Lisičke so le ostale med nami

Spomini so lepi, a čas drvi naprej in zgolj od njih ni mogoče živeti. Staro resnico zlahka prestavimo na športno sceno in pomislimo, kolikokrat smo ohranjali lepe spomine na dosežke posameznikov ali ekip, pa ti danes še zdaleč niso takšni kot nekoč. Če pri slednjih omenimo le mariborski nogometni klub s spomini iz lige prvakov, celjski rokometni, pred dvema desetletjema najboljši v Evropi, košarkarsko Olimpijo ali pa hokejske Jesenice. In tako je tudi z našimi lisičkami. Čudovito jim je bilo v izvirnem pohorskem brlogu, ves tekmovalni smučarski svet je poznal mednarodno oznako »Golden Fox«​ in enkrat na leto užival ob prihodu v Maribor, kjer sta se imenitno prepletala živahen mestni utrip in le nekaj minut proč okolje gozdov in svežega planinskega zraka.

Toda svet se suče po svoje in če že navadne smrtnike motijo klimatske spremembe, si lahko mislimo, da je podobno z junaki belih strmin. »Ni več dovolj ledenikov, kjer se sploh še lahko pripravljamo za zimsko sezono,« mi je dejala naša lisička Andreja Slokar v pogovoru, ki ga objavljamo v tokratni prilogi Zlata lisica. Tako kot mnogi žalostno razmišlja ob omembi, da nad Mariborom vsaj začasno ni več utripa športnega praznika. Letošnji bo jubilejni 60. po vrsti, zaradi nevšečnosti s pomanjkanjem snega so ga v zadnjih letih bolj kot ne prestavljali s slovenskega severovzhoda v bolj mrzel skrajni severozahodni kot, tik ob stičišču z Avstrijo in Italijo.

Resda je tudi tam snežink manj kot nekoč, vseeno pa so tu vsaj tiste temperature pod lediščem, ki so jih nad Dravo največkrat pogrešali, omogočale izdelavo umetnega snega in predvsem pozneje ohranjale njegov obstoj. V Podkornu do poznejšega dopoldneva sonca prav veliko ni, zato turisti in rekreativci takrat tam ne uživajo prav posebej. V primeru Zlate lisice so zahteve resnega tekmovanja bolj pomembne kot sicer prav prijetno martinčkanje na soncu v objemu svežega zraka.

In zato so si pri smučarski zvezi hitro bili na jasnem: če hočemo ohraniti ta lep in spoštovanja vreden dogodek, bo treba potegniti edino možno rešilno vrv in ga pripraviti tam, kjer je realno za to največ možnosti. To je očitno na Slovenskem z vsemi izkušnjami prirejanja velikih smučarskih prireditev le Zgornjesavska dolina s kultno Planico ter Kranjsko Goro, najbolj prepoznavnim zimskim turističnim krajem v mednarodnem merilu.

In prav slednja, kjer domorodci, in z njimi še marsikdo od blizu in daleč, že dolga leta vneto spremljajo pokal Vitranc, je v zadnjih letih uspešno nadomeščala pohorsko prizorišče. Tako bo tudi zdaj. Kako bo v prihodnje, ni jasno, za začetek je najbolj pomembno, da je Smučarska zveza Slovenije sploh obdržala tekmo pri nas, saj seznam čakajočih, ki bi radi prišli na koledar svetovnega pokala, opozarja, da ta dogodek ni samoumevno na Slovenskem. Spomini so lepi, nikakor pa niso dovolj za nadaljevanje zgodbe o uspehu.

In zato je zdaj pred prireditelji, lokalno skupnostjo in zapriseženimi ljubitelji smučanja izziv dogodka, ki ga bomo tako kot mnoge doslej pospravili v zakladnico lepih spominov. Je že prav, da je jubilejna lisica drugačna kot ponavadi. In očitno bo, saj so prihod v Kranjsko Goro potrdile vse štiri dosedanje slovenske zmagovalke tekem za Zlato lisico: Nataša Bokal, Urška Hrovat, Tina Maze in Mateja Svet bodo prvič doslej hkrati med občinstvom. To pa je tudi motiv za njihove naslednice, ki se bodo pogumno podale v boj za plen z lisičkami iz tujine.