Po srebrni kolajni je zdaj energije navzlic dežju še več

Pri slovenski reprezentanci v smučarskem teku se že dolgo veselijo vrnitve tekme najvišje ravni na osrednje domače prizorišče, planiški nordijski štadion, a na včerajšnji dan uradnega treninga jim ni bilo do smeha. Prireditelji so ga namreč zaradi zoprnega naliva in visokih temperatur morali odpovedati, tako kot vsi je brez zadnjega preizkusa proge ostala tudi Anamarija Lampič, udarni adut naše izbrane vrste.

Prihod na prizorišče dvodnevne tekme svetovnega pokala – danes bo posamični šprint (kvalifikacije ob 11., izločilni boji ob 13.30), jutri ekipni šprint (ob 9. in 11.10) – je postregel s sivino, vlago in vse prej kot prijaznim pogledom na zamegljene vršace nad slovito dolino skakalnic. »Še dobro, da smo bili tukaj že v sredo in vsaj takrat opravili hiter trening,« je poudarila naša reprezentantka, ki si na sleherni šprinterski tekmi želi uvrstitev med finalno šesterico, doslej v sezoni se ji to še ni posrečilo. Na finski premieri je bila 9. – reprezentančna kolegica in sotekmovalka pri tekmah dvojic Katja Višnar je zasedla mesto pred njo –, pred dnevi pa jo je v Davosu doletela smola trka s švedsko tekmico, tako da je bilo vnovič nastopa konec v polfinalu.
Na domačem snegu gre kajpak za poseben izziv, ob progi in v ciljnem prostoru bodo domači, prijatelji, sorodstvo in sploh občinstvo, ki pri nas spremlja smučarski tek. Muhasto, povsem nezimsko vreme bo marsikoga najbrž prikovalo ob domačo peč, Anamarija si vseeno želi: »Res bi bilo sijajno, ko bi si šprint, ki je kot disciplina za spremljanje ob progi posebej mikaven, ogledalo lepo število navzočih. Po drugi plati pa mi je tudi žal, da tokrat v planiškem koledarju ni tekme na razdaljo, saj zdaj tukaj ni vseh najboljših. Therese Johaug in Johannes Klæbo bi prispevala izjemen pečat prireditvi.«



Letošnji planiški spored prinaša preizkušnji v prosti tehniki, ki je bila sicer v preteklosti tako Lampičevi kot tudi Višnarjevi bolj tuja, toda zdaj je Anamarija vesela, da tukaj ni tekme s klasičnim korakom. V tem primeru bi imeli namreč zagnani prireditelji, ki jim je včeraj s koristnimi nasveti pomagal tudi Janez Šmitek, starosta alpskega smučanja v Zgornjesavski dolini in tako tudi tekem za pokal Vitranc, še precej več dela. »Pravzaprav sploh ne vem, kako bi lahko potegnili smučino za klasični tek, saj ta ob temperaturah nad ničlo ne more zmrzniti,« ne skriva naša odlična tekačica. Poznamo jo po vedrini in pogostem nasmehu na obrazu, a obenem nam je včeraj v novinarskem središču planiškega štadiona tudi priznala, kako se, odkar je prišla iz Davosa, torej s prejšnje postaje sezone, ni mogla izogniti živčnosti: »Dejansko je tako – odkar smo se vrnili, doma sploh nimamo snega. Na tej progi, dolgi 1200 m, pa je res zapletena vadba. Prideš za dve uri, rad bi preizkušal smuči, pa ti to prepreči umazanija. Ni 'fajn', ampak vsi skupaj se bomo morali lotiti današnje tekme po zelo hitrem testiranju opreme, saj ga prej preprosto ni bilo mogoče izvesti.«

Na rolke namesto na smuči

Ker včeraj ni bilo uradnega treninga, so si tekmovalci izbrali nadomestno vadbo, bodisi na rolkah bodisi v krosu, vse polno jih je bilo med Ratečami in štadionom, kjer bo čez dobra tri leta prvič doslej na Slovenskem svetovno prvenstvo v nordijskem smučanju. »Vem, nekateri med karavano iz tujine niso bili navdušeni, ko ni bilo mogoče opraviti treninga. Te proge namreč še ne poznajo, tako se bodo z njo seznanili šele na dan tekme. Tudi meni pa je seveda žal, da nisem mogla trenirati. Dobro, tu res pogosto vadimo, a predvsem za glavo je pomembno, da prej preizkusiš prizorišče: poskusiš si namreč zapomniti, na katerih delih je proga dovolj široka, kje ti omogoča prehitevanje – in kje pač ne –, kako je z ovinki ...«



Toda 24-letnica ne išče izgovorov in tudi v tej sezoni ohranja visoke cilje. Tudi danes in jutri v Planici. Najprej med posameznicami, nato v disciplini, v kateri je skupaj z Višnarjevo razveselila športno Slovenijo s kolajno na zadnjem SP v Avstriji: »Vedno sem v ekipnem šprintu občutila posebno energijo, zdaj s kolajno s prvenstva pa sva še bolj zagnani. Morali bova ohraniti zbranost, smuči morajo biti vrhunske, midve morava imeti svoj dan.« In najlepša nagrada za to Planico, najbolj vztrajne privržence in vznesene prireditelje bi bila v omenjeni disciplini ponovitev zgodbe iz Seefelda ...