bi podjetja, ki proizvajajo plastenke, plačala davke na plastiko. Z njimi bi se financirala recikliranje plastenk in sistem kavcij za plastenke – v skladu z načelom, da plača onesnaževalec.

Organizatorji pobude zdaj zbirajo podpise. Če jih bodo v letu dni zbrali najmanj milijon iz vsaj sedmih držav članic, se bo morala komisija odzvati in odločiti, ali bo pobudi prisluhnila. Vsekakor bo morala svojo odločitev obrazložiti.
Sicer pa je pri recikliranju odpadne plastične embalaže Slovenija po podatkih Eurostata ena izmed bolj učinkovitih držav. Po ocenah istega vira je bilo v celotni EU leta 2018 reciklirane manj kot 42 odstotkov nastale odpadne plastične embalaže. Prva po stopnji recikliranja je bila Litva (69 odstotkov), sledila je Slovenija (60 odstotkov, podatki za 2017), njej pa Bolgarija (59 odstotkov). Na repu seznama so bile Malta (19 odstotkov, podatki za leto 2017), Francija (27 odstotkov) in Madžarska (30 odstotkov).