Globalno segrevanje ni nekaj, kar bi nas doletelo neodvisno od naše volje, ampak je posledica ravnanj posameznikov, podjetij, družbe kot celote. Dileme o škodljivih učinkih podnebnih sprememb ni več, steklo je »preštevanje«: koliko kdo prispeva k skupni »nesreči« ali bolje, kako oziroma za koliko bo z različnimi trajnostnimi ukrepi zmanjšal izpuste toplogrednih plinov. Zato je podatek o ogljičnem odtisu (»carbon footprint«) postal posebej pri podjetjih pomembna sestavina njihove trajnostne strategije, prezentacije in promocije.

Zakaj tako? Ker ogljični odtis ponazarja vpliv na podnebne spremembe: koliko ogljikovega dioksida (CO₂) in drugih toplogrednih plinov (TGP) izpuščajo v zrak posameznik, podjetje ali organizacija, dejavnost, dogodek ali izdelek.

Koristen pripomoček

V Umanoteri, ki že četrt stoletja sooblikuje trajnostno družbo, navajajo kopico razlogov, zakaj konkretno se podjetja odločajo za izračunavanje ogljičnega odtisa: da bi laže načrtovala ukrepe za zmanjšanje izpustov in stroškov, da bi si olajšala primerjavo s konkurenti, da bi o ogljičnem odtisu poročala bankam, zavarovalnicam, deležnikom in javnosti, da bi se izognila tveganjem zaradi cene fosilnih goriv in ogljika, vse bolj pomemben pa postaja ta podatek kot sredstvo za komuniciranje na trgu.

A izračun ogljičnega odtisa je zgolj začetek, poudarjajo v Umanoteri: »Dejanski namen izračuna je, da podjetje oziroma organizacija prepozna področja svoje dejavnosti, ki povzročajo največ izpustov TGP. To omogoča načrtovanje prioritetnih korakov za doseganje največjih učinkov pri povečanju energetske učinkovitosti in zmanjšanju škodljivih vplivov na okolje.« Kleč je torej v nadaljnjih korakih, omenjeni podatek je samo koristen pripomoček za vzpostavljanje celovitega sistema okoljskega upravljanja organizacije.

Vsota izpustov

Ogljični odtis merimo s pomočjo podatkov posameznega podjetja, dobavne verige, gospodinjstva, in sicer v tonah ekvivalenta ogljikovega dioksida (CO₂). Praktično vsaka človekova dejavnost povzroča izpuste CO₂, posledica teh pa so podnebne spremembe. Če želimo, da je seštevek čim bolj natančen, moramo zajeti čim širši spekter virov, poleg neposrednih tudi nepregleden rep posrednih.

V poročilo se šejejo tudi izpusti od transporta surovin v podjetje in izdelkov uporabniku. FOTO: Tomi Lombar/Delo

Razvrstitev emisij opredeljuje Protokol za toplogredne pline (GHG – Greenhouse Gas Protocol), mednarodno sprejeti standard za korporativno poročanje o emisijah. Emisije deli v tri glavne skupine. Prva so neposredni izpusti, ki nastajajo z izgorevanjem fosilnih goriv (premoga, plina, kurilnega olja, bencina ter nekaterih kemikalij).

V drugi skupini so emisije, ki izhajajo iz uporabe elektrike iz različnih virov, pri čemer je največ še vedno proizvedejo s pomočjo fosilnih goriv. Gre torej za emisije, ki ne nastanejo v podjetju, a mora to kot uporabnik prevzeti odgovornost za sproščanje CO₂. Elektrika iz obnovljivih virov, na primer sončne elektrarne, ima izpust nič, a če bi hoteli biti dosledni, bi morali upoštevati tudi izpuste, ki nastanejo pri izdelavi solarnih panelov. Sonce sicer prispeva samo nekaj odstotkov glede na elektriko iz fosilnih goriv, pa vendarle.

Tretja skupina oziroma obseg (tako imenovani Scope 3) pa zajema vse posredne emisije; vsi vhodni materiali so namreč s pridelavo, izdelavo, transportom itd. že povzročili emisije, preden so prišli v podjetje, prišteti pa je treba še vse emisije, ki bodo nastale pri uporabi njegovih produktov.

Medtem ko je izpuste iz prve in druge skupine razmeroma lahko izračunati, je tretji obseg bolj neoprijemljiv in izračun toliko bolj zahteven. Ne le zaradi tega, ker so ogljični odtisi pogosto med seboj neprimerljivi (zaradi različnih novo nastajajočih mednarodnih standardov in klasifikacij, načinov prikazovanja in upoštevanja različnih TPG v ekvivalentu CO₂), poleg tega pa je težko zaobjeti celoten razvejani »rodovnik« emisij.

V gospodinjstvu imajo največji ogljični odtis potovanja na daljše razdalje (z letali). FOTO: Shutterstock

Izračun prepustijo strokovnjakom

Tako podjetja, ki so resno na poti trajnostne preobrazbe, izračunavanje izpustov večinoma prepustijo strokovnjakom. To storitev ponuja vse več podjetij, posebej bogat nabor znanj o metodologijah, orodjih in pristopih ter podatkih za kakovostno oceno emisij različnih snovi pa premorejo strokovnjaki Centra za energetsko učinkovitost Instituta »Jožef Stefan«. Center namreč že vrsto let sodeluje pri pripravi strateških dokumentov države na področju energetske učinkovitosti (NEPN, energetska podnebna strategija) in v sklopu tega izračunava tudi emisije TGP na ravni države. Hkrati pa podjetjem pomaga izračunati, kakšne izpuste povzročajo s svojim poslovanjem.

Center nudi podjetjem celovit izračun njihovega ogljičnega odtisa, tako obsega 1 in 2, kot delno tudi obseg 3. Zadnji je bolj problematičen s stališča nabora podatkov in vseh potrebnih faktorjev za izračun. Kot nam pojasni strokovnjak s tega področja, svetovalec Centra za energetsko učinkovitost Instituta »Jožef Stefan«, Tomaž Fatur: »Naredimo lahko izračun, preverimo in potrdimo njihov izračun, lahko pa pripravimo izhodišča za ravnanje, ko podjetje ugotovi, kje so njegove šibke točke, in jim pomagamo najti primerne rešitve za kratkoročno ali dolgoročno obdobje.«

Z zelenim vodikom do čistejšega okolja

Podjetja so v zadnjem času spoznala, da je protokol GHG, ki je bil pripravljen leta 2005, eno ključnih orodij za poročanje o emisijah. Ta način je najbolj razširjen pri tistih, ki kotirajo na borzah. Slovenska podjetja, ki izračunavajo ogljične odtise, to počnejo v skladu s protokolom GHG.

Praksa in dileme

Po protokolu sta obsega 1 in 2 v izračunu obvezna, obseg 3 pa je zelo odvisen od tega, za kakšno poslovanje gre in s kakšnimi podatki razpolaga podjetje. Težko namreč primerjamo emisije obsega 3 na primer železarskega podjetja, ki krepek ogljični odtis »pridela« že samo z nakupom surovine – jekla, in banko ali zavarovalnico, ki za prodajo storitev na vhodu potrebuje v glavnem papir ali računalniško opremo. Upoštevati pa bi morali tudi drugo stran, izpuste, ki nastanejo ob uporabi izdelka ali storitve skozi njegovo življenjsko dobo.

»Tako v praksi podjetja ne poročajo o celotni količini izpustov, ne v Sloveniji in ne v tujini. Ker bi težko zajela vse emisije, bi bila medsebojna primerjava problematična. Če bi na primer podjetje, ki proizvaja gospodinjske aparate, upoštevalo tudi vso energijo, ki jo ti stroji uporabijo skozi celotno življenjsko dobo, bi bil njihov ogljični odtis ogromen. Poleg tega bi lahko prišlo v skupnem odtisu do podvajanja, če bi o izpustu poročal še lastnik stroja,« opisuje dileme poročevalcev Fatur. Tako naročniki poskušajo zajeti tiste emisije, ki so bolj pomembne: pri predelovalnih industrijah so to surovine in njihov transport do podjetja ter odvoz izdelkov iz podjetja. Upoštevajo tudi odpadke, vodo, storitve, prevoz zaposlenih na delo, saj je to nekaj, na kar podjetje lahko vpliva z notranjimi ukrepi in kampanjami.

Življenje bo zeleno, bolj kakovostno, a tudi dražje

Med glavnimi motivi za povečano zanimanje za izračune emisij je po mnenju Tomaža Faturja evropska taksonomija trajnostnega financiranja: »Podjetja želijo ugotoviti in zmanjšati svoj ogljični odtis zato, ker zakonodaja v zvezi z davki, financiranjem, posredovanjem finančnih institucij določa, da naj bi spodbujali samo tiste dejavnosti, ki imajo čim manjši vpliv na podnebje. Pri tem igra zelo pomembno vlogo bančni sektor na ravni Evropske unije. Banke se vrednoti po tem, kako zelen je njihov naložbeni portfelj, zato jim je v interesu, da z ugodnim financiranjem spodbujajo samo zelene projekte.«

Ekološka zavest podjetij pa se je začela krepiti tudi zaradi ozaveščenosti njihovih lastnikov. Ti po Faturjevih besedah zahtevajo od svojih podjetij, da kot naročniki zavežejo še svoje dobavitelje, da se opredelijo zeleno. Nemška avtomobilska industrija je na primer tudi nekaterim slovenskim podjetjem poslala zahtevo, da jim sporočijo, na kakšen način bodo v določenem obdobju postala ogljično nevtralna.