Tradicija, povezovanje in nešteto zgodb

Slovenski smučarski skoki se lahko pohvalijo z dragoceno dediščino. Nosi jo Planica z bogato tradicijo. Letos ima največji letni športni praznik pri nas dodano vrednost – letalnica bratov Gorišek, ki se ponaša z 28 svetovnimi rekordi, praznuje 50. rojstni dan. »Nič se ni vedelo, niti denarja ni bilo, ničesar, bila je samo želja,« se spominja 85-letni Janez Gorišek, ki je planiško lepotico mojstrsko in vizionarsko zasnoval s pokojnim bratom Ladom. »Svojo miselnost in bojevitost je na naju prenesel Stanko Bloudek,« se je poklonil legendarnemu planiškemu pionirju. Z leti je rasla tudi kot prireditev – Planica povezuje in streže z nešteto zgodbami.



V čast 50. rojstnega dne letalnice bratov Gorišek in 70. obletnice športnega uredništva Radia Slovenija so v Kranjski Gori pripravili slavnostni večer. Povabljence so pospremili na tako imenovani polet 50/70, ga podkrepili z dragocenimi arhivskimi posnetki radijskih prenosov in televizijske slike ter živo izvedbo legendarne Avsenikove Planice. Vse skupaj je na fotelju ob odru spremljal Gorišek, brez katerega te velike zgodbe, ki jo slavi vsa Slovenija, ne bi bilo.

Gostitelja večera Anja Hlača Ferjančič (Val 202) in Franci Petek (direktor Smučarske zveze Slovenije) sta goste popeljala skozi čas in planiške spomine. Predsednik prireditvenega odbora Planica Drago Bahun se je zahvalil Gorišku za bogato dediščino, predsednik SZS Enzo Smrekar pa napovedal najboljše prvenstvo na svetu – nordijsko elito bo dolina pod Poncami gostila leta 2023.


 

Nekoč v volnenih puloverjih

Slovenski skakalci so v videoposnetkih postavljali vprašanja planiškim funkcionarjem in nekdanjim asom. Prvi slovenski svetovni rekorder Jože Šlibar, ki je na oder zakorakal kar v telemarku, je odgovarjal na vprašanje Petra Prevca. Lastnik velikega kristalnega globusa ga je spraševal, ali je imel po svetovnem rekordu, ki ga je dosegel leta 1961, tudi toliko medijskih obveznosti, kot jih je imel sam, ko je skočil 250 metrov v Vikersundu.

»Še več! Samo stare posnetke poglejte, ljubljanski Kongresni trg je preplavila množica ljudi,« je odgovoril Šlibar in spomnil na razvoj skokov, ki so bili v obdobju, ko je sam tekmoval, povsem drugačni kot danes. »Tehnika, oprema, vse je napredovalo. V mojih časih smo skakali v navadnih čevljih, volnenem puloverju in s kapo na glavi,« je dejal, Planici pa zaželel, da bi spet postala lastnica svetovnega rekorda. »Znamka 255 metrov bi bila v redu. Malo bodo potegnili, pa bo,« je komentiral.

Jernej Damjan je vprašanje zastavil uredniku športa na Valu 202 Boštjanu Reberšaku, Žiga Jelar vodji tekmovanja oziroma direktorju Zavoda RS Planica Jelku Grosu, Anže Lanišek pa generalnemu sekretarju prireditvenega odbora Planica Primožu Finžgarju. Zanimivo je bilo prisluhniti tudi napovedim skakalne karavane, kako se bo letelo čez 50 let. Kar nekaj skakalcev meni, da bodo njihovi nasledniki nekega dne dosegli znamko 300 metrov, kar je skoraj 50 metrov dlje od trenutnega planiškega rekorda, ki ga ima v lasti Poljak Kamil Stoch (251,5 metra).
 

Skakalci so bili tudi telovadci

Med povabljenci je bil tudi legendarni telovadec Miro Cerar. »Nekateri skakalci starejših generacij so bili tudi telovadci in tako so se naše poti večkrat srečale. Seveda pa sem vedno spremljal skoke in poslušal čudovite radijske prenose legendarnih reporterjev. Planici ob jubileju želim, da se vse lepo, varno in uspešno konča,« se je olimpionik ozrl k dolgim poletom.

Da bi Planica ostala takšna, kakršna je, je veličastni letalnici, ki vsako leto na finalu sezone svetovnega pokala zbere nešteto zgodb, zaželel upokojeni radijski reporter Rajko Dolinšek. »Fraza je resda oguljena, ampak drži: Planica je Planica! Največji slovenski športni praznik – morda si sploh ne predstavljamo, kako globok je njegov pomen. Mnogi ga povežejo z alkoholom, pa ni tako,« je poudaril, da se vrednost planiške prireditve skriva drugje.



Je kdaj preštel, koliko Planic je doživel po delovni dolžnosti? »Zdaj, ko sem v pokoju in imam malo več časa, sem brskal po predalih in našel prvo akreditacijo, na njej piše leto 1974. Takrat sem bil še čisti začetnik, honorarni novinar na Radiu Slovenija. Potem pa sem 20 let spremljal tekmovanje pod Poncami, kar sem podedoval po odličnem planiškem reporterju Franeku Trefaltu,« je na bogato dediščino opozoril sogovornik. Odkar se je upokojil, Planico doživlja še z druge plati. Brez delovnega adrenalina in številnih nalog, ki morajo biti opravljene. »Včasih sem si, ko sem po prenosu prišel domov, še enkrat ogledal televizijski posnetek, da sem lahko tekmo doživel v miru. Povsem drugače je, ko jo lahko sproščeno gledaš. In to počnem zdaj. V družbi prijateljev,« je Dolinšek vesel tudi tega drugega, novega poglavja po končani novinarski karieri.
 

O vremenu že jeseni

Tisti, ki več kot dve desetletji razkriva planiško vremensko napoved, je meteorolog Jure Jerman. O vremenu pod Poncami ga začnejo spraševati že jeseni. »Marko Lakota, ki je vodja vzdrževalcev, pokliče, ko se počasi kaže, da bodo šle temperature pod pet stopinj Celzija. Zanima ga, ali lahko že začnejo izdelovati sneg,« je Jerman opisal, da se sodelovanje s planičarji začne precej prej, kot bi si ljudje predstavljali.



Planica ga navdušuje s svojo bogato tradicijo in predanimi prostovoljci. »Gre za lep športni dogodek. Takih stvari nam kar malo manjka v slovenskem prostoru,« je razmišljal sogovornik, ki ga pogosto sprašujejo tudi o možnosti rekordnih daljav glede na napovedane vremenske razmere. »Napovedovati vreme v Planici, tako zelo lokalno, je psihično precej naporno. Vedno moraš imeti pripravljen odgovor, tudi če o njem nisi zelo prepričan, ljudje namreč vedno sprašujejo, kako je z rekordi,« je razkril in dodal, da je letošnji planiški četrtek postregel z idealnimi razmerami za nove mejnike. Tudi zaradi sorazmerno hladnega zraka v višinah.

»V naslednjih dneh bo pritekal toplejši zrak, poleti pa so v takšnih razmerah bolj predvidljivi,« je še povedal.
Po njegovih besedah je zelo zanimivo iz sodniškega stolpa spremljati polete tekmovalcev, ko letijo visoko na tlemi. Ko je začel hoditi v Planico, so ga včasih preganjale nočne more. »In ko je Janne Ahonen leta 2005 dosegel 240 metrov, sem si, ko sem pogledal skozi okno, rekel, ojoj, uresničujejo se. Tako obskurno visoko je bilo,« nas je spomnil na polet nekdanjega finskega asa, ki je pri pristanku zaradi močnih sil – videti je bil povsem nemočen – padel in planiško občinstvo, ki je še pred sekundami bučno navijalo, je v hipu obnemelo.
 

Ohraniti moč, ki jo v sebi nosi Gorišek

Planiških tekem v živo na letalnici, ki sta jo zasnovala njegov oče in stric, pa že dolgo več ne šteje Sebastjan Gorišek. Očeta Janeza spremlja od mladih nog, njegova planiška kilometrina je izjemna. »Prvi planiški spomin sega v moje tretje leto, v Planico smo se pripeljali z žabo. Bil sem mala zgaga, lovili so me po vsej dolini pod Poncami,« je obujal prijetne spomine sogovornik, ki je odraščal s planiško prireditvijo. »Te velike oči sem videl tudi v četrtek, ko so Planico obiskali otroci. Malo sem podoživljal tisti čas. Skakalci so bili zame vedno alfa in omega. Pa tudi smučarji,« je povedal o svojih vzornikih.

Kaj želi Planici ob 50. jubileju? »Da bomo imeli to moč, ki jo oče vseskozi nosi s sabo in jo prenaša na nas. Časi se spreminjajo in upam, da nam bodo dovolili ustvarjati te sanje, ki jih je začel s predhodnikom Bloudkom. Želim si, da bi jih nadaljevali,« se je ozrl v prihodnost, ki bi po mnenju obeh Goriškov lahko prinesla tudi magično tristotico.