Pred 32 leti se je od tekmovalnega smučanja poslovila Mateja Svet, do takrat naša največja smučarska junakinja, za katero je navijala vsa nekdanja Jugoslavija, ob njenih vožnjah pa se je življenje v marsikaterem domu tako rekoč ustavilo. Od danes si lahko del njene izjemne dediščine ogledamo na stalni razstavi Mateja je zlata! v Slovenskem smučarskem muzeju v Tržiču.

Prva Slovenka z medaljo na zimskih olimpijskih igrah in svetovna prvakinja iz Vaila, poleg tega pa še zmagovalka na sedmih tekmah svetovnega pokala in dobitnica 22 kolajn na tekmah svetovnega pokala, je že lani vse lovorike in druge smučarske predmete, natanko 553 jih je, razen ene podarila muzeju. Danes je tej izjemni donaciji sledilo odprtje razstave. Svoj prostor je legendarna smučarka dobila ob razstavni steni tržiškega smučarskega asa Bojana Križaja, ki se je za donacijo svojih pokalov in medalj odločil že leta 2018.

Nacionalni zaklad

V Tržiču, zibelki alpskega smučanja, so seveda ponosni na darilo legendarne športnice. »Gre za izjemno in neprecenljivo gesto. Njeni predmeti niso dragoceni le za naš muzej, ampak so darilo vsej Sloveniji. S ponosom jih bomo varovali in ohranili kot velik spomenik nacionalnega pomena,« se je smučarki zahvalila direktorica Tržiškega muzeja Jana Babšek.

Kot da ne bi minilo 32 let od majskega dne leta 1990, ko je Mateja Svet šokirani javnosti na tiskovni konferenci povedala, da ne zmore več prenašati težkega bremena, ki ga je nosila na ramenih vrsto let, se je ob odprtju razstave v Tržiču povrnilo izjemno razpoloženje iz časov naše največje smučarske evforije. Na slovesnost in okroglo mizo, ki sta spremljali odprtje, so prišle še druge legende slovenskega smučanja: Bojan Križaj, Veronika Šarec, Tone Vogrinec in Tomaž Čižman, veličino smučarkine geste je s svojo navzočnostjo potrdil tudi predsednik države Borut Pahor.

Na novinarski konferenci pred odprtjem je Mateja Svet pojasnila, da se ni lahko poslovila od vseh svojih predmetov, ki so jo vezali na smučarske čase, a vendar po donaciji ne čuti praznine, saj si je s to gesto napolnila dušo z veseljem. Prav tako je razkrila, od katere medalje se ni mogla posloviti. »Pri sebi sem zadržala prvo kolajno, ki sem jo osvojila. Nekdo bi rekel, da tisti lesek, poslikan z gorenjskimi nageljni, ni veliko vreden, a jaz v njej vidim povezavo in lep spomin na očeta. Te res nisem mogla dati,« je dejala. Težko se je poslovila tudi od ponošenih rokavic, polepljenih z izolacijskim trakom, in brezrokavnika, na katerega so se ji podpisali številni smučarji, tudi Alberto Tomba in Pirmin Zurbriggen.

Še vedno hrepeni po starih časih

Prav tako, kot je ob koncu kariere s svojo odločitvijo osupnila državo, je danes iskreno in vidno ganjena zbranim novinarjem povedala, da zelo pogreša tekmovalno smučanje in da večkrat hrepeni po tistih časih. Na vprašanje, kaj je pri njej po koncu športne kariere nadomestilo ljubezen do smučanja, je odgovorila: »Nič ni nadomestilo moje velike ljubezni do smučanja. Nikoli več se ničesar v življenju nisem lotila s toliko strasti in nikoli več nisem v nekaj dala toliko sebe, kot sem dala smučanju. Zato pravim, da sem v tem smislu vdova. To je bil proces žalovanja, od tega se je bilo treba posloviti in dati prostor novim izzivom,« je dejala.