Zakaj bi Žan končal zdaj, ko še lahko sega po stopničkah?

Ljubljana – »Nerad se sprenevedam. Če me vidite nasmejanega, pomeni, da tudi sam čutim, da se sezona lahko začne. Prepričal sem se, da sem v stiku z najboljšimi in da sodim tja, kamor si želim,« je pogumen in odločen skok v poolimpijsko zimo, ki se v četrtek začenja s paralelnim veleslalomom v Carezzi, najavil trofejni deskar na snegu Žan Košir.

Prihajajoča sezona bo drugačna od prejšnjih, ki se jih je zaradi težav s hrbtom loteval po odmerkih in selektivno, z vsakim nastopom pa dokazoval, da ostaja polnopravni član svetovne elite. »Sodeloval bom na večini tekem, izpustil bom le nekaj najtežjih slalomov, ki so zelo nevarni za poškodbe, zagotovo v Bad Gasteinu, čeprav imam tam največ zmag, a sem tudi plačal največji davek. Vsako sezono sem se tam malo načel, nekoliko poškodoval in imel nato vso zimo težave,« je načrt razgrnil Tržičan, ki ne bo – kot v minulih sezonah – izpostavljal zgolj enega ali dveh tekmovanj, denimo januarskih Rogle in SP, temveč bo našel dovolj časa, da se bo za vsako preizkušnjo dobro pripravil. »Ko se enkrat podaš na ta vlak, se kaj dosti ne ustavljaš več,« pove v prispodobi.



Kot glavne cilje našteje ostati med kandidati za stopničke na vsaki tekmi, dodati še kakšno kolajno z velikih tekmovanj in biti ob koncu sezone nasmejan, cel in že z mislimi na prihodnjo. »Pritisk seveda bo. Kadar ga ni, tudi ni uspehov. Vztrajal bom toliko časa, dokler bom v stiku z najboljšimi. Največji zgled so mi tekmovalci, starejši od mene. Ne le v mojem športu. Ko poleti gledam tenis, se mi zdi, da je že desetletje vse enako. In če so v tenisu starejši toliko boljši, zakaj bi bilo pri nas drugače? Zakaj bi zdaj, ko sem še vedno sposoben skočiti na stopničke, končal kariero?« poudarja Košir, ki se zanaša na lastne občutke. Tudi ko je poleti tehtal, ali bi še nadaljeval, se je: »Predlani in lani ob začetku sezone enostavno nisem čutil, da sem že zraven. In nikoli mi to ni šlo povsem gladko z jezika. Ves čas potrebujem dokaze. Odkar sem na treningih videl, da sem v stiku z ostalimi, morda celo boljši, vem, da zmorem.«

V »civilu« z zavoro, na tekmah ne

V hrbtu ga še uščipne, »kot vsakogar, ki se malo skloni ali ko kida sneg. Toda poskušam postati zimzelen in tudi, ko nastane velika škoda, omiliti posledice. Ugotovil pa sem, da je najmanjša verjetnost, da se kaj zgodi, takrat, ko vozim 'na polno'.« V vsakodnevnem življenju ima po vseh težavah s hrbtom še vedno zavoro v glavi, na tekmah ne, ker zna odmisliti neprijetne okoliščine. Da bi ga v četrtek luknje na progi v Carezzi prestrašile, da bi ga bilo strah za hrbet, se ne boji, za kondicijsko pripravljenost prav tako ne. »Na eni tekmi ni več toliko nastopov kot nekoč, ko si se moral po progi spustiti desetkrat. Zdaj se šestkrat, pa še po kvalifikacijah je dovolj časa za kratek počitek. Torej ne bi smelo biti težav. S tira me lahko vrže le gosta megla, ki name zadnja leta precej vpliva. Takoj, ko ne vidim podlage, si tudi ne upam toliko tvegati,« pojasni 34-letni dobitnik treh olimpijskih odličij, ki ga tudi dosežki z največjih tekmovanj motivirajo za naprej: »Statistika pravi, da sem po številu kolajn eden najboljših v zgodovini deskanja, med alpinci jih nima več nihče, sicer pa sem izenačen s Shaunom Whitom. To mi daje zagon za še en olimpijski ciklus. To sem si vbil v glavo in ko se nekaj lotim, običajno tudi izpeljem.«

Z njim se strinja tudi trener Jernej Demšar: »Pristop je ostal nespremenjen, razlika od prejšnjih sezon je v tem, da mu telo dopušča malce večjo intenzivnost in več treningov – toliko, kolikor jih je potrebno opraviti, da so priprave idealno izpeljane. Seveda ni enako kot v njegovi šampionski sezoni 2015, vendar se konstantno izboljšuje.«