Mislil si je, da bo pri nas le dve leti

Prvenstvo na Pokljuki ni bilo posebno le za domačo izbrano vrsto, temveč tudi za Tomaša Kosa, trenerja pri slovaški reprezentanci. Prav ob prejšnjem svetovnem prvenstvu na Pokljuki, februarja 2001, je prvič delal pri slovenski reprezentanci, pri kateri je nato ostal skoraj dve desetletji. Zato se je dejansko pri nas tudi v teh dneh počutil kot doma.

Slovenska zgodba nekdanjega češkega reprezentanta in pozneje trenerja je prav zanimiva. V naš biatlon je vstopil poleti 2000, prikimal je mikavni ponudbi, da bi poskusil dvigniti reprezentančno raven v sezoni, v kateri je bilo prvič dotlej svetovno prvenstvo na Pokljuki.

»Zadovoljen sem bil z delom in razmerami pri domači češki reprezentanci in se nisem nameraval nikamor seliti. Toda Jure Velepec (takrat vodja slovenskih biatlonskih reprezentanc; o. p.) me je v tisti zimi pred sezono s pokljuškim prvenstvom nenehno vabil v Slovenijo, nato sem se pomladi 2000 le odločil za ta korak. Nameraval sem ostati dve leti, torej do olimpijskih iger 2002, kot veste, pa sem bil pri vas nato skupaj 18 let,« se je nasmehnil trener, ki je v slovenskem prostoru spoznal številne prijatelje, vedno se rad vrača bodisi na biatlonsko Pokljuko bodisi kar tako na oddih: »V zadnjih mesecih pač zaradi virusa to ni bilo mogoče, toda k sreči med Češko, Slovenijo in tudi Slovaško, kjer delam zdaj, ni pretiranih razdalj, še naprej se bomo obiskovali. Vesel sem bil vedno znova tudi nekdanjih tekmovalcev, ki so prišli k meni na obisk.«

Tomaš Kos, star 53 let, je doma v Jabloncu na severovzhodu države, na Slovaškem je pogosto v Osrblieju, centru biatlona v tej državi, med tem prvenstvom pa je z reprezentanco bival na njemu še kako dobro znani Pokljuki. V slovenskem biatlonu je zapustil izjemne sledi, že v tisti prvi sezoni 2000/01 se je krivulja reprezentančnih uspehov dvignila, vodil je Tejo Gregorin k srebru v Južni Koreji 2009, kar je bila sploh prva kolajna za slovenski biatlon na svetovnih prvenstvih, z Jakovom Fakom pa se je šest let pozneje kot njegov osebni trener razveselil naslova svetovnega prvaka na Finskem.



Kajpak najboljšega slovenskega biatlonca še naprej podrobno spremlja, žal mu je, da na domačem snegu ni uresničil začrtanih ciljev, vesel pa je bil njegove lepe včerajšnje predstave. »Imel je do Pokljuke res odlično sezono, vrnil se je na stopničke, mnogi med njegovimi tekmeci iz prejšnjih sezon, denimo Martin Fourcade ali Anton Šipulin, ne tekmujejo več, on pa se bori s številnimi odličnimi biatlonci novega roda. Na Pokljuki ni šlo vsem po načrtu, tudi odličnemu Johannesu Thingnesu Bøju ne, Jakov je zagotovo občutil doma posebno breme, toda za konec je bil spet na svoji prepoznavni ravni,« je ocenil.

Na Slovaškem se spoznava s podobno ozko bazo vrhunskih tekmovalcev kot pri nas, kar žal mu je, da pod Tatrami navzlic olimpijski zmagovalki in svetovni prvakinji Anastasiji Kuzmini ali pa zdaj obetavnima Ivoni in Paulini Fialkovi ne vlagajo več v biatlon. Veseli se prihajajoče naslednje tekme v Novem Mestu na Moravskem, ki je tako kot Pokljuka zanj »domače igrišče«. Nenavadno mu bo le, ker tudi tam ne bo občinstva, gre pa s po 30.000 gledalci na dan za najbolj obiskano biatlonsko prizorišče zadnjih let: »Toda zdaj to moramo preživeti, nato pa upam, da bomo spet uživali v lepih tekmah, potovanjih in radostih običajnega vsakdana ...«