Kako preprečiti kadrovska politična barantanja

V zadnjih dneh se v medijih kar vrstijo kritični odmevi na spor med predsednico države in predsednikom vlade o tem, kdo naj bi bil guverner Banke Slovenije – z različnimi vrednotenji ravnanj obeh akterjev v tem sporu, a z nekako prevladujočim pozivom, naj se v interesu države vendar že dogovorita, kakorkoli že. Pri tem se možnost za razrešitev te dileme vse bolj išče v njenem povezovanju z drugimi aktualnimi kadrovskimi dilemami (glede kandidatov za novega varuha človekovih pravic in za nove ustavne sodnike). Kolikor poznam Natašo Pirc Musar, ne bi rekel, da je osebno nagnjena k takemu načinu reševanja tovrstnih problemov – toda medijski in politični pritisk nanjo v tej smeri je vse močnejši. Tudi v nedeljski TV-oddaji Politično s Tanjo Gobec in Borutom Pahorjem.

Kako preprečiti bitko za ustavno sodišče?

Naj poskusim ponuditi v razmislek še svoj pogled na ta nedvomno pereči problem. Možne rešitve nikakor ne vidim v tovrstni »vezani trgovini«, ampak ravno nasprotno v tem, da se te tri, po vsebini bistveno različne kadrovske izbire obravnavajo vsaka posebej, med seboj strogo ločeno, tudi časovno – z osredotočenjem na to, kako predlagateljica in kako politiki, s katerimi se ona o tem posvetuje, vrednotijo primernost tega ali onega možnega kandidata za tisto povsem specifično funkcijo, za katero gre. Upoštevajoč pri tem predvsem to, za kakšno ustavno funkcijo tam gre in kakšne ustavne cilje naj bi ta funkcionar zasledoval – ne pa, ali je »naš« ali »vaš«.

Matevž Krivic, pravnik in nekdanji ustavni sodnik. FOTO: Jure Eržen

V sporu okrog možnih kandidatov za guvernerja Banke Slovenije bi dosedanje stališče strank vladne koalicije po mojem mnenju v zreli demokratični družbi moralo naleteti na takojšnjo in odločno medijsko in javno zavrnitev ter ostro kritiko. Niso povedale, zakaj predsedničin kandidat po njihovem mnenju ne ustreza ustavnim zahtevam za to funkcijo – rekle so le in ponavljajo še kar naprej, da imajo one dovolj glasov za drugega kandidata. V čem naj bi bil boljši, nismo slišali. Niso se torej zavzemali za to, da bi to zelo pomembno funkcijo (ki je zunaj delitve oblasti na zakonodajno, izvršilno in sodno in naj bila še zlasti neodvisna od vlade!) dobil za to najprimernejši, najboljši kandidat – ne, mi že imamo svojega kandidata in nas drugi ne zanimajo! Da si stranke vladne koalicije dovolijo tako očiten prezir ustavno določenih razmerij v takih vprašanjih, je žalosten znak, na kakšni stopnji demokratične zrelosti smo – in enako žalosten znak za isto je tudi to, kako mirno se mediji in javno mnenje s tem sprijaznijo in to dejansko sprejmejo kot normalno in dopustno politično delovanje.

Na drugi strani pa tudi predsednica doslej, kolikor mi je znano, ni povedala, ali vladna kandidatka po njenem mnenju ustavnim zahtevam za to funkcijo ustreza ali ne. Če jim v zadostni meri (čeprav manjši kot prvi kandidat) ustreza, naj jo potem predlaga s to utemeljitvijo – ne ob sumu, da bi bil to lahko morda rezultat kakšnega »kadrovskega trgovanja« z drugimi funkcijami. In predsednica republike bi bila ob tem upravičena (in hkrati dolžna) opraviti tudi tehtanje ustavnih vrednot: kdaj nujnost, da država ne ostane predolgo brez guvernerja Banke Slovenije, pretehta nad še nadaljnjim iskanjem najboljšega med možnimi kandidati.

Povsem ločeno od tega naj se išče primernega (in izvoljivega) kandidata za novega varuha človekovih pravic. Tam predsednici na srečo ne nasprotuje neka »ustavna večina« s 60 glasovi, ki bi že imela svojega kandidata in bi ji ga vsiljevala, in bo zato, upajmo, lažje priti do izvolitve.      

Še mnogo pomembnejša pa je izbira pravega ali najboljšega kandidata za izpraznjeno mesto ustavnega sodnika – čeprav bi bila tu izbira pravzaprav lahko vendarle lažja. V vseh treh primerih (guverner, varuh, ustavno sodišče) gre za organe, ki bi morali delovati v interesu države ali družbe kot celote (ne glede na to, kdo je zmagal na zadnjih volitvah, levica ali desnica, poenostavljeno rečeno) – toda v prvih dveh primerih je treba najti eno samo osebo, ki naj bi bila sposobna to funkcijo opravljati politično nepristransko, pri ustavnem sodišču pa se ta vloga porazdeli na devet sodnikov. Tudi tu bi bilo teoretično sicer možno iskati devet politično nevtralnih, vendar bi morali potem zanemariti morda strokovno precej boljše, a politično oziroma nazorsko jasneje opredeljene kandidate. In praksa po vsem svetu je jasno pokazala, da tisti, ki ustavne sodnike imenujejo, pri tem nikakor ne gledajo samo na njihovo strokovno kvaliteto, ampak tudi na njihovo nazorsko ali politično usmerjenost. Kako nazorsko-politično uravnoteženo (nevtralno) ali neuravnoteženo ustavno sodišče država na ta način dobi, je zato dolgoročno nepredvidljivo, kar nekakšna politična loterija. Ta je v ZDA od nekoč izrazito liberalnega vrhovnega sodišča, ki je onemogočilo rasno diskriminacijo, omogočilo splav in podobno, danes pripeljala do izrazito konservativne sestave s temu ustreznimi, iz dneva v dan jasneje vidnimi posledicami. Vse kaže, da se tudi iz tega pri nas nismo nič naučili. Levosredinska politika očitno namerava še naprej vzdrževati prakso, da parlamentarna večina vedno voli sebi naklonjene ustavne sodnike – pa kakršnakoli kombinacija v sestavi ustavnega sodišča potem iz tega nastane.

Sodniki, ustava in demokracija

Po zadnji veliki menjavi večine ustavnih sodnikov je pri nas več let prevladovalo prepričanje, da smo tako dobili izrazito levoliberalno usmerjeno ustavno sodišče, kar v razmerju 6: 3. Šele nekaj nazorsko-politično zelo občutljivih zadev v zadnjih letih je pokazalo bolj realno sliko: najprej zapleti ob novem zakonu o RTV, nato pa februarja lani še glasovanje o tem, ali se bo tudi drugi polovici izbrisanih vendarle odprla pot za popravo njim storjenih krivic ali ne. Odgovor »ne« je dobil kar šest glasov – tudi takratnega predsednika Accetta in sedanjega predsednika Čeferina! Toda slednjemu vse priznanje za to, da je letos ob svoji izvolitvi povedal dovolj jasno besedo o tem, kam nazorsko sebe uvršča sam: da ne razume, zakaj so ga uvrščali na levico, če pa se iz njegovih ločenih mnenj vendarle jasno vidi, da je zmeren konservativec! Je to znak, da se bo dosedanja prevladujoča mimikrija v tem pogledu počasi vendarle končala?

A naj se vrnem k vprašanju, kako zagotoviti sestavo ustavnega sodišča, ustrezno njegovi ustavni vlogi in funkciji: s prej opisano »loterijo« (slučajnim rezultatom) – ali morda le kako drugače? Kako ta problem že 70 let naravnost idealno rešujejo v Nemčiji (in je njihovo ustavno sodišče nesporno eno od najuglednejših na svetu), zaman pripovedujem že 30 let, zato tega zdaj ne bom ponavljal še enkrat. V tem prispevku se lotevam vprašanja, kako preprečiti nespodobna (kar protiustavna) kadrovska barantanja s pomembnimi ustavnimi funkcijami. Bi do njih lahko prišlo tudi ob iskanju novih ustavnih sodnikov – kar petih v dobrega pol leta? Morda – če bo »Golobova« parlamentarna večina tudi tam, enako kot zdaj pri guvernerju, trmasto ignorirala predlagane kandidate, če ji ne bodo všeč, in vsiljevala svoje.

Toda tam ima predsednica republike zoper to »protistrup«, ki ga pri volitvah guvernerja nima: če njen kandidat ni izvoljen, mesto ne ostane nezasedeno, ampak ga še naprej zaseda sodnik, ki mu je mandat potekel! Poglejmo zdaj to bolj konkretno. Med temi petimi sodniki, ki jih bo treba zamenjati, sta dva izrazito desnokonservativne usmeritve ter še dva, ki sta v prej omenjeni pomembni zadevi »izbrisani« glasovala skupaj z njima. Če bo predsednica republike »pametna« in bo na mesto vseh petih predlagala tako usmerjene kandidate, ki bodo levosredinski parlamentarni večini povšeči, bodo tudi izvoljeni. In problema ne bo? Bo, bo – samo še mnogo hujši. Dobili bomo nazorsko-politično povsem neuravnoteženo, tako »enobarvno« ustavno sodišče, kot ga doslej še nismo imeli. Z vsemi negativnimi posledicami za kvaliteto njegovega odločanja v nazorsko-politično občutljivih zadevah in za njegov ugled kot nepristranskega zadnjega razsodnika v težkih ustavnih sporih pred ljudstvom kot celoto. In s temu sledečim »maščevanjem« desnice, kadar bo spet ona prišla na oblast.

Matevž Krivic: Izvolitev Roka Svetliča obžalujem

Tej pravni državi in vsem njenim državljanom zato želim, da bi bila predsednica republike pri bližnjem predlaganju petih novih ustavnih sodnikov pametna drugače: tako, da bi predlagala strokovno kvaliteten sestav ustavnega sodišča, ki bi bil tudi nazorsko čim bolj uravnotežen. Vsaj tako kot dosedanji, raje pa še bolj. In če Golobova parlamentarna večina pri tem ne bo hotela sodelovati, naj pač še naprej ostanejo na svojih mestih sedanji njej nenaklonjeni sodniki, dokler ne bo pripravljena glasovati za tako sestavljeno ustavno sodišče, ki bi lahko uspešneje kot doslej izpolnjevalo svojo ustavno vlogo. Ali dokler ne bo sama odšla.

Je kakšna možnost, da bi se predsednica republike z gornjimi razmišljanji strinjala in da bi res tako ravnala? Če bi mislil, da take možnosti ni, se ne bi trudil s pisanjem tega članka. A taka odločitev bi bila predsednici seveda precej olajšana, če bi se v javnosti okrepili glasovi, ki političnih dogajanj ne bi komentirali samo z gledišča »kdo bo koga«, ampak bi vse politike, vladne in opozicijske, odločneje opozarjali, da bi pri izvrševanju državnih funkcij (vladnih, poslanskih in drugih) zastopanju dolgoročnih interesov države kot celote morali dajati prednost pred zastopanjem parcialnih političnih interesov.

***

Matevž Krivic, nekdanji ustavni sodnik.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno tudi stališč urednišva.