Niti zlom čeljusti ni uničil orjaka z ledenih ploskev

Ponavadi največ hvalospevov sledi zmagovalcem. In v hokejskem taboru iz St. Louisa so tokrat dočakali tisto, o čemer so sanjali dobrih pet desetletij, odkar imajo svoje moštvo v NHL – Stanleyjev pokal. Temu primerno že nekaj dni praznujejo. Toda ena od posebnih zgodb finala pripada 42-letnemu Zdenu Chari, izjemnemu kapetanu hokejistov Bostona, poražencev napete serije sedmih tekem za prestižno lovoriko.

Doma je iz Trenčina na osrednjem Slovaškem, kjer je izjemna hokejska šola v severnoameriško hokejsko vesolje izstrelila izjemno falango igralcev – Mariana Hosso, Mariana Gaborika, Pavla Demitro, Tomaša Tatarja, Tomaša Kopeckega. Tudi Miroslava Šatana in Žigmunda Palffyja, sicer učenca drugih hokejskih šol na Slovaškem, a pred selitvijo v NHL člana takrat vodilnega kluba v državi. In prav tam je zrasel tudi Chara, dobrodušni velikan. Pri svojih 207 cm višine izstopa v hokejskem svetu, ko pa še v drsalkah vstopi v prostor za pogovore z novinarji, mora večina teh strmeti navzgor. Kot ponavadi pri intervjujih s košarkarji.

A prav občudovanja vredna je bila vselej Charova stabilnost na ledu, soigralci ga posebej spoštujejo tudi zaradi odločnega in bojevitega pristopa. Nikakršnega naključja ni, da je pri Bostonu, kjer je doslej zbral 13 sezon (pred tem je igral pri NY Islanders in v Ottawi), že dolgo kapetan. Pred osmimi leti je ponosno dvignil Stanleyjev pokal, v svojem tretjem finalu je bil tokrat drugič poraženec. V rednem delu sezone je igral na 62 tekmah, v končnici na 23, trikrat z zlomom čeljusti. Na četrti tekmi finala proti St. Louisu ga je namreč močno zadel plošček v predel brade, privrženci Bostona so se prijeli za glave, soigralci in člani strokovnega štaba so že začeli razmišljati o tem, kako bodo odločilno serijo sezone nadaljevali brez svojega kapetana. Toda ta visoki branilec je bil po 36 urah spet na ledu in s posebno zaščitno masko nared za nadaljevanje finala. Brez ene tekme oddiha!

Vzornik mlajšim soigralcem

»Najbrž je zdaj vsakomur jasno, zakaj je Zdeno naš kapetan. Takšnega bojevnika zlepa ne boste našli, to je naš vzornik, pravzaprav je že na svoji športni poti postal prava legenda,« je soigralca hvalil 25-letni Matt Grzelczyk in še dodal: »Igrati z zlomom čeljusti: tega ne bi počel kdorkoli. Zdeno nam pomeni izjemno veliko, brez njega to moštvo ne bi bilo tam, kjer se zdaj nahaja.« In četudi so v Bostonu doživeli poraz v tej finalni seriji, so ponosni tako na svojo cesto v letošnji končnici kot tudi nadaljevanje izjemne tradicije. Bruins so namreč ustanovili leta 1924, med obstoječimi v NHL so starejši le Montreal Canadiens in Toronto Maple Leafs.

Sleherni poraz boli, takšen na zadnji tekmi sezone v domači dvorani še posebej. »Ampak takšen je ta šport. Ne ostane ti nič drugega kot ohladiti glavo, vstati in se usmeriti k novim ciljem,« je dejal kapetan in tako tudi razveselil privržence, saj so se ti že upravičeno bali, da bo pri 42 letih pospravil opremo v kot in se odločil za športno upokojitev. Veljavno pogodbo ohranja še za naslednjo sezono, očitno ni nevarnosti, da bi se s klubom dogovoril o predčasnem koncu. »Ne, ni nevarnosti. To moštvo ima svetlo prihodnost, včasih pa vas takšen udarec, kot smo ga doživeli ob odločilnem porazu na domačem ledu, še bolj okrepi. Verjamem, da se lahko spet uvrstimo v finale in ga tudi sklenemo z zmago,« je po koncu sezone razmišljal eden od petih igralcev, ki so zdaj še vedno med Kosmatinci, osvojili pa so to zadnjo lovoriko za moštvo pred osmimi leti. Pa v moštvu ni le zavoljo svoje nesporne avtoritete ali kakšnega nasveta mlajšim soigralcem. Njegov delež na ledu je namreč še vedno zelo opazen. Ne nazadnje je z doseženim golom postal najstarejši strelec med branilci v finalnih serijah NHL, v končnici pa je že štirinajstič igral tekmo št. 7, kar je zdaj novi rekord onstran Atlantika. Prej je bil skupaj na vrhu z branilcem Scottom Stevensom in Patricokm Royem. A kapetan Bostona in – kadar je na voljo – tudi slovaške reprezentance je prav poseben hokejist. Zato je bil tudi po tem finalu v središču pozornosti, pa četudi je bil tokrat na strani poražencev.