Odlično ekipno tekmo so uprizorili slovenski skakalci (letalci) na prvi posamični tekmi v Planici, saj so kar trije končali v deseterici, manjkala je le pika na i – stopničke. Timi Zajc in Domen Prevc sta namreč končala tik pod njimi, Peter Prevc pa na 10. mestu. Je pa piko v svetovnem pokalu vendarle pritisnil Markus Eisenbichler, sicer svetovni prvak iz Innsbrucka na veliki skakalnici, ki je na tej ravni tekmovanj dosegel prvo posamično zmago v karieri.

V slovenskem taboru ni ostalo nič grenkega priokusa zaradi 4. in 5. mesta Zajca in Domna Prevca, ker je bila prva trojica, Markus Eisenbichler, Rjoju Kobajaši, Piotr Žyla, suvereno najboljša, nekaj so k temu pripomogle tudi dodatne točke iz prve serije, ko je skakala z nižjega zaletnega mesta. Zajc je tako za tretjeuvrščenim Poljakom zaostal za slabih 15 točk, a 18-letnik je imel spet razlog za zadovoljstvo. V prvi seriji je namreč spet dosegel osebni rekord, kvalifikacijskih 239 metrov je pomaknil na 240. Zadnja rdeča črta, ki označuje 240 m, je bila njegov cilj tega konca tedna.

Do 250 metrov še veliko prostora

»Polet mi je zelo dobro uspel, razmere so bile še kar v redu in to je res nekaj neverjetnega. Zadnjo rdečo črto sem zdaj dosegel, do 250 m pa je še kar nekaj prostora. Mogoče mi bo tudi to uspelo, četudi neke prav zelo velike želje ta hip nimam. A vsakič, ko dosežeš rekord, dobiš novo motivacijo, da poletiš še dlje,« proti novim daljavam pogleduje Zajc, pri čemer se dobro zaveda, da se mora za magično mejo marsikatera stvar postaviti na svoje mesto. Včeraj denimo veter pričakovano ni bil tako naklonjen tekmovalcem kot v četrtkovih kvalifikacijah, ki so bile dopoldne, če je v prvi seriji še pihal rahel vzgornik, je v finalu pihal v hrbet.



»Komaj čakam ekipno tekmo, ki bo dopoldne in bo malo več sonca, spet bo zame nor dan,« se je ozrl k novi preizkušnji Zajc, ki pred tekmo ni razmišljal o stopničkah, saj prejšnji konec tedna v Vikersundu ni bil v najboljši formi, sploh pa tako ali tako razmišlja bolj o tem, kako daleč bo letel, kot pa o tem, kateri bo.

Zelo zadovoljen je bil tudi Domen Prevc, vsekakor brez obžalovanja zaradi stopničk. »Opravil sem dva lepa poleta. Seveda se da še bolje, ampak sem tudi s tem zadovoljen. Užival sem in privoščim drugim, ki so bili tokrat boljši,« je bil jasen najmlajši od bratov Prevc, čigar razmere v finalu so bile med najslabšimi, saj je dobil več kot deset točk pribitka. »Razmere so pač, kakršne so, treba se jim je privaditi in se ne obremenjevati z njimi. Razmišljanje o tem, kaj je lažje in kaj težje, je nesmiselno. Lahko smo veseli, da smo iz vsega skupaj izvlekli, kar smo lahko,« je razmišljal Prevc.

Ob najboljši trojici sta bila v finalu še Anže Semenič in Bor Pavlovčič, za las je bil prekratek Tilen Bartol, v prvi seriji so obstali še Žiga Jelar, Jaka Hvala in Jurij Tepeš.

Z zmagovito postavo iz Vikersunda

Jutri (z začetkom ob 10. uri) se obeta vrhunec planiškega finala, ekipna tekma, na kateri se tradicionalno zbere največ gledalcev in na kateri bodo slovenski orli vsekakor v igri za zmago ali pa vsaj za oder za zmagovalce. Današnji izkupiček bi bil dovolj za 2. mesto, za Poljaki. Glavni trener Gorazd Bertoncelj zmagovite formule iz Vikersudna ne bo spreminjal, za Slovenijo bo tekmo odprl Semenič, sledili bodo P. Prevc, D. Prevc in Zajc.

Jutri se bo sicer med prvo in drugo serijo poslovil legendarni Robert Kranjec, v nedeljo (obakrat z začetkom ob 10. uri) pa bo še druga posamična tekma.

Mali globus kot zmaga na SP

Potem ko je Markus Eisenbichler doslej kar nekajkrat ostal za las prekratek za zmago na tekmah svetovnega pokala – v tej sezoni je (bil) njegova nočna mora Rjoju Kobajaši –, mu je tokrat vendarle uspel tudi skok na najvišjo stopničko. Po prvi seriji je kazalo, da bo moral še enkrat priznati premoč Japoncu, a je ta v finalu (nepričakovano) storil napako. »Po prvi seriji sem se osredotočil na obrambo 2. mesta, ki tudi ni slabo, hkrati sem se spodbujal, da je tudi Rojuju samo človek in da lahko naredi napako. In zgodilo se je prav to,« je dejal Nemec, ki je v četrtek z 248 metri izenačil osebni rekord, a je Kobajaši tedaj dosegel enako daljavo – z nižjega zaletišča …

»Izjemno je zmagati tu, kot vedo vsi, ljubim polete. Odličen dan je za mano, drugi polet je bil sicer zelo agresiven, na meji, a maksimum je potreben v tej konkurenci. Danes je moj srečni dan,« je bil vesel Eisenbichler, ki je zdaj v igri za zmago v posebnem točkovanju Planica 7 in za mali kristalni globus za polete: »Zame je pomemben globus, izjemno bi bilo, če bi ga osvojil, morda enako pomembno kot zmaga na svetovnem prvenstvu.«

POTEK POSKUSNE SERIJE

V poskusni seriji je bila tekmovalna žirija takoj primorana znižati zaletišče, potem ko se je sprva pogumno odločila za deseto startno mesto. Že s številko 2 je namreč Bor Pavlovčič potegnil kar 234,5 metra daleč, kar je bila do konca druga največja daljava serije, preskočil jo je le švicarski veteran Simon Ammann, ki je jadral 236 metrov daleč. Še dva slovenska orla sta preletela 230-metrsko znamko: Timi Zajc in Tilen Bartol, ki sta pristala pri 233 metrih.



Najboljši dosežek poskusne serije se je sicer posrečil Nemcu Markusu Eisenbichlerju, ki je s četrtega zaletišča poletel kar 232 metrov daleč. Zajc je vknjižil četrti, Domen Prevc (225 m) sedmi, Anže Semenič (217,5 m) dvanajsti, Bartol šestnajsti, Peter Prevc (218 m) devetnajsti, Pavlovčič 29., Jurij Tepeš (193 m) 35., Žiga Jelar (207,5 m) 36. in Jaka Hvala (210,5 m), ki je serijo odprl, najslabši, 39. dosežek. Le dva skakalca – ob Tepešu še Japonec Jukija Sato (189,5 m) – nista preletela dvestotice.

POTEK PRVE SERIJE

Tekmovalna žirija je že v poskusni precej prestavljala zaletišče, tudi pred začetkom prve serije posamične tekme je bila v zagati, kako visoko postaviti štartno rampo. Odločila se je za šesto zaletno mesto, kar je povzročilo, da so bili poleti prvih tekmovalcev precej krajši kot uro prej. Podobno kot že v poskusni seriji je bil iz slovenskega nacionalnega paketa najdaljši Bor Pavlovčič, ki pa je dvestotico preletel za las, za meter in pol (168,0 točke). Še krajša sta bila Žiga Jelar (191 metrov, 156,1 točke) in Jaka Hvala (192.5 metra, 152,9 točke). Za las je mejo 200 metrov, za en meter, zgrešil Tilen Bartol in se zavihtel štiri desetinke za Pavlovčiča, ki je ostal edini Slovenec z dvestotico tudi po spodletelem poletu Jurija Tepeša (183 metrov, 150,7 točke).





Preden se je tekmovalna žirija odločila zvišati zalet za dve mesti, na osmo, sta bila v prepričljivem vodstvu Norvežan Robin Pedersen z 206 metri (176,7 točke) in pol metra krajši Japonec Naoki Nakamura (175,8 točke). Odličen poskus pa se je vendarle posrečil Petru Prevcu, ki je krepko preletel konkurenco, si prislužil celo dve dvajsetici in s poletom, dolgim 225.5 metra, prepričljivo prevzel vodstvo (190,7 točke). Pred prvim zasledovalcem je imel konkretnih 14 točk naskoka. Prvi ga je, tik preden se je prva serija prevesila v drugo polovico, z vrha sklatil Nemec Karl Geiger s poskusom, dolgim 227 metrov. Od Petra je bil boljši za pičlih osem desetink točke. Po nastopu prve polovice orlov sta bila Pavlovčič in Bartol prva v čakalnici.



Prvi, ki je švignil mimo meje 230 metrov, je bil neuničljivi Švicar Simon Ammann, ki ni blestel le v poskusni seriji z največjo daljavo, temveč tudi v prvi s poletom, dolgim 234.5 metra (193,3 točke). Ko ga je polomil Norvežan Halvor Egner Granerud, je Pavlovčiču odprl vrata v finale, kjer se je pridružil Prevcu. V vodstvo se je nato z 233 metrov dolgim poletom prebil Avstrijec Michael Hayböck, sedmi Slovenec Anže Semenič pa se je dobro rešil po težavah v zraku, saj ga je precej premetavalo, a je vseeno potegnil do 219 metrov in si zagotovil še en nastop (171,1 točke). Pred nastopom zadnje deseterice v prvi seriji je vodil Poljak Jakub Wolny z osebnim rekordom – 235.5 metra (200,0 metra). Prevc je bil šesti.

Njegov mlajši brat Domen pa je bil še daljši, poletel je kar 233.5 metra in z izplenom 197,9 točke zaostal zgolj za Wolnyjem. Takoj za njim pa je slovenske nastope v prvi seriji zaokrožil Timi Zajc, ki navdušuje že od prvega planiškega poleta naprej, tokrat se je razveselil še osebnega rekorda in pristal pri natanko 240 metrih. Z 206,1 točke je krepko prevzel vodstvo in ostal na vrhu do nastopa Poljaka Piotra Žyle, ki je poletel z nižjega (sedmega) zaletišča in vlekel do kar 242 metrov. Timija je ugnal za skoraj deset točk (215,7) in žirijo prisilil, da je še nekoliko znižala zaletišče. Avstrijec Stefan Kraft (214 metrov) in Poljak Kamil Stoch (211) sta bila neprepričljiva, zato pa je Nemec Markus Eisenbichler doskočil v vodstvo (238.5 metra) z 1,8 točke naskoka pred Žylo. Vodilni orel zime, Japonec Rjoju Kobajaši, je bil še daljši, z 242 metri in 229,1 točke je prepričljivo vodil po prvi seriji.
 

POTEK DRUGE SERIJE

Prvi od peterice Slovencev v finalu se je po zaletni stezi pognal Pavlovčič in z 211 metri precej izboljšal prvo daljavo. Še bolj se je izkazal Semenič, skočil je 217,5 metra in prevzel vodstvo, ki ga je držal kar nekaj časa. Z njim se je izenačil Pedersen, oba pa je nato z naskokom premagal Junširo Kobajaši (228 m). Starejši brat šampiona Rjojuja je držal vodstvo, dokler ga ni premagal 16. po prvi seriji, Rus Jevgenij Klimov (227). Naslednji, ki je prevzel vodstvo, je bil Dawid Kubacki (230 m). Ko ni uspelo Stefanu Kraftu, je skušal Poljaka z vrha izriniti Peter Prevc, a je bil z 226,5 metra za las (4 točke) prekratek.

Na vrhu je ostala deseterica najboljših. Najprej je poletel Karl Geiger in pristal na zeleni črti (226 m) ter se vrinil med Kubackega in Prevca. Švicarski veteran Simon Ammann je znova navdušil, z 238 metri in sonožnim doskokom je zlahka prevzel vodstvo. Andre Forfang je za vrh potreboval 230 m, a ni bilo dovolj. Michael Hayböck je zaostal, nato pa se je spustil Domen Prevc in z 224 m za 3,6 točke premagal Ammanna, kar so navijači sprejeli z velikim navdušenjem.



Domna ni premagal nihče drug kot kolega iz reprezentance Timi Zajc. Z 228,5 metra je bil boljši za 7,3 točke. To je bil napad na zmagovalni oder. Piotr Žyla je bil premočan, z 234 metri je prevzel vodstvo, ki ga ni držal dolgo. Markus Eisenbichler (233 m) je ubranil drugo mesto.

Nato pa se je kot zadnji spustil ljubljenec številnih navijačev pod Poncami Rjoju Kobajaši, vendar ni navdušil (220 m) in se je moral sprijazniti z drugim mestom. To je bila prva zmaga za Nemca Eisenbichlerja v svetovnem pokalu.