Po tekmi še v striptiz klub

V dobrih dveh desetletjih tekem na Pokljuki bi težko prešteli vse ure trdega dela in neomajnega truda vseh delavcev in zanesenjakov, brez katerih na Rudnem polju ne bi mogli gostiti najboljših biatloncev sveta. A vedno jih je spremljala tudi dobra volja, veselje in zabava, z vsako pokljuško prireditvijo pa se veselj poveča tudi bogat repertoar zanimivih pripetljajev in anekdot. Še zlasti sočne so tiste s priljubljenih zabav na Bledu, katerih sproščena tradicija sicer vedno bolj izginja za profesionalizmom neizprosnega vrhunskega športa.

Danes, ob strogih ukrepih in mehurčkih, se teh prigod še toliko raje spominjajo. Eden tistih, ki je pri organizaciji tekem že od samega začetka je Brane Gomilar. »Vedno je bilo precej stresno, po koncu tekem smo vsaj trije takoj zboleli. Sicer pa so najlepši spomini tisti, ko smo se lahko veselili tudi uspehov domačih tekmovalcev. To je za organizatorja najboljša pika na i, ves trud je poplačam. Vedno smo proslavljali, a letos bomo bolj težko,« pravi dolgoletni operativec v Športnem centru Pokljuka, ki hrani tudi ogromno fotografij s prvih tekem. »Te pričajo o tem, kako zelo se je v 15, 20 letih vse spremenilo. Ogromno nekih kablov smo razvili na tekmovališču, danes je vse skrito pod zemljo. A po drugi strani je bilo z vidika organizacije vse veliko bolj preprosto kot danes, ko je toliko več zahtev in protokolov. Porabili smo več kot enkrat manj elektrike kot danes.«

A od nekdaj so bili veliki zanesenjaki, neutrudni delavci, ki so se znali spopasti še s tako težkim izzivom. Tako je bilo tudi leta 2001, ob organizaciji prvega svetovnega prvenstva. Tako se je spominjal Borut Farčnik, direktor Centra Pokljuka. »Prišli so najvišji predstavniki Mednarodne biatlonske zveze in ko so si ogledali prizorišče, so dejali, da nimamo pripravljenega ustreznega prostora za VIP goste, da je premajhen. Rekli smo, da bomo do naslednjega dne vse uredili in začeli so se nam smejati, saj so pač vedeli, da je postavljanje novega šotora v tistem trenutku nemogoče in da bi vse skupaj trajalo najmanj tri dni. A poklical sem izvajalce in naslednji dan ob 8. zjutraj je bil šotor postavljen, ob 10. so tam stale mize, stoli, vsa dekoracija. Predstavniki zveze so ostali odprtih ust in niso mogli verjeti, da smo vse to uredili čez noč.«

Marsikdaj so se nagarali, ko je tekme krojilo vreme. Čeprav imajo v času globalnega segrevanja prireditelji zelo pogosto težave s pomanjkanjem snega, pa so jim je na Pokljuki že nekajkrat ponagajale tudi preobilne snežne padavine. Tomaž Šušteršič, dolgoletni predstavnik za odnose z javnostmi slovenskih biatloncev, se spominja, da je bilo zlasti ogromno snega po OI 2006 in po OI 2014. Obakrat je bilo pokljuško prizorišče prvo po OI, v začetku marca. »Zime pred tem so vedno kazale, da je marca že zelo malo snega, a v teh dveh primerih pa je bilo snega tako veliko in tako preveč, da ga je bilo treba med 30 in 50 kubičnimi metri odpeljati s prizorišča, ga postrgati s stadionskega dela, z vseh dostopnih poti, cest. Največkrat ga je bilo tako veliko, da ga na Pokljuki nismo imeli več kam odlagati, ampak ga je bilo treba peljati nižje v dolino, v reko Savo ali v Blejsko jezero.«

Ob obilnem sneženju je bil vedno velik izziv za prireditelje tudi reševanje prometnih zagat. Ko so televizijske postaje vozile svoje ogromne reportažne avtomobile po cesti iz Gorij, se je eden od njih zagozdil v visoke snežne stene in popolnoma ohromil promet. Naposled je  prišel na pomoč celo teptalnik, da so naposled rešili tisti tovornjak. »Promet je res lahko velika preglavica Pokljuke. Čez noč lahko zapade ogromno snega, cesta pa hitro postane neobvladljiva,« pravi Šušteršič, ki se sicer spominja še ekstremnejšega primera: »Če vtipkate v navigacijo Pokljuka, ne boste našli ničesar, saj kot kraj ne obstaja, niti Rudno polje. Eno leto se je zgodilo, da je dobavitelj iz Nemčije k nam peljal veliki LED zaslon, z ogromnim 40-tonskim vlačilcem. Posebej smo opozorili, da se mora voznik podati iz smeri Bleda proti Gorjam in tako naprej. Očitno ta informacija do voznika ni prišla, saj se je odšel proti Bohinju, ena od cest na Pokljuko namreč vodi tudi prek Srednje vasi. A če poznate to pot, veste, da je prevozna le s kakšnim terenskim vozilom, pa še to v poletnih mesecih. On pa je s 40-tonskim vlačilcem skušal iz tiste smeri priti na Pokljuko. No, težava se je pojavila že zelo hitro, v ožini v Jereki, kjer komaj gre skozi tudi avtobus. Tam je obtičal, ni mogel ne naprej ne nazaj. Celo popoldne je bila cesta tam zaprta, da smo ga rešili.«

Četudi tedaj ni bilo najbolj prijetno, se danes tem prigodam smejejo, kaj šele tistim iz večernih druženj, po katerih tudi slovijo biatlonci. Vse kajpak niso za objavo, nekaj pa smo jih kljub temu izvedeli. »Tekme svetovnega pokala na Pokljuki so bile največkrat na sporedu na predbožični vikend. Tako smo pred prazniki vedno pripravili tudi disco zabavo za tekmovalce oz. tekmovalne ekipe, zagotovili smo jim primerno diskretnost, največkrat so bili v kakšnem od klubov na Bledu. En tak klub je bil pod hotelom Park, ki pa je v enoletnem obdobju zamenjal lastnika. No, malo pa je spremenil tudi vsebino. Šele, ko smo prišli tja, smo namreč ugotovili, da je to pravzaprav postal striptiz klub. Tekmovalci so bili navdušeni, tekmovalke malo manj,« je zadrego organizatorjev opisal Šušteršič.

Na teh zabavah so se mnogi športniki, kot tudi vodilni funkcionarji povsem sprostili, pogosto tudi globoko pogledali v kozarec. Farčnik se spominja slavnostne večerje iz leta 1998 v Vili Prešeren na Bledu, ko je s prisotnimi visokimi gosti zelo vneto nazdravljal eden od tehničnih delegatov. »Po koncu govora se je usedel, a zaradi nekaj preveč popitih kozarcev je padel s stola in tisti večer ga nismo več prebudili. Kljub temu je tekmovanje naslednji dan potekalo nemoteno.«

Tudi s športniki pogosto ni bilo nič drugače. Šuštaršič se spominja zabave, ki je bila na predvečer moške tekme, zato so na njej prevladovala dekleta. »Tudi v eni od bolj prepoznavnih reprezentanc so se tekmovalke tako močno razživele, predvidevam, da tudi kar nekaj popile, da so naslednji dan izpustile kar celoten trening, ki je bil načrtovan pred moško tekmo. To nam je dalo vedeti, da so se res fino zabavale.« Kot je še dodal, je v zadnjih letih karavana vse bolj zadržana, vseeno pa bodo to tradicijo ohranjali tudi v prihodnje.