Če se natančno ozremo v leto 2018 v režiji in izvedbi vrhunskega športnika Jakova Faka, nikakor ne moremo prezreti njegove preteklosti. Ta je bila prepletena s številnimi labirinti, ugankami in zapleti na njegovi življenjski poti, a vedno znova jih je rešil in nato uspešno uresničil svoje cilje.



In tako je bilo tudi letos, ko so si akterji zimskih športnih panog podčrtali olimpijske igre v Pjongčangu. Kolajno s prestižnega tekmovanja je v svoji bogati zbirki lovorik in nagrad biatlonec pred prihodom v Korejo že imel, osvojil jo je leta 2010 za matično domovino Hrvaško. A nato je kot zelo ambiciozen športnik zaradi boljših razmer za delo v zimskem športu in predvsem svojega trenerja Uroša Velepca, ki ga je vodil že pri omenjenem podvigu pod hrvaško zastavo, prestopil k slovenski reprezentanci.

Hitro se je naučil gorenjščine

V naši smučarski zvezi so se morali zelo potruditi, da so izpolnili vse birokratske podrobnosti, seveda so morali tudi plačati za novinca v svojih vrstah, a Fak je to pozneje vračal z izjemnimi nastopi za slovensko reprezentanco, spoštovanjem do okolja, aktivnim učenjem slovenščine, ki jo je obvladal že prej, a zdaj je pri njem mogoče zaznati še značilnosti pristnega gorenjskega narečja, kar nikakor ni presenetljivo, saj veliko časa preživi na Pokljuki, kjer je edini stadion za biatlon pri nas, hkrati pa se je prav v zadnjem poletju preselil iz Ljubljane v Lesce. Uživa pod vršaci karavanške verige in na drugi strani pod gozdovi Jelovice, seveda tudi do Pokljuke nima več daleč. Sosedje na Plani, idiličnem in mirnem kotičku Lesc, so nam povedali, da ga imajo zelo radi. Vedno je prijazen, po naporih in adrenalinu tekem rad počiva v svojem miru, uživa z ženo Mateo in nekaj več kot dve leti staro hčerko Mio.

Zelo pa je seveda užival tudi v vsem, kar je sledilo imenitni olimpijski predstavi, ko je februarja v Aziji, na omenjenem korejskem prizorišču, osvojil srebrno kolajno na zelo zahtevni dvajsetkilometrski kolajni. To je bila tudi najvišja letošnja olimpijska uvrstitev med vsemi športniki in športnicami slovenske reprezentance, katere skupna bera sta bili dve kolajni – poleg Fakove srebrne v biatlonu tudi bronasta Žana Koširja v deskanju.

Športna drama v vetru

Ta biatlonska pa je prav posebno odmevala tudi med številnimi tujimi poznavalci te panoge, predvsem na Norveškem, v Nemčiji, na evropskem vzhodu. Pa ne le zaradi zelo zahtevnih razmer tisti dan, ko je bilo ob nepredvidenih sunkih vetra treba ostati zbran in ob pravem času meriti v tarče – kar je Fak opravil vrhunsko –, ampak tudi zaradi pogostih ugibanj o njegovi pripravljenosti. Za športnikom sta bili namreč dve sezoni, 2015/2016 in 2016/2017, polni zdravstvenih težav. V prvi omenjeni je moral izpustiti veliko tekem, a se je nato zelo dobro pripravil na svetovno prvenstvo v Oslu, kjer zanj resda ni bilo kolajne, a je bil v kar treh nastopih med prestižno deseterico uvrščenih. V predolimpijski zimi pa so bile ponavljajoče težave z vnetji, predvsem v predelu sinusov, še hujše, tako da sploh ni mogel nastopiti na svetovnem prvenstvu v Avstriji.





Poleti se je nato odločil za tvegan korak selitve k dolgoletnemu trenerju Velepcu, ki je medtem postal trener ženskega ukrajinskega programa. Izkušeni strokovnjak mu je sestavil temeljit program, ki pa po dveh težkih sezonah ni ničesar zagotavljal. Toda z vztrajnostjo, odgovornostjo in predanim delom je Fak zablestel pod žarometi iger v Koreji in športno Slovenijo po dveh naslovih svetovnega prvaka, v letih 2012 in 2015, razveselil še s srebrno olimpijsko kolajno. Seveda bo ta ostala zapisana na posebnem papirju, a temeljitejši pogled v doseženo in predvsem pot do tega podviga bo razkrival še marsikaj. Že sama tekma je bila v omenjenih vremenskih razmerah zahtevnejša, kot je ponavadi že tako težka najdaljša posamična disciplina v biatlonu, in sicer na dvajset kilometrov, predvsem pa je tako za stroko kot tudi privržence občudovanja vredna vrnitev Jakova Faka po skoraj dveletni odsotnosti. Kako močan je psihično, je potrdil prav ta olimpijski nastop, ki se mu najprej ni razpletel po željah, nato pa je na najzahtevnejši tekmi ugnal celo plejado izjemnih tekmecev. Na koncu je bil v cilju od njega boljši le norveški as Johannes Thingnes Bø, za našim junakom je na petem mestu zaostal tudi vodilni biatlonec zadnjega desetletja – Martin Fourcade iz Francije.

Vztrajati med elito do OI 2022

A s to zahtevno ter na koncu prav lepo korejsko zimo slovenski reprezentant še zdaleč ni sklenil svoje športne zgodbe. V prejšnji sezoni so bile olimpijske igre najpomembnejše, nato pa je napočil čas za pomladno-poletne priprave in nove tekmovalne načrte. Kot vedno se jih prebivalec Gorenjske, doma iz Mrkopalja v Gorskem kotarju blizu hrvaško-slovenske meje, lotil zelo temeljito. Tokrat s trenerjem Velepcem še bolj samozavestno in hkrati sproščeno kot pred poldrugim letom. Takrat sta bila namreč oba še previdna, zadržano sta preizkušala meje sposobnosti, izkušnja dveh sezon z zdravstvenimi težavami je bila še pretirano boleča. Drznost, seveda v mejah vrhunskega športa, ju je spremljala v zadnjih mesecih te poolimpijske sezone, v katero je očitno – sodeč po četrtem mestu na uvodni pokljuški posamični tekmi – vstopil na visoki ravni pripravljenosti. Sam je prepričan, da je manevrskega prostora za nov skok navzgor še dovolj, da bo iz tedna v teden boljši. Zanj kot očitno izjemnega profesionalca tudi razmišljanje o novih olimpijskih ciljih nikakor ni prepovedano. Pa četudi ga do takrat, februarja 2022 v Pekingu, čaka še marsikaj. Tudi svetovno prvenstvo na domači Pokljuki, natančno eno leto pred Pekingom, kjer bodo vsi člani slovenske reprezentance pod posebnim drobnogledom.



Predvsem pa je v vsem tem času Jakov Fak ostal trdno na tleh, prijazen in dostopen za novinarje, otroke, mlade športnike, kadar mu le nabito poln urnik v svetu vrhunskega športa to dovoljuje. In pri 31 letih še zdaleč ni postavil svoje opreme v kot. Že ob pokljuškem uvodu se je ambiciozno, kot smo zapisali, lotil tudi te poolimpijske sezone, katere osrednje tekmovanje bo svetovno prvenstvo, od 7. do 17. marca 2019 v Östersundu na Švedskem.