Pokljuški praznik brez najvišje ocene

Še nikdar, z izjemo seveda svetovnega prvenstva 2001, pokljuška prireditev za svetovni pokal v biatlonu ni bila pod tako odmevnim mednarodnim drobnogledom kot v tem prvem letošnjem decembrskem tednu. Na prvi postaji sezone se namreč iz tujine zbere prava množica opremljevalcev, poročevalcev in pokroviteljev. A za najvišjo oceno sta manjkali vidnejši obisk domačih gledalcev ter boljši izkupiček slovenske reprezentance.

Slovenski prireditelji so se sprva prav veselili, da so jim tokrat pri mednarodni zvezi zaupali odmeven uvod v sezono, a zdaj obenem spoznavajo, da je ta tekma zahtevala precej več naporov, neprespanih noči in živčnosti kot v preteklosti, obenem pa kakšne posebne nagrade ni ponudila. Povrh je domača izbrana vrsta, če je ne rešuje Jakov Fak, od tekmic bolj oddaljena kot nekoč.

Časi, ko je imela Slovenija žensko štafeto celo za stopničke, se že zelo oddaljujejo, tudi moška, pogosto denimo v prestižnem klubu »top 5«, je realno daleč od nekdanje ravni. Na domači tekmi prav tako ni prav prijetno, ko se niti ena od slovenskih reprezentantk ne uvrsti na zasledovalno tekmo 60 udeleženk, med petimi člani moške izbrane vrste pa le dva, v tem primeru povrh oba brez možnosti za odmevno uvrstitev. Miha Dovžan se namreč komaj dobro privaja na konkurenco svetovnega pokala, eden vodilnih slovenskih športnikov Fak pa je tokrat plačal visok davek spodletelega petkovega nastopa in se tako na 39. mestu v šprintu preveč oddaljil od želenega izhodišča za zasledovanje.

Prve ocene ob koncu meseca

Toda vsaj glede Faka ni skrbi. Ostal je zdrav, neštetokrat je že potrdil, kako je psihično močan tudi po kakšnih nenačrtovanih spodrsljajih, o pripravljenosti po preverjenem programu trenerja Uroša Velepca tudi ni dvoma. Ne nazadnje je na Pokljuki opravil tri zelo dobre nastope od skupno štirih, res pa je, da je tisto četrtkovo 4. mesto kar zbledelo po omenjenem sobotnem polomu, ta pa je nato še vplival na nedeljsko predstavo. Resda je takrat v izjemnem boju napredoval za 17 mest, a končna uvrstitev (22.) pač ni tista, ki bi razveselila dvakratnega svetovnega prvaka.

Vedno je tako, da je za prve ocene razmerja moči na biatlonskem zemljevidu treba počakati do konca decembra, pokljuški premieri sledita še tradicionalno drugo prizorišče sezone v Hochfilznu (Avstrija), pred božično-novoletnimi prazniki bo karavana še v Novem Mestu (Češka). Presenetljivo je za začetek spodletelo Martinu Fourcadu, neprekosljivemu vladarju biatlona zadnjih let. A že zdaj je jasno, da se nekateri mojstri, denimo iz norveške reprezentance ali pa izjemna Finka Kaisa Mäkäräinen, ne dajo kar tako.

»Potrebovali bomo vsaj tri do štiri leta za sestavljanje spodobne ženske ekipe,« se dobro zaveda Velepec. Očitno ga čaka veliko dela, izziv je drugačen, kot ga je imel pri bolj konkurenčnih ukrajinskih biatlonkah. A prav poseben izziv je tudi pred pokljuškimi prireditelji. Na naslednji tekmi, januarja 2020, bodo morali že razgrniti podobo, ki bi jo nato kazalo predstaviti še eno leto pozneje med svetovnim prvenstvom. Torej – s polnimi tribunami in zgolj uradnimi vozili na prizorišču. Predvsem pa mora prvenstvo potisniti slovenski biatlonski voz navzgor. Tako, kot je v zadnjih letih Avstrijce, Čehe, Švede. Prav vse po vrsti po največjem tekmovanju na domačem snegu.