Zadržala leseno kolajno z gorenjskimi nageljni in se pobotala z Vogrincem

Nekdanja slovenska smučarska zvezdnica Mateja Svet je Slovenskemu smučarskemu muzeju v Tržiču predala vse svoje lovorike, ki jih je osvojila v sicer prezgodaj končani izjemni tekmovalni karieri alpske smučarke. Na novinarski konferenci je izrazila presenečenje nad velikim zanimanjem za njeno zbirko. Na novi razstavni steni muzeja bodo od sobote na ogled javnosti poleg pokalov in predmetov Bojana Križaja in Žana Koširja zdaj še najdragocenejši predmeti Mateje Svet. Gre za več kot 500 predmetov iz kariere priljubljene alpske smučarke, med drugim tudi najdragocenejše olimpijsko srebro, je na novinarski konferenci pojasnila direktorica muzeja Jana Babšek. Odločitev o predaji predmetov je pri Svetovi dozorel po več kot 30 letih izven smučarske karavane.

Nič ni nadomestilo njene ljubezni do smučanja

»K temu me sicer ni nihče nagovoril. Že kar nekaj časa sem razmišljala, da bi dala predmete nekomu, ki bi ga to zanimalo. Nisem si pa mislila, da bi to sploh koga zanimalo,« je pojasnila svojo odločitev, da muzeju in s tem slovenski javnosti in navijačem na vpogled preda lovorike.

Kot je dejala, ji priznanja in pokali veliko pomenijo, a najtežje je izpustila iz rok nekatere manj ugledne predmete, kot je tekmovalna oprema, ki s seboj nosijo številne zgodbe. »Ponošene rokavice, ki so bile polepljene z izolacijskim trakom, sem ohranila takšne, kot takrat, ko sem jih snela. En brezrokavnik, na katerega so se mi podpisali v ciljni areni številni smučarji, med drugimi Alberto Tomba in Pirmin Zurbriggen,« je izpostavila. Dogodek pa bil je zanjo čustven tudi iz drugih razlogov: »Zelo čustveno je vse to zame, je že dolgo časa, kar sem nastopala pred kamerami. Imam malce treme.«

Smučarske hlače, rokavice in štartna številka z olimpijskih iger v Calgariju 1988 Mateje Svet. FOTO: Suzana Kokalj/Tržiški muzej

Smuča bolj malo

Z odločitvijo o predaji predmetov muzeju je sledila Bojanu Križaju in Žanu Koširju. »Mislila sem, da Tržiški muzej sprejema eksponate samo tržiških smučarjev. Ko sem spoznala direktorico muzeja Jano Babšek, pa so stvari hitro stekle. Zelo sem vesela, da je Tržiški muzej to zanimalo, saj gre za odličen muzej, vrhunsko voden. V čast mi je, da bodo moji predmeti pristali v tem muzeju.« Ob tem je razkrila, da muzeju ni predala čisto vseh svojih predmetov iz časov tekmovalne kariere. »Pri sebi sem zadržala prvo kolajno, ki sem jo osvojila, leseno, z gorenjskimi nageljni.« Priznava, da zdaj smuča bolj malo, a šport še vedno pogreša, tudi tekmovalne čase. »Smučanje je 'fajn', ker je vse merljivo, in ima jasna merila, zato včasih kar hrepenim po tem in ga pogrešam,« je pojasnila Mateja Svet, ki jo je po končani tekmovalni poti pri le 21 letih poklicna pot zanesla v povsem druge vode in v zadnjih letih deluje kot diplomirana delovna terapevtka.

A mnogi Slovenci se je spomnijo predvsem iz njenih smučarskih časov. Zdaj 54-letna nekdanja odlična smučarka je namreč s svojim izjemnim talentom, odločnostjo in vztrajnostjo izrisala eno najuspešnejših slovenskih športnih zgodb. V svetovnem pokalu, v katerem je prvič nastopila pri vsega 15 letih, je 22-krat stala na odru za zmagovalce, od tega sedemkrat na najvišji stopnički. Na svetovnih prvenstvih je osvojila pet medalj, zlata je bila v slalomu leta 1989 v Vailu. Z olimpijskih iger ima srebro iz Calgaryja (1988), osvojila pa je tudi mali kristalni globus v veleslalomu v sezoni 1987/88. V letih 1984 do 1990 je bila sedemkrat najboljša športnica Slovenije, trikrat pa je bila v anketi Sportskih novosti izbrana tudi za najboljšo športnico Jugoslavije. Leta 1987 je za vrhunske dosežke v alpskem smučanju prejela Bloudkovo nagrado.

Mateja Svet je Tržiškemu muzeju podarila srebrno olimpijsko kolajno iz Calgaryja leta 1988 in mali kristalni globus za 1. mesto v skupnem seštevku svetovnega pokala v veleslalomu v istem letu. FOTO: Suzana Kokalj/Tržiški muzej

Javna sprava s Tonetom Vogrincem

Ob odprtju zbirke je prišlo tudi do javnega spravnega srečanja Mateje Svet in takratnega vodje slovenske smučarije Toneta Vogrinca. Specialistka za slalomske in veleslalomske zavoje je po vzoru svojega velikega idola Bojana Križaja orala ledino slovenskega ženskega smučanja na tekmah najvišje ravni. Po koncu sezone 1989/90 je pri zgolj 22 letih menda zaradi nesoglasij s Smučarsko zvezo Slovenije, ki jo je takrat vodil Vogrinec, končala tekmovalno kariero, v kateri je postala svetovna prvakinja, olimpijska podprvakinja, dobitnica malega kristalnega globusa za zmago v posebnem seštevku veleslaloma, sedemkratna zmagovalka svetovnega pokala.

V javnosti se je dolgo ugibalo o vzroku za prezgodnji konec tekmovalne poti prve ženske smučarske slovenske zvezde. Na pobudo takratnega vodje slovenske oziroma jugoslovanske smučarije, posrednik med obema je bil Bojan Križaj, je letos poleti po več kot treh desetletjih od njene presenetljive upokojitve, ki je marsikaterega slovenskega navijača šokirala, potekalo zasebno srečanje Svet-Vogrinec.

Da so nesoglasja, ki so bremenila slovensko smučanje zadnjih nekaj desetletij, zadeva preteklosti, sta se na dobro obiskani okrogli mizi v tržiškem kulturnem centru strinjali tudi obe smučarski ikoni. Na okrogli mizi, ki jo je vodil radijski voditelj in športni novinar Aleš Smrekar, so sodelovali dobra prijateljica Svetove Veronika Šarec, prav tako vrhunska smučarka, Križaj, še en smučar iz generacije Svetove Tomaž Čižman in vrhunski serviser Slavo Mulej.

V ospredju sta bila Svet in Vogrinec. »O sami sebi nikoli nisem razmišljala, da imam zmožnost odpuščanja, vedno sem bila prepričana, da jaz tega nimam in da pač to tako je. Ta oseba zraven mene me je porinila, kako bi rekla, omogočila s svojim ravnanjem, da sem jaz začela zelo brskati po sebi in da sem našla eno zrno, nekaj in sem potem to zelo dobro obdelala, da je vzklilo in potem zraslo in da sem se jaz lahko naučila odpuščati,« je povedala Svet.

In nadaljevala: »Govorim zato, ker je ta oseba odgovorna za to. Ker se je želela pogovoriti z mano, srečati in mi dati roko. Tukaj bom poudarila, da je bil to on, ne pa jaz. A vse, kar sem jaz naredila, sem z veseljem in z zadovoljstvom sprejela ponujeno roko. Vem, da to, kar je naredil s svojim ravnanjem, zahteva pogum in močno osebnost, in to nedvomno je. Jaz sem zelo vesela, da je danes tukaj in da lahko v prijetnem vzdušju čisto mirno z veseljem sedim zraven tebe, Tone Vogrinec.«

Vogrinec pa je s svoje strani povedal: »Imela sva zelo prijeten pogovor, ne morem mimo tega, da je bil moj prijatelj Bojan sokriv oziroma je pomagal, da je do tega pogovora prišlo. Bojan, še enkrat hvala lepa. Ne bi rad ob spominih, ki jih imam na ta lepi šport in stotine in več tisoč tekmovalk in tekmovalcev, ki so šli skozi vrste smučarske zveze, ostala taka stvar nerazjasnjena, nerazčiščena in pustila kakšen grenak priokus.«