Trudimo se, saj smo med vodilnimi 10 smučarskimi deželami

Enzo Smrekar, predsednik Smučarske zveze Slovenije, je približno na polovici drugega rednega mandata v omenjeni vlogi. Ko se ozre k dosedanjemu obdobju, je večinoma zelo zadovoljen tako s športnim delom kot tudi poslovnim v slovenski smučarski družini, v pričakovanju prihajajočih zimskih mesecev ne skriva novih visokih ciljev.
 

Gospod Smrekar, ste pred drugo progo, če uporabimo izraz iz tehničnih disciplin alpskega smučanja, vašega drugega mandata. S kakšnega izhodišča štartate zdaj, kako bi se iz zornega kota vodilnega pri SZS ozrli k zadnji, poolimpijski zimi?

Zbrali smo nekaj lepih in odmevnih dosežkov, bolj temeljite ocene prepuščam tistim, ki se neposredno ukvarjajo s stroko. Sem pa seveda vesel, da smo poslovanje zveze pripeljali v stabilne vode. Že na zasedanju skupščine SZS smo pokazali, da smo po daljšem času sezono sklenili s pozitivno ničlo, pri čemer je večina panog pokrila dolgove iz preteklosti. Sanacijski program, s katerim se ukvarjamo, odkar sem postal predsednik, je obrodil sadove: dolg se zmanjšuje, poslovanje postaja vzdržno, povečali smo prihodke in vložke v priprave, predvsem pa odhodki ne presegajo proračunov.
 

Pa ste od vstopa skozi vrata SZS do današnjih dni pričakovali tako zahtevne izzive?

Ko me je takratni predsednik g. Lovše povabil, da prevzamem vlogo podpredsednika, si še nisem predstavljal zahtevnosti vodenja takšne zveze. Res je, da kot podpredsednik nisem bil tako vpet v poslovanje. Po dogovoru sem skrbel za prenovo trženja, denimo snežinka, zdaj naš simbol, je bila ena od teh novosti, ter za to, kako pristopiti pokroviteljem. Ob odločitvi za predsedniško kandidaturo mi je bilo pri polni zavesti jasno, da imamo kritično stanje. Nobena skrivnost ni, ko se podjetje nahaja v takšnem finančnem stanju, je ena od možnosti tudi stečaj. Če bi do tega prišlo pri katerikoli športni zvezi, nastane veliko škode: članstvo v mednarodnih inštitucijah, licence športnikov, tekmovanja, v našem primeru tekme za svetovni pokal. Preprosto na takšno možnost nisem hotel pristati in z ekipo, direktorji zveze, g. Žurejem, g. Križanom, g. Petkom, in vsemi vodilnimi pri panogah ter zaposlenimi smo se trudili za zasuk. Ponosen sem, da zdaj ne govorimo o možnosti stečaja, temveč vidno zmanjšujemo dolg in povečujemo vlaganja.

In koliko ta zdaj še znaša?

Trenutno imamo še približno milijon evrov bančnih dolgov, ki jih redno servisiramo in zmanjšujemo. Pomembno je, da so navzlic dolgu panoge dvignile svoje proračune za športnike. Spomnite se, še nedavno so imel naši alpinci 1,6 milijona evrov na leto, zdaj je ta znesek že dvakrat večji. Močan je na področju trženja naš skakalni del, biatlonci so tradicionalno uspešni, izboljšuje se stanje pri tekačih, poskušamo skrbeti tudi za manjše panoge. Vseskozi pa se moramo vsi zavedati, da nimamo finančnega žaklja brez dna.

Lahko to še bolj obrazložite?

Na začetku delovanja sem pri uvajanju sprememb poslušal očitke, češ da gre za šport, ne pa za posel, toda poglejte: z zneskom 15 milijonov evrov, če odmisliva tekme svetovnega pokala, je to resen posel, ki podleže vsem standardom in pravilom poslovanja. Mnoga podjetja nimajo takšnega prometa. Ko se pogovarjamo s pokrovitelji, ki predstavljajo 40 odstotkov naših prihodkov, jim moramo nazorno prikazati učinke vlaganja v naše panoge. Šport je globalno ena hitreje rastočih poslovnih panog, res pa je, da športu pri nas manjka več profesionalnosti na področju marketinga, odnosov z javnostjo, menedžmenta in mednarodne vpetosti.

Se ozirate k zgledom v tujini?

Vsekakor, zavedajoč se, da ne moremo biti kot avstrijska, švicarska ali ameriška zveza, pri katerih imajo svoje zavode, fundacije, poklicna podjetja za trženje. Tudi pri nas se časi volonterstva umikajo profesionalizmu. Športniki so profesionalci in legitimno pričakujejo zaslužek. Toda pozablja se, da je temelj rezultatov sistem, ki vzgaja in izstreli nove zvezdnike. Ob dosežkih se vse preveč glede le nase, manj pa na to, kaj bo od tega imel sistem za bodoče generacije šampionov.

Toda ko ni zvezdnikov, je odmevnost pri priči manjša. Ste to občutili tudi nazadnje, ko se je po naslovu svetovne prvakinje v smuku Ilka Štuhec poškodovala in je spet nekaj časa ni bilo v javnosti?

Pomembno je imeti šampione, kar Ilka nedvomno je. Res pa je, da se nam sistem alpskega smučanja ni podrl niti ob slovesu Tine Maze niti nazadnje ob poškodbi Ilke Štuhec. Svojo vlogo so nato vidno prevzeli Meta Hrovat, Žan Kranjec, Štefan Hadalin in še kdo. Nekoč sem se soočil z vprašanjem – kako se nam je poznal odhod katerega od šampionov? Ni se nam poznal, nasprotno, sredstva smo še povečali, kajti prispevke in vlogo pokroviteljev vežemo na razvoj in dolgoročne uspehe. Smo ena redkih zvez s tradicijo in kontinuiteto doseganja odmevnih rezultatov. Jasno, da ne moremo vedno osvojiti osmih olimpijskih kolajn kot v Sočiju 2014, a vselej smo v boju za visoka mesta.

Posebno poglavje pri smučarski zvezi zdaj pripada tudi trem velikim tekmovanjem – Slovenija bo imela svetovna prvenstva v poletih (2020), biatlonu (2021) in nordijskih panogah (2023).

Priprave za vsa tri prvenstva smo združili v skupni projekt in ga tako predstavili tudi vladi. Glede športne ravni tekmovanj ni nikakršnega dvoma, da lahko to sami brezhibno izpeljemo z dolgoletnimi izkušnjami. Toda pri prvenstvih gre za mnogo več in vsaka država to izkoristi. Gre za izboljšavo infrastrukture, enkratno promocijo Slovenije, utrjevanje diplomatskih odnosov in razvoj športa. Za zdaj smo podpisali dogovor z vlado o sodelovanju, kar pa je šele začetek, upamo, da bomo v kratkem z različnimi ministrstvi dosegli konkretne dogovore o podpori.

Največ truda, znanja in sredstev boste seveda morali vložiti v nordijsko SP – nam lahko postrežete s kakšno zanimivo številko, kje ste trenutno s stroški?

Športnega dogodka takšne razsežnosti in trajanja Slovenija doslej še ni imela. Zadnje številke s prvenstev razkrivajo podatke o 200 milijonih televizijskih ogledov tekmovanj ter 300.000 obiskovalcih. Tradicionalno tekme obiščejo kraljeve družine Norveške, Švedske, Monaka, predsedniki in premieri evropskih vlad, ministri ... V naših izračunih je zgolj od davka na dodano vrednost pričakovan dohodek 10 milijonov evrov. Doslej smo vložili v prvenstvo že poldrugi milijon evrov, skupno načrtujemo 20 milijonov.

Sicer pa to sezono po organizacijski plati začenjate prav v Planici, 21. in 22. decembra bo pod Poncami svetovni pokal v smučarskem teku, ki v primerjavi s skakalnimi prireditvami doslej pri nas ni mogel uiti rdečim številkam, kajne?

Preteklost nam razkriva, da se moramo resno lotiti promocijskih dejavnosti. Verjamem, da bo svoj delež zanimanju primaknil tudi rezultat naše tekaške reprezentance, ki je povrh na zadnjem SP v Avstriji osvojila kolajno. Za nas ni bilo nikdar vprašanja ali imeti tekmo ali ne, saj je tudi to del priprav za prvenstvo 2023.

Kako pa gledate na pokljuške priprave prvenstva v biatlonu po sezoni, ki je bila po tekmovalni plati, zlasti zaradi zdravstvenih težav Jakova Faka, med najslabšimi v zgodovini te panoge pri nas?

To je realnost naše baze dveh milijonov prebivalcev, iz katere kljub maloštevilčnosti črpamo vrhunske športne dosežke. Bili smo evropski prvaki v košarki, podprvaki v odbojki, imamo pisano paleto podvigov v posamičnih panogah. Biatlon ohranjamo na našem zimskem zemljevidu, zelo resna in odgovorna ekipa se je lotila organizacije SP. To potrjujeta tudi novo promocijsko vozilo, ki bo na vseh prizoriščih sezone ter Slovenska hiša vse dni prvenstva v Anterselvi.

Glede baze očitno ni težav pri smučarskih skokih?

Gre za nekoliko cenejšo obliko ukvarjanja s športom, zelo uspešen je panožni center s športno gimnazijo v Kranju z bližnjo skakalnico, obenem je imenitna vadba mogoča tudi v poletnem času na plastični podlagi, ne nazadnje pa je ob pomanjkanju snega zadnjih let najmanj težav prav s pripravo skakalnic. Že pri tekaški progi je povsem drugače, da ne omenjam poligonov za alpsko smučanje na večinoma privatiziranih slovenskih smučiščih.

Pa boste imeli kdaj svoj poligon za vrhunsko alpsko smučanje?

Z razpisi dobimo tri poligone, predvsem za mlajše selekcije, a pri vseh gre za smučišča komercialne usmeritve in ko nekdo vstopi z interesom zaslužka, je preteklost pri priči pozabljena. Danes nimamo lastnega poligona, naša prioritetna naloga ga je ustvariti. Rešitev se skriva v panožnem centru v trajni lasti, a uresničitev tega očitno ni preprosta.

Bo Slovenija v teh milih zimah obdržala toliko tekem v koledarjih svetovnega pokala?

Ohranjamo ugled in izkušnje. Toda med smučarske nacije se vključujejo nove države. Koledar je poln, že zdaj poslušamo očitke, da je tekem preveč. Kitajska pripravlja celo vrsto smučarskih središč, tam bodo olimpijske igre. Vodilni pri SZS moramo ohranjati nenehno navzočnost na pomembnih tekmah in relevantnost v delovanju odborov ter biti aktivni v vrhu mednarodne zveze.

Ohranjate še vedno svoj načrt, da bi v prihodnje kandidirali za mesto v svetu FIS?

Nikakršna skrivnost ni, da že zdaj tam sodelujem tako v svetu FIS za trženje kot tudi svetu predsednikov alpskih držav. Ko gospod Kocijančič ne bo več kandidiral, bom izstavil svojo kandidaturo. Pomembno je ohraniti mesto Slovenije, ki sodi med 10 vodilnih smučarskih držav na svetu, v 16-članskem svetu FIS. Nič pa ti na tem svetu ni podarjenega.

Toda zdaj vsaj nimate stresa v boju za pridobitev prvenstev v nordijskem smučanju in biatlonu. Vaša naloga je le še, kako najbolje pripraviti dogodka.

Na kandidature ne moremo gledati kot na boj za življenje ali smrt. Ne pozabimo, da smo dvakrat za nordijsko SP kandidirali le s skicami, torej brez urejenega prizorišča. Obremenjevala sta nas tudi polom ob odpovedi zimske univerzijade ter zaplet na kongresu z enim od naših prejšnjih predsednikov. Tretja kandidatura je bila precej bolje pripravljena, a bodimo pošteni, Oberstdorf je kandidiral dotlej petkrat z izjemno infrastrukturo, mi pa še nismo imeli tekaškega štadiona. Nazadnje je bila naša kandidatura zelo temeljita, ne smemo pozabiti deleža nekdanje ministrice Maje Makovec Brenčič z izjemnim nastopom. To je jasen pokazatelj, kako sodelovanje vlade in športa prispeva k rezultatu. Podobno je bilo s Pokljuko, kjer proti kapitalu Rusije ni šlo, ob naslednji priložnosti pa smo ponovili nalogo in se zdaj veselimo prvenstva. Najprej pa gre pozornost tej zimi z novimi tekmovalnimi in organizacijskimi izzivi.