Soči ostaja nepozaben, Pjongčang mu ni bil usojen

Ljubljana – Resda se je z zadnjim spodrsljajem proti italijanski reprezentanci na prvenstvu skupine B v Budimpešti pred štirimi tedni tekmovalna sezona za slovenski hokej končala, toda utrip ob ledenih ploskvah je še vedno živahen. Domala sleherni dan prinese kakšno novost, zadnja je razžalostila številne navijače risov, železarjev, zmajev – vratar Robert Kristan se je odločil končati športno pot.
Siniša Uroševič
Pri 35 letih se hokejisti pogosto že spogledujejo s slovesom od slačilnice, opreme, soigralcev, toda doba vratarjev je, če ni kakšnih nepredvidenih zapletov, lahko vsaj še za nekaj sezon daljša. "Drži, za vratarje je to moje slovo prišlo kar hitro, obenem pa je tudi res, da imam za seboj že dolgo športno pot. Kot najstnik sem se priključil članski konkurenci, doživel marsikaj, se preizkušal pri klubih na tujem, doživljal nepozabne trenutke v reprezentančnem dresu," se je na hitro ozrl k svoji res pisanim hokejskim izkušnjam naš dolgoletni reprezentančni vratar.

Češka, Švedska, Slovaška

Vrh so zanj predstavljale olimpijske igre v Sočiju z najvišjo uvrstitvijo risov na tako izbranem turnirju doslej, 7. mestu ob navzočnosti številnih asov iz NHL pri posameznih reprezentancah, pogosto je nase opozoril tudi na drugih mednarodnih tekmovanjih kot denimo ob tistih 60 obrambah (!) na premieri svetovnega prvenstva v Kanadi 2008, ko je preprečil še krepko višji poraz od končnega izida 1:5. Nikdar ne bo jasno, kako realen je bil takrat njegov odhod na preizkušnjo med severnoameriško elito, govoric je bilo za zvrhan koš, toda Lix, ki je nasledil vzdevek od očeta, nekoč prav tako na Jesenicah hokejskega vratarja, je ostal v Evropi. Branil je v močnih ligaških tekmovanjih na Švedskem in Češkem, vpisal se je tudi na seznam tistih, ki so imeli št. 1 v Pardubicah, od koder je nekoč Dominik Hašek, ob Vladislavu Tretjaku najbolj cenjeni vratar z evropskih ledenih ploskev, poletel proti zvezdam – Stanleyjevem pokalu v Detroitu in zlati olimpijski kolajni v nepozabnem Naganu. V Nitri na Slovaškem so po zadnjem spodrsljaju v polfinalu domače končnice proti Banski Bystrici obujali spomine na pomlad 2014, ko je čuvaj mreže iz Slovenije navijače navduševal, soigralcem pa iz tekme v tekmo vlival samozavest. "S Kristanom bi bili v finalu," so si ob koncu zadnje sledili zapisi med privrženci v spletnih klepetalnicah.

Junak v Zagrebu

Z izjemnim talentom, gibljivostjo in predvsem pripadnostjo moštvu je bil priljubljen v slačilnici ali med obiskovalci na tribunah,pa četudi je v izjemnih čustvenih trenutkih deloval mimo pravil ali strogih pogledov delodajalcev. Morda je bilo zanj največji izziv življenje v Zagrebu, kjer so ga privrženci častili kot le redkokaterega slovenskega športnika, bil je zvezdnik promocijskih prireditev in reklamnih akcij, navdušil je Zagreb z družabnim značajem, brezhibno hrvaščino in prepevanjem pesmi glasbenikov iz naše južne soseščine. A tudi je takrat plačal davek pretiranega zaupanja okolju in tudi naivnosti, slovo od kluba ni bilo takšno, kot bi si ga želel. "A tako je to v športu, je preplet vzponov in padcev, z veseljem se bo spominjal številnih dogodkov in tekem, a preprosto sem se odločil obrniti novi list v svoji življenski knjigi," nam je dejal, potem ko je javno spregovoril o slovesu od športne poti.
Seveda si je še kako želel, da bi še enkrat doživel olimpijski utrip, februarja v Koreji, pa mu to tokrat ni bilo usojeno. Kot tudi ne zadnja zmagovita sezona v Olimpijinem dresu. Domača lovoriko so iz Tivolija vnovič odnesli železarji, s katerimi se je nekoč kot otrok Podmežakle veselil treh naslovov, enkrat je bil prvak tudi z ljubljanskim klubom, ki pa ga je nazadnje pohvalil za izjemno spoštljiv in korekten odnos. In če ne bi bilo nujne operacije kolena, bi ga morda tudi v naslednji sezoni videli v Tivoliju …